Utrinki s Poti k osebni veri

Enajst se nas je med 18. in 23. septembrom 2012 zbralo v Ignacijevem domu duhovnih vaj v Ljubljani z namenom, da se udeležimo Ignacijanskih duhovnih vaj v tišini – z naslovom: Pot k osebni veri, ki sta jih vodila p. Jože Roblek in ga. M. Sraka. Pod tem duhovnim vodstvom smo večino časa preživljali ob prebiranju in premišljevanju izbranih besedil iz Svetega pisma, ki so se osrediščala ob zgodovinsko najbolj znani pridigi, Jezusovem govoru na gori (Mt 5,12) oziroma ‘blagrih’. Tako kot takrat učencem in drugim poslušalcem, je v teh dneh spregovoril na srce nam z razlago bistva svojega nauka in svojega pogleda na moralo in vrednote… Kot najvišjo je postavil ljubezen, za merilo, kaj je moralno sprejemljivo dejanje in kaj ne, pa Zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!«Pot k osebni veri, sept 2012

Pot k osebni veri, sept 2012Na začetku svojega govora nas je Jezus v enajstih blagrih učil, naj na življenje gledamo sproščeno in pošteno ter ne le enostransko in prestrašeno zaradi težav, s katerimi se dnevno soočamo. Zlo, ponižanja, laži, nepravičnosti in druge težave ter preganjanja so sicer tista dejstva, ki ljudem nekoč niso bila in tudi danes niso tuja in zaradi njihove nemajhne teže ni tako redko, da človeka potisnejo v obup. Takim možnostim tudi Jezusovi učenci ne bomo ušli. A, če bomo svoj temelj, svoje središče vedno znova postavljali v Boga in se vanj zazirali, ter ga v življenju skušali posnemati – mu slediti, se nam ni potrebno bati za svoje upanje… Jezus nam je predstavil kot vzrok za veselje in popolno življenjsko izpolnitev prav zaupanje v Boga – česar nam danes tako pogosto (z)manjka.

 

Nekaj utrinkov iz ‘doživljanj’ in spoznanj udeležencev v teh dneh:

  • Veselje je, tako kot mir, dar Svetega Duha – hvala mu!
  • Če človek živi en blagor, potem živi tudi drugega in … Blagri so stvar srca…
  • Samo ljubezen spreminja – ljubezen je stvar srca – in zato je tako težko uresničljiva – če je pristna…
  • Samo odnos z Gospodom lahko spremeni tudi moje srce – sama tega ne zmorem. Prosim, Gospod, pridi.
  • Bilo je naporno a zelo lepo. Pa sprehodi… in dejstvo, da vozniki pred prehodi za pešce počakajo… To me je močno nagovorilo.
  • Blagor usmiljenim in čistim v srcu – priznam, me jezi, a istočasno močno privlači. Zelo hvaležna sem za možnost teh petih dni!
  • O dobri Bog, pojdi z menoj v življenje po tej poti blagrov. Ne pusti me spet same…
  • Bolj se moram naravnat na hvaležnost – predvsem se moram učiti pri otrocih…
  • Blagor miroljubnim: kam grem?
  • Blagor zasramovanim… kako znajo nekateri ljudje dati ob pravem času pravo besedo!
  • Ko pridem na te DV v tišini pridem dejansko k ‘svojim’… Hvala Bogu.
  • Tudi jaz že dolgo stopicam za Gospodom, pa sem še vedno potrebna popravil. Sicer pa, kaj bi bilo, če bi sami ‘sveti’ hodili po svetu? … V takih domovih ne bi imeli dela…
  • Hvaležna sem za skupino, za sprejetost, za uglašenost z drugimi brez besed…
  • Ti dnevi so pravo razkošje. To je Njegova milost. Pa ta kapela Našega Gospoda: svojstven čudež sredi mestnega vrveža…
  • Blagor ubogim – zažejalo me je po biti majhen pred Gospodom in dostopen in nezahteven v odnosih.
  • Bogu hvala!