ODMEV: Duhovni vikend ob filmu Andreja Tarkovskega “Nostalgija”

NostalgijaMed 13. in 15. februarjem so v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani poskrbeli, da smo tisti, ki nas je to nagovorilo, lahko v sliki in besedi uživali bogastvo umetniškega izraza velikega, za večino največjega, ruskega režiserja, Andreja Tarkovskega (1932-1986), v filmu Nostalgija. Vsak od njegovih sedmih celovečernih filmov (Ivanovo otroštvo, Andrej Rubljov, Solaris, Zrcalo, Stalker, Nostalgija, Žrtvovanje) je dejansko monumentalni presežek na področju filmske umetnosti.

Nostalgija je izredno umetniški film, kjer režiser ne stremi po tem, da bi gledalca ‘zabaval’, ampak mu le podarja zgodbo in svoje ideje izključno kot sam misli in dojema svet. Da bi film dobro razumeli, moramo biti res zbrani, pa tudi potrpežljivi, saj je dogajanje upočasnjeno, kolikor je le mogoče.

V Nostalgiji gre za poetično potovanje prek prostranstev Italije in istočasno skozi globočine hrepeneče duše. Čeprav je tudi zgodba oziroma vsebinska režiserjeva zamisel filma zanimiva, naša srečevanja ob filmu niso bila osredotočena predvsem nanjo, čeprav nas je spremljala in do določene mere usmerjala. Filmski prizori gledalcu namreč ne podarjajo zadovoljstva in spoznanj takoj, ko se mu odvrtijo pred očmi. Režiser namreč za prikaz izbrane ideje, ki jo želi gledalcu oživiti oz. ga želi z njo nagovoriti, ponuja številne simbole, ki posameznike različno nagovarjajo in bogatijo, kar je v veliki meri odvisno tudi od tega, koliko gledalec pozna ideje Tarkovskega in seveda, koliko se lahko kot posameznik ‘ujame’ (poenoti) z načinom njegovega razmišljanja. Poleg tega pa seveda gledalca vzporedno nagovarjajo videni simboli tudi v okviru njegove – gledalčeve življenjske zgodbe – saj je domotožje (nostalgija) pri nekaterih bolj močno, pri drugih spet manj, odvisno od samih ljudi in njihovih spominov. Seveda je pri tem nemogoče spregledati duhovne dimenzije prikazanega oz. na kaj vse nas prikazano spomni, kako nas nagovori, k čemu nas usmerja in vabi in ob katerih korakih življenja nas nagovarja/opozarja, da je življenje (ne)smiselno porabiti zanje. Koliko moči umetniškega izraza ponuja ogled tega filma na primer o vrednosti doma, družine, zveste in žrtvovane ljubezni, pa vere in upanja, sile bogastva dojemanja sveta v pravi luči ter istočasno padanja v depresijo, obup, v čudaško obnašanje, zamorjenost… Koliko možnosti vsakemu gledalcu za spraševanje vesti o svojih pogledih in stališčih glede tega in v zvezi z njegovo vero, upanjem in pripravljenostjo, koliko in kaj narediti za njeno rast v svojem življenju. Kdaj, kje in za koga oz. za kaj je pripravljen prižgati in pustiti izgoreti (velikonočno) svečo svojega življenja.

vlcsnap-2014-10-30-09h33m07s103Samo me je v filmu poleg že navedenega nagovorila tudi zame dokaj nenavadna, »opredelitev do žensk«, saj izbere Tarkovski v svoji želji po uveljavitvi manj potrošniške družbe skrajnost primerjave žensk z »rodilnim aparatom za potomce«, a doda, da naj bi jih ženske vzgajale s potrpežljivostjo in požrtvovanjem (kar je, slednje, globokega premisleka in posnemanja vredno) … Hvaležna sem bila za vrsto spoznanj o množici možnih podob ‘ženske rodovitnosti’, pa razmišljanj ob zgodbah likov Andrejeve žene Marije, prevajalke in spremljevalke Eugenije ter protagonista samega, Andreja. Da seveda svojevrstnega lika Domenica, ki v vasi sicer velja za čudaka (norca), ter njegove izbire konca poti (‘žrtvovanja v ognju, darovanja) sploh ne omenim.

Čas, namenjen ogledu filma in njegovih delov ter razmišljanj o videnem ter molitvah, ki so se nam porajale ob tem, je (pre)hitro minil. Nostalgija je namreč film, katerega vsebina nam – gledalcem – ni položena na krožnik oziroma nam bo njeno razumevanje znano šele čez čas , ko se bodo dogodki kot nostalgija počasi povezali v smiselno celoto, ter sčasoma, korak za korakom, dopolnjevali z našim življenjem in razumevanjem… Takrat bomo vsak dan bolj razumeli, kaj je Tarkovski želel s filmom sporočiti. Meni je tako čakanje vsekakor obogatitev in že zdaj z veseljem čakam podobne možnosti duhovne poglobitve ob ogledu katerega filmov Tarkovskega.

In seveda: hvala vsem, ki so se za to možnost duhovne poglobitve in obogatitve potrudili in jo pripravili, posebej patru Janezu Poljanšku kot odličnemu poznavalcu ‘področja’ in več kot spretnemu voditelju in usmerjevalcu ter seveda: duhovnemu voditelju.

 Nelka Vertot