ODMEV: Postna duhovna obnova: Lazar, pridi ven

 index
Prejšnji konec tedna smo imeli v Ignacijevem domu duhovnosti postno duhovno obnovo z naslovom “Lazar, pridi ven!” Ustavili smo se ob nekaj odlomkih iz romana Zločin in kazen (Fjodor M. Dostojevski), posebej ob odlomku, v katerem Sonja bere Raskolnikovu odlomek iz evangelija o obuditvi Lazarja; takrat sta se “morilec in vlačuga čudno zbližala ob branju večne knjige”, zapiše Dostojevski.V duhovno obnovo nas je uvedel odlomek iz začetka romana, v katerem se glavni junak Raskolnikov v krčmi sreča z Marmeladovim, ubogim in zapitim uradnikom, ki mladeniču, bodočemu morilcu, zaupa svojo življenjsko zgodbo. Svojo pripoved Marmeladov v velikem zanosu sklene z izpovedjo svoje vere. Prisluhnimo razodetju Božje ljubezni izpod peresa velikega Dostojevskega:

»Le zakaj bi se komu smilil?« je zavpil birt, ki se je spet znašel poleg njiju.

 

Razlegel se je smeh in celo zmerljivke. Smejali in prerekali so se tisti, ki so ga poslušali, in tisti, ki so samo gledali figuro odpuščenega uradnika.

 

»Zakaj bi se jaz komu smilil?« je nenadoma zavpil Marmeladov, vstal in očitno navdahnjen stegnil roko naprej, kakor da je čakal samo na te besede. »Zakaj bi se smilil, praviš? Da, jaz se nimam za kaj smiliti! Mene je treba razpeti na križ, ne pa pomilovati! Zato kar križaj, sodnik, in pomiluj šele križanega. Še sam pridem k tebi na križanje, kajti željan nisem veselja, temveč bolesti in solz! Mar misliš, trgovec, da mi je šel ta tvoj polič v slast? Bolesti, bolesti sem iskal na njegovem dnu, bolest in solze, in sem jih našel in okusil, usmilil pa se naju bo ta, ki se je vseh usmilil in ki je razumel vsakogar in vse, on edini je naš sodnik. Tistega dne pride in vpraša: ‘A kje je hči, ki se je darovala za okrutno in jetično mačeho, za tuje in maloletne otroke? Kje je hči, ki se je usmilila svojega zemeljskega očeta, malovrednega pijanca, ne da bi se zgrozila nad njegovim zverinstvom?’ In poreče: ‘Pridi! Nekoč sem ti že odpustil… Enkrat že… Tudi zdaj so ti odpuščeni tvoji mnogoteri grehi, zato ker si mnogo ljubila…’ In bo odpustil moji Sonji, že vem, da ji bo odpustil… V svojem srcu sem začutil, ko sem bil malo prej pri njej… In vsem bo sodil in odpustil, dobrim in slabim, premodrim in krotkim… In ko konča z vsemi, spregovori še nam: ‘Stopite predme še vi!’ poreče. ‘Stopite predme pijanci, stopite predme slabiči, stopite predme nesramniki!’ In vsi bomo brez sramu stopili predenj. In poreče: ‘Svinje ste! Z živalsko podobo in vedenjem, a stopite predme tudi vi!’ Tedaj porečejo premodri in pametni: ‘Gospod! Kako, da sprejemaš te?’ In poreče: ‘Zato jih sprejemam, premodri, zato jih sprejemam, pametni, ker se niti eden izmed njih ni imel za tega vrednega…’ Tedaj iztegne roke proti nam in mi popadamo predenj… in planemo v jok… in vse bomo razumeli! Tedaj bomo vse razumeli! In vsi bodo razumeli… tudi Katerina Ivanovna bo razumela… Gospod, pridi k nam tvoje kraljestvo!«

.

p. Janez Poljanšek DJ
Vir: http://harmolupe.blogspot.com/2015/03/nihce-se-ni-imel-za-tega-vrednega.html