Odmev: Duhovne vaje s postenjem – Tudi jaz te ne obsojam!

CGP-post16Zadnjih deset dni februarja smo utrjevali dober vstop v postni čas in pripravo na veliko noč. Najbolj smo bili veseli močnega občestva, ki se je ustvarilo med nami v desetih dneh ob skupnem postu, pogovoru in molitvi.

Odmevi:

»Spoznala sem, da moram sama sprejeti trpljenje in tudi drugemu dovoliti, da trpi, saj je dobro za njegovo rast v ljubezni in resnici, v usmiljenju in zvestobi, v sočutju in človeškosti. Bog me uči drže sočutja in usmiljenja do sebe in drugih. Odhajam s stavkom Jak 5,11, ki me vabi v potrpežljivost in molitev. Doživela sem povezanost evharistije z življenjem. Iz evharistije gremo v življenje in delo, ki sta po njej posvečana. Potem znova vse to prinašamo v Gospodove roke. Tudi v življenju naj bi bilo tako.«

»Prišla sem na odmik in post. Kar bala sem se, da mi bo Bog ponudil tudi rešitev duhovnih težav, ki me spremljajo. Bilo je neizogibno. Trdo bo to, kar sem spoznala uresničiti. Prosim za dovolj veliko ljubezen do Boga in konkretnega človeka, da bom lahko sledila temu, kar vem že dlje časa, da je nujno, dobro in res potrebno v blagor mojega bližnjega. Vem, da lahko računam na Gospoda in v tem nisem sama. Bojim se zidu, ki se doma zgradi med menoj in Bogom. Najmočnejša spodbuda tukaj je prav občestvo, naša povezanost in iskrenost. Strah me je, a zaupam Njemu, ki je vse slabo že premagal. Dobro vem, da vse kar dobrega opustim, pusti posledice na meni in bližnjih.«

»Prišla sem zaradi praznine in strahu, ki komandirata moje življenje. Boga spustim blizu le do določene mere, potem pa so strahovi premočni in začnem računati na posvetno logiko ali pa se potolažim s hrano. Tu sem mirna in vem da je vse mogoče. Ne dam se strahu pred starimi tirnicami. V Gospodu zmorem živeti iz Njega in Zanj. On je premagal moje strahove in vse zlo, ki iz tega sledi.«

»Drugič sem na postu. Boga sem do sedaj dojemala kot oddaljenega tam daleč v nebesih. Nisem ga doživljala kot tistega, ki je v meni in zame, z menoj in v vas, med nami. Doslej sem se k Bogu obračala le prek Marije, nikdar neposredno nanj. On je usmiljen. Je v meni. Utrdila sem vero.«

»Odkril sem, da je vzrok mojega beganja ta, da sebe ne sprejemam. Ker sebe ne sprejmem iz Božje roke kot dar, ne morem sprejemati niti žene, niti župnika, niti drugih. Ogrožen sem. Hvala Bogu, ker mi je long event dressesodprl oči in vstopa v moj strah. Čutim se močnega in me ni več strah mojih strahov. Bog ima rešitev, ni mi treba vsiljevati mojih rešitev.«

»Moje življenje se mi je zapletlo. Nisem več znala nositi svoje nemoči, da bi drugemu pomagala, svojih strahov in jeze ob tem. Bog mene in drugega nosi in rešuje. Dovoliti mu moram, da je on Bog, jaz pa njegova hči. Tudi sočloveku moram dovoliti svobodo v dobrem in slabem. Bog ga vodi tudi po slabem, ne samo po dobrem. Ta hip me ni strah. Računam na Kristusov pogum. Odhajam s stavkom Kol 2,7.«

»Leto je bilo težko in polno strahov. Moj odnos z Bogom je postal zelo plitek in površen. Telesno sem bila utrujena. Duhovne vaje s postenjem so bile zame pravi dopust. Umirila sem se. Strahovi so izzveneli. Razumem jih kot nalogo in priložnost za rast mojega prijateljstva z Gospodom. Hvaležna sem za maše in vse molitve, osebe in skupne. Kot skupina smo res lepo zaživeli. Spominjala se vas bom v molitvi.«

»Tudi jaz sem bil blazno utrujen in željan poglobitve odnosa z Bogom. Poleg tega sem si želel dokazati, da zmorem vztrajati. Lotil sem se tudi svojih strahov. Nisem namreč vedel kaj naj počnem z njimi, saj so oni počeli z menoj. Doživel sem moč občestva, še posebej pri mašah. Želim si, da bi bilo kaj takega mogoče tudi v župniji. Tam so maše hitre, hladne in površne. Jezim se, ker gredo mimo. Po dolgem času sem tu doživel skupnost in začutil Boga. Hvaležen sem, da smo lahko skupaj. Nihče mi ni antipatičen. Odhajam vesel in hvaležen.«

»Potrebovala sem dopust. Odločila sem se za duhovne vaje s postenjem, kjer so vsi pogoji za dober počitek in sprostitev, rast in poglobitev. Tu sem doživela tudi svoj rojstni dan. Popoldne sem si vzela za pisanje Jezusu. Zdi se mi, da je bil to višek. Sedaj se bom še posebej trudila za dober prehod iz posta v običajen ritem in bom zelo pozorna na hrano: duhovno in telesno. Odhajam z gotovostjo: dosegla sem svoj cilj.«

»Zame so bile to prve duhovne vaje s postenjem. Prišel sem z željo, da bi shujšal in se duhovno okrepil, da bom bolj umirjeno nosil življenje in odnose v družini. Pomagati moram tudi otroku iz odvisnosti od računalnika in zboljšati odnos z drugim. Želim ga podpreti, da bo samostojen, gospodaren in se bo lahko oženil.«

»Ta čas je kot vodnjak žive vode. Dragoceno. Več prejmem, kakor dajem. Gospod nas vedno poveže in okrepi. Odpre in prečisti. Lahko sprejemam križe, ki si jih nisem nikoli želela nositi.«

, , , , , , , , , , ,