Trenutek večnosti – ZDAJ

“Sreča ne izhaja samo ali predvsem iz človeških odnosov.
Bog je srečo postavil vsepovsod, je v vsaki izkušnji.
Samo dovolj pogumni moramo biti,
da se upremo starim navadam
in se podamo na nekonvencionalno pot.”
Alex McCandless

Pa so se skoraj iztekle – počitnice (in dopusti) namreč. Vsaj za večino, med katerimi so vsaj nekateri poleg oddiha telesa res našli tudi notranje zadovoljstvo, notranji mir in kanec sreče. Zdi se, da je to slednje danes vedno teže srečati in udomačiti, saj nas je, ljudi, družba skoraj že ‘naučila’, da večinoma iščemo trenutke zadovoljstva zunaj sebe: na potovanjih, nakupovanjih, ob zbiranju materialnih dobrin, modnih izobraževanjih, osvajanju vedno novih ciljev, iskanju vedno novih prijateljstev in partnerjev, romanjih … Ob koncu teh napornih prizadevanj pa na žalost ostajamo večinoma ‘na suhem’, saj v večini naštetega ne najdemo tega, kar iščemo: doživljati življenje v polnosti. Ali povedano z besedami nobelovca Iva Andriča: “Čudno, kako malo je treba, da bi bili srečni; še bolj čudno pa je, da nam prav tista malenkost manjka.”

Možnost, kako to manjkajočo malenkost okusiti, vaditi in se podati na tako pot, so duhovne vaje v tišini, ki jih je enopomensko sicer težko opredeliti. Ignacij Lojolski jih je preprosto opisal tako, da ‘pod duhovnimi vajami razumemo vsako spraševanje vesti, meditacijo (premišljevanje), kontemplacijo (zrenje), ustno in miselno molitev ter druge duhovne dejavnosti. Kakor so namreč sprehajanje, hoja, tek telesne vaje, tako so duhovne vaje vsaka priprava in naravnavanje duše, da se reši vseh neurejenih nagnjenj in šele potem išče in najde Božjo voljo in uredi svoje življenje, da mu bo v zveličanje duše’ (Dv 1).

V trenutkih, ko umolknemo sebi in svetu okoli nas, ko ob prebiranju Božje besede prisluhnemo Drugemu, čutimo in doživljamo Njega, Stvarnika in Vzdrževalca vsega v sebi in drugih ter v svetu vedno bolj polno. Sami »smo« sredi sveta vedno bolj polno oziroma se vedno bolj polno zavedamo življenja in sebe sredi njega. V tej vedno bolj polni ‘potopitvi’ v Drugega- Stvarnika in Odrešenika vsega živega, tudi vedno bolj doživljamo zlitje svojega uma, čustev, duha in telesa v celoto – postajamo vedno bolj eno sami s seboj, z drugimi in z Bogom, ki je Življenje samo. Preprosto: končno Ljubimo. Naše notranje ‘raztrganine’ so spet cele, občutek osamljenosti in ločenosti od zunanjega sveta izginejo. Postajamo odprti do sebe in drugih, zaživimo prijateljski, ljubezenski odnos do vsega: živega in neživega. Živimo: živimo polno.

Veliko, zelo veliko pripomore k temu, da to lažje doživimo, primerno urejeno okolje: pogoji nastanitve, kjer duhovne vaje opravljamo, uravnotežena zdrava prehrana, nevsiljivi ljudje, ki za to skrbijo in seveda ustrezno usposobljeni voditelji duhovnih vaj ter posredovalci vsebin za premišljevanje.

Res ‘uravnotežene’ naštete pogoje za to smo našli med 18. in 23. septembrom letos v Ignacijevem domu duhovnih vaj v Ljubljani tisti udeleženci, ki smo se zbrali na Ignacijanskih duhovnih vajah v tišini – z naslovom: Pot k osebni veri, ki sta jih vodila p. Jože Roblek in ga. M. Sraka. Preprosto, a z resničnim okusom opremljene sobe, široki hodniki, kjer se lahko sproščeno sprehajaš v tišini, če nisi za to izbral bližnjega vrta oziroma parka, Grajskega hriba, Golovca ali Botaničnega vrta, prijazna jedilnica, ki ponuja obilje okrepčila za telo ves dan, pestra duhovna literatura, po kateri lahko sežeš, zanimiva fotografska razstava (Smrt- ali je to vse?) so le nekateri utrinki vidnega okolja, ki nas je podpiralo v teh dneh.

Sicer smo pa večino časa preživljali ob besedilih izbranih psalmov in »preambuli novozavezne ustave« – Blagrih oziroma Jezusovega govora na gori …

Evangelist Matej pravi, da se je Jezus ob navzočnosti velike množice povzpel na goro in od tam sede učil. »Jezus se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Začel jih je učiti.« (prim. Mt,5,1-2). Kdor je že bil v Sveti deželi, se je lahko sam povzpel na vzpetino, ki se imenuje Gora blagrov in iz katere je čudovit pogled na Genezareško jezero. Ob prebiranju teh besedil in, ko smo jih sami spet podoživljali, se nam je nehote vzbudila misel na podoben dogodek, ko je Mojzes, potem ko se je vrnil z gore, na kateri je od Boga prejel deset zapovedi, zbral pri sebi izraelsko ljudstvo. Tudi evangelist Matej vidi v Jezusu novega Mojzesa: če je namreč po prvem Bog človeštvu podaril deset zapovedi, ki so temelj celotne današnje človeške kulture, je po Jezusu in »njegovih blagrih« dal človeku temeljna navodila – neke vrste »ustavo« novozaveznega Božjega ljudstva. V njih nam spregovori, kako naj živi vsak kristjan in kako naj ravna krščansko občestvo kot skupnost:

»Blagor ubogim v duhu,kajti njihovo je nebeško kraljestvo.Vrabček
Blagor žalostnim,kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim,kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim,kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu,kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir,kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« (Mt 5,3-12)

Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja, neresnice, tekmovalnosti za vsako ceno, … Kako potem blagrovati, oziroma imenovati za srečne tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani…? Čeprav imajo vsi »blagri« v svojem drugem delu navidezno »izboljšanje« šele v prihodnosti – besedica »bodo«… mnogi tudi v današnjem času vsak dan doživljamo resničnost teh Jezusovih besed v svojem lastnem življenju – seveda, če živimo tudi prvi del »blagra«. Predvsem pa  nam celoten evangelij pokaže, da je Jezus sam dosledno po teh načelih živel, in se je na njem že uresničilo, kar je ljudem obljubljal… Njegovo življenje je bilo dejansko eno samo uresničenje njegovega govora na gori in ‘njegovih’ blagrov. Blagri nas nagovarjajo, vabijo in učijo, naj vse svoje zaupanje stavimo samo na Boga. In tudi iz življenja mnogih svetih lahko vidimo, da tisti, ki imajo tako prepričanje, lahko doživljajo uresničevanje Božjega kraljestva že tu na zemlji.

Dejansko blagri vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas. Večkrat sem si ob prebiranju teh besedil zastavila vprašanja: ‘Ali v današnjem svetu s svojim življenjem res kje pričujem za to, da je življenje blagrov pot k sreči in daje mojemu življenju in delovanju najgloblji smisel?’ ‘ Sem te možnosti iskreno vesela?’ ‘Se zavedam, da sem blagrovana – tudi sredi težav in trpljenja tu, saj me v veri osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub?’

Dobrodošli v preprost, »blagrovan« trenutek sedanjega časa – edini, ki dejansko »šteje«, ker je tu, ZDAJ – tudi vi. Vzljubimo prav vse, kar nam je dano, ali kot je zapisal neznan avtor: “Skrivnost sreče ni v tem, da delaš, kar ti je všeč, ampak da ti je všeč, kar delaš.”

Hvaležna za doživeto bogastvo minulih dni, preživetih v tišini, kjer mi je bila dana tudi sreča “srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi” (Tone Pavček).

Nelka Vertot