Sveta maša v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani

taborska-cerkevP. Jože Roblek je v nedeljo, 24. julija 2016, maševal v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Prepevali so pevci kvarteta Krt. Sveto mašo so prenašali na Radiu Ognjišče in na tretjem programu Radia Slovenija. Povabljeni, da prisluhnete posnetku.

Dragi bratje in sestre!

Današnja Božja beseda nam govori o molitvi in to o prosilni. Z njo imamo največ težav. Kako in kaj naj prosimo, da bomo uslišani. Ali naj prosimo veliko ali malo? Dolge ali kratke molitve? Ali naj uporabljamo molitvene obrazce – napisane  molitve in kolikokrat naj jih ponovimo, da bo naša želja uslišana?

Katera molitev je boljša in bolj učinkovita? Ali moram izbirati in izgovarjati posebne besede, da bom zagotovo uslišan? Zakaj tolikokrat nisem uslišan, ali napak in slabo prosim? Ali smem Boga za vse, kar koli potrebujem, prositi? Za telesne, materialne, ali pa samo duhovne zadeve?

S temi ali podobnimi vprašanji in skušnjami se pogosto srečujemo. Tako tudi učenci v evangeliju. Jezusa prosijo: “Nauči nas moliti!” Jezus je molil. Učenci so bili z njim. Ko so ga gledali, kako moli, so verjetno začutili skrivnostno moč njegove molitve. To je v njih prebudilo močno hrepenenje, da bi znali tudi sami tako moliti. In Jezus jih začne učiti, najprej pove, kako naj ne molijo, opozori jih na nepravilno zunanjo in notranjo držo: “In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem.”

Koliko je danes te pozunanjene molitve, masovna srečanja, romanja vseh vrst: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene, govori Bog po preroku Izaiju. Tako rekoč je versko tekmovanje, kdo bo več obiskal romarskih krajev, hvaljenje (spomnimo se pobožnega farizeja v templju), kje sem že vse bil in kaj sem že in koliko zmolil. Komaj pa še najdem svojo kamrico, kakor pravi Ivan Cankar, kjer bi v tihoti in svetišču svojega srca molil k Očetu iz obličja v obličje.

Jezus pravi: Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Velika nevarnost je, da bežimo od sebe, pobegnemo v nam neznani in tuji svet, Oče pa je tu, v skritosti mojega srca, ki me ljubeče gleda, vidi do dna in me pozna bolj kot katerikoli človek. Kot da se bojimo te njegove intimnosti in bližine, se ne počutimo dobro, ker je preveč blizu. Zato Iščemo svoje podobe o Bogu zunaj nas, ki smo jih mi naredili in se k njim zatekamo in jih malikujemo, ker nam samo one lahko pomagajo. Bog je preveč trd in oddaljen, ne sliši nas. Ne mara me, ker nisem dovolj dober. Nikoli ni zadovoljen z menoj.

Tuje Marije so bolj učinkovite kot naše slovenske. Po mariborsko bi se reklo: tota Marija pomaga, ona pa ne. Jezus želi, da se zaustavimo, vedno znova poromamo v naše največje svetišče – v svoje srce, kjer prebiva Sveti Duh, Božja ljubezen v nas, pa naj bomo kjerkoli, v kakršnikoli življenjski situaciji, ali smo bolni ali zdravi: doma ali v domovih ostarelih, dobri ali slabi. Toda samo  tu mi je Bog najbližje, Tu je ljubeči Oče. Pa tu je tudi Jezusova Mati Marija, ki nas uči molitve  zaupanja v našega Očeta.

Potem Jezus nadaljuje: “Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.”

Naše molitve postajo vedno bolj to, kar Jezus kritizira: blebetanje. Kar naprej se množijo razni obrazci, vedno več raznih oblik rožnega venca. Mnogi se sprašujejo, kaj in koliko naj sploh molim in koliko, da bo moja molitev dobra in uspešna. Kar naprej slišimo: veliko morate moliti, čim več, nikoli dovolj. Žal kvantiteta molitve ne naredi kvalitete molitve!

Gospod, jaz bi tako rada molila rožni venec, pa ne morem, pa začnem, pa sem raztresena ali pa zaspim. Sem vsa nesrečna, ker drugi toliko molijo, meni pa ne gre.

In veliko ljudi razume, da si morajo nabrati, nasušiti čim več rožnih vencev in devetdnevnic in raznih litanij. Gospa, uslišani boste, če boste veliko molili ta rožni venec, boste zagotovo uslišani, če boste dnevno zmolili 150 očenašev itd. To je pogansko gledanje na molitev, kot da bomo z mnogimi molitvami prisilili Boga, ga zbudili, ker je verjetno zaspal, ga spomnili, ker je na nas pozabil, ne sliši, ker je zaposlen z drugimi bolj pomembnimi stvarmi kot so naše prošnje.

Res veliko in vedno več govorimo v molitvi in uporabljamo razne trike, celo magične zadeve: kot se določeno število molitev, potem bo stvar funkcionirala. Dejstvo pa je, ne le psihološko, da veliko in mnoštvo raznih molitev, posebno kar se ponavlja, človeka raztresa, notranje ne zadovolji, prej utruja, obremenjuje in vznemirja. Iz takšne molitve smo naredili pravo trgovino, ki  je zelo dobičkonosna.

Če se ne srečam osebno z Bogom kot Očetom, ki me še bolj nežno kot mati gleda in objema, je moja molitev poganska.

Kako pa potem zgleda krščanska molitev? Ali je v stalnem ponavljanju besed, s katerimi je Jezus razložil in pokazal, kako naj molimo? Ali  je to hotel Jezus? Mi smo iz tega naredili formulo, molitveni recept, molitveni mlinček.

Jezus jim je rekel: “Vi pa molite takole in kadar molite, recite: Oče naš, ali  Oče…”. Jezus naslavlja Boga z  najbolj nežno besedo, kot jo  izgovarjajo otroci: Abba, kar pomeni očka, moj ljubljeni Oče, ata, tata … V tem načinu nam je Jezus zaupal svoj način odnosa, svoje drže do Boga, ki je njegov in naš Oče, ki naj ga tudi mi imamo v vsaki naši prošnji in delovanju, v vsem, kar se dogaja, v vsem, kar počnemo, živimo in doživljamo. Prostor molitve je v eni sami besedi, to je “Oče”. Ta Oče ve, kaj potrebujemo, preden ga za to prosimo. Je Oče, ki na skrivaj, na skrivnem posluša.

Ko gledamo Jezusa, kako moli v drugih okoliščinah, ne ponavlja te molitve. Toda v vsaki pa je vedno beseda: Abba, Očka, moj Oče.  “Oče” je beseda, ki jo je Jezus uporabil v najmočnejših trenutkih. Ko je bil poln veselja, vznemirjenosti: “Oče, hvalim te, ker si to razodel otrokom.” Ali ko je jokal, pred grobom svojega prijatelja Lazarja: “Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.” Pa tudi kasneje, na koncu, pri zadnji večerji se obrača s takšnim zaupanjem na Očeta, ko prosi zase, za učence in za nas. Potem na Oljski gori, ko krvavi pot poti, moli: Moj Oče, če je mogoče … V zadnjih trenutkih svojega življenja; na križu: Oče, odpusti jim… Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.

“Oče”. To je beseda, ki jo največ uporablja. Z Očetom se pogovarja, kar je pot molitve in tudi “prostor molitve”.

Kadar rečem ‘Oče’, pridem vse do korenin svojega bistva: moja krščanska identiteta je biti otrok in to je milost Duha. Nihče ne more reči ‘Oče’ brez Svetega Duha.

Če ne čutimo, da smo otroci, če ne rečemo “Oče”, je naša molitev poganska, je zgolj molitev besed. “Vogalni kamen” molitve je Oče. Če molitve nismo sposobni začeti s to besedo, se ne bo izšla dobro. In čutiti Očetov pogled na sebi, čutiti, da ta beseda ‘Oče’ ni potrata kakor so besede poganske molitve. Je klic k Tistemu, ki mi daje, da sem njegov otrok, njegov ljubljeni sin in njegova dragocena hči. Oče mi sam vse daje, dihanje, življenje in vse. To je prostor krščanske molitve: Oče. Šele nato lahko molimo tudi k svetnikom in angelom, se udeležimo procesij ali romanj. Vse to je lepo, a začeti moramo z Očetom, v zavesti, da smo otroci in da imamo Očeta, ki nas ljubi in pozna vse naše potrebe: “Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli in  kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo pogani. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.”

Jezus nas ne uči samo svoje očetovske drže do Boga in načina, kako naj molimo, temveč tudi glede vsebine, kaj naj prosimo.

Noben evangelist ne govori tako jasno o vsebini prosilne molitve kot Luka. V  priliki omenja, kaj naj bo vsebina. Po njegovem kristjan ne sme prositi za zemeljske vrednote, kajti te si človek lahko sam priskrbi (prilika o prosečem prijatelju). Mora pa si s stalno zavzetostjo prizadevati, da izprosi Svetega Duha, to je pravi, živi kruh, ki ga Oče daje vsem, ki ga vztrajno prosijo. ” Če vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koli bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo”. Ni primerjave med tem, kar mi dajemo in s  tem kar nam daje Oče: ne karkoli, ampak samega sebe, svojega Duha, deleženje na njegovem življenju v skupnosti z Jezusom svojim Sinom, v katerem smo mi njegovi sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre. In njegov Duh v nas potem moli in kliče Abba, Oče.  Takšen je naš Bog, Oče vse tolažbe in usmiljenja, Oče, ki nas rojeva v Sinu in objema v Svetem Duhu.

Jezus nas ne uči molitvenih oblik in obrazcev, niti kvantitete in dolžine molitve, koliko in koliko časa; temveč govori o načinu, kako naj molimo v raznih življenjskih okoliščinah in potrebah. Vedno in povsod naj imamo pred seboj Očeta, nanj se stalno v vsem obračamo in mu popolnoma zaupamo. Bog ne potrebuje naših mnogih besed in govorjenja, temveč nas, naš zaupljivi odnos, skratka naše ljubeče srce.

Ljubljana, 24. julij 2016                                          p. Jože Roblek, DJ

 

192-OK4A5615