Odmev: Oče in sin – Mozirje

hodiOdmik za moške: Oče in sin. Od 22.-24. maja 2015. Zbrali smo se v Šmihelu nad Mozirjem. Mozirski možje, sodelavci župnika Sandija. Vesel sem bil njihove zavzetosti in odprtosti. Tudi pri maši so globoke izkustvene prošnje in zahvale kar deževale. Odzivi:

»Vesel sem tudi svoje anime, takoimenovanih ženskih razsežnosti svoje osebnosti. Opažam pa nekaj: v čokolino generaciji po veselicah plešejo punce in se že vnaprej zmenijo katera bo plesala s katerim ali katero. Plesalce zbirajo dekleta. Fantov kot da jih ni. Zakaj jih ni? Pomehkuženi in puhli, kakor repa.«

»Lepo je, da se učimo od žensk. Ni pa dobro, da smo poženščeni moški.«

»Odmik nam je pomagal, da smo se odprli in si povedali stvari o katerih se običajno ne pogovarjamo. To res pomaga. V moji izvorni družini oče ni znal deliti in spregovoriti o svojih čustvih in čutenju. Nam otrokom se ni nikdar odprl. Tega mu njegov oče ni dal. Isti vzorec je prenesel name. Kot najstarejši sem prevzel očetove vzorce. On je bil moj zgled. Naučil sem se skrivati ženske poteze svoje moškosti, predvsem čutenje, da ne bi izgledal pomehkužen in poženščen. Z leti vidim, da tudi ženske poteze moje osebnosti prihajajo na dan. Doma sem sedaj zgolj v ženski družbi. Odmik me je utrdil v zavedanju kako sem moški. Imam določene naloge, ki jih kot moški moram izvrševat, še posebej trdnost in oporo svojim dragim.«

»Možje hvala vam za iskrenost. To je zame največje bogastvo tega odmika za moške. Glede svoje zgodbe z očetom sem sprejel, kar je bilo. Napake do svojih sinov še lahko popravim. Hvala voditelju.«

»Analiza sebe in svojega dogajanja je težka. Sem bol trd za izražanje. Moja žena pa je zelo mehka. Vidim, da je moja trdota povezana tudi z mojim delom, vodenjem. Zato sem bolj napet in trd. Vidim, da je zelo težko biti bojevnik in ljubimec hkrati. Odkril sem, da nosim oklep, ki funkcionira že kar avtomatsko. Hvala vsem možem za iskreno pogovor.«

»Rad bi skril svojo »žensko« občutljivost. Bral sem knjigo in jokal. Med dogajanjem sem se najprej ozrl, da me kdo ne bi gledal in videl. Odkril sem, da sem v odnosu do otrok preveč zahteven in trd. Od sinov ne morem zahtevati potrditve zase. Ob prijavi na odmik nisem pričakoval toliko kot se je dejansko uresničilo. Pokazal sem tudi svoje ženske razsežnosti osebnosti. Možje si običajno ne upamo povedati tega, kar nosimo v sebi iz strahu pred tem, kaj bo drugi mislil. Vidim kako veliko lažje je, ko povem in odložim. Grem naprej. Če pa tlačim, potem na neprimeren način poči. Presenečen sem nad sadovi. V pogovorni skupini smo bili prav tisti, ki sem vas potreboval. Ob izkušnji drugim mož sem tudi sam dobil moč za naprej.«

»Sem bolj rahločuten in umirjen. Žena tudi. Po prvem pogovoru v malih skupinah med možmi se mi ni zdelo nič posebnega, po drugem pa sem doživel moč in se me je dotaknilo.«

»Hvala možje, da ste prišli. Vsak mi je nekaj dal. Čudovito spoznanje. O odnosu oče – sin redko razmišljam. Vesel sem skupne ugotovitve v mali skupini, da bi lahko še za en dan podaljšali srečanje. Drug ob drugem rastemo. Škoda, da nas ni večje število. Hvala za ta odmik.«

»S podelitvijo izkušenj vse drugače izzveni. Opažam, da se z masko (ali pozo) branimo pred takoimenovanimi ženskimi čustvi. Pri nas doma smo čustva skrivali, še posebej tista, ki so za moške »neprimerna«. Zelo prisoten je stereotip mačota. V šoli sem se vedno bal, da bi se norčevali iz mene, če bi zajokal. Tudi na stran tistega, ki je bil krhek se zaradi tega nisem upal postaviti. Ženi zlahka priznam krhkost. Z njo delim sočutje in tudi duhovnost. Če si priznam svoje dogajanje in ga sprejmem rastem. Zelo se me je dotaknilo, da smo drug drugemu priznali strahove in stiske, krhkosti in ranljivost, ki jo nosimo v sebi. Hvaležen, da sem bil lahko z vami. Res pristne izkušnje. Vesel sem, da se kot moški zavedamo, da nismo mi središče, ampak da je Bog naše središče. Predanjanje v Božje roke in sodelovanje z Njim je tako veliko bolj pristno in resnično.«
IMG_0437

, , , , , , ,