Odmev: romarske duhovne vaje po Ignacijevih stopinjah v letu usmiljenja 2016

Bogu hvala in vam, vrle in vrli, romarice in romarji. Upam, da gremo naslednje leto spet.

Odmevi:

“Podala sem se na pot, z mnogimi strahovi in dvomi v srcu. Po daljšem bolniškem staležu je bila to moja prva daljša pot izven mojega »varnega« območja. Skrbelo me je, če bom zmogla, če ne bo nastopila kakšna zdravstvena kriza, če bom lahko hodila…. In Gospod, kot vedno, je obilno blagoslovil moje krhko zaupanje in povečal moč moji duši. Seveda je bilo potrebno sestopiti iz svoje vasezagledanosti in se odpreti navzven, k sestri, k bratu, h Gospodu, ki me je potrpežljivo čakal.

Prvi dan: Nica

DSC00184Noč je bila kratka, vznemirjenje v zraku. Spotoma me v Novem mestu poberejo prijatelji Jože, Davida in Nena, ki se pripeljejo iz Krškega. Vesela sem, da smo skupaj in da bomo skupaj preživeli polnih deset dni. V Ljubljani na dvorišču pri svetem Jožefu se že zbirajo prvi romarji. P. Vili vsakega pozdravi po imenu. To me preseneti, saj se menda nisva videla že deset let. Na avtobusu, ki kmalu krene, vsak po svoje dremlje in poskuša nadoknaditi prekratko noč. Spotoma poberemo še nekaj romarjev in po prestopu italijanske meje nas je skupaj osemintrideset, vznemirjenih in polnih pričakovanja. Pot hitro mineva ob vzpodbudah p. Vilija. Povabi nas v osebno predstavitev in darovanih nam je osemintrideset zgodb romarjev, ki predstavljajo sebe in svojo motivacijo za pot, ki je pred nami. Nekatere zgodbe so prav ganljive in kmalu DSC00195niso več le osebne, ampak postanejo skupna odgovornost, saj nas Gospod v srcu tiho vabi v molitev drug za drugega. Maša oz. maše na avtobusu so posebno doživetje. Jezus hodi med nami, posluša nas in se nam daje v hrano. Obredje, ki ga imamo vsak dan na razpolago v svojih domačih župnijah včasih postane preveč samo po sebi umevno in mehanično. Tukaj pa čutimo, da je Jezus med nami živ in da smo živi tudi mi. Prihod v Nico, kamor smo prišli le par dni po terorističnem napadu, je pretresljiv. Rože, sveče, žalostni pogledi, (…) na kraju, kjer so bili umorjeni otroci in odrasli zaradi omračenega razuma nekoga, ki je izgubil življenjsko orientacijo in srce. Križani se ozira na našo bedo in prosi Očeta za usmiljenje. To verujem, ker je Njegova velikoduhovniška molitev namenjena vsem časom in vsem generacijam do konca sveta. Kako bedni smo brez Njega!!! Pred počitkom v hotelu, ohladimo razgreta čustva in telesa v Sredozemskem morju.

Drugi in tretji dan: Lurd

Samovolja, samozadostnost, samonapihovanje je pekel, ki me zapira v egoizem, v monolog. Gospod pa me vabi v dialog z njim in z brati in sestrami. Vabi me na pot! Beseda nas oživlja. Če tega ne dovolimo, ostajamo le vreča strahu obdana z mesom, pravi p. Vili, in nas vabi, da se odpremo Božjemu zaupanju do nas. Počitek v Carcassonu, slikovitem srednjeveškem mestecu, nas postopno vabi, v zgodovinske okvire, ki nas bodo v priholurddnjih dneh obilno nagovarjali. Zvečer prispemo v Lurd. Mati Božja nas sprejme z odprtimi rokami. Iz ploščadi pred baziliko spremljamo procesijo z lučkami in doživljamo vesoljnost Cerkve. Naslednji dan se udeležimo maše narodov v baziliki Pija X in naše občutenje, da smo v Jezusu Kristusu vsi bratje in sestre, se stopnjuje. Velika množica ljudi iz različnih narodov in celin enoglasno slavi Gospoda, pa čeprav vsak v svojem jeziku. Gospod nas vabi k izpolnjevanju nove zapovedi, da »se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi on« (prim Jn 13, 34) in naj bomo po tem razpoznavni, ne plurd2a po nasilju in posedovanju stvari in ljudi okrog sebe. Križev pot naše doživljanje še stopnjuje in ob posameznih postajah prinašamo sebe, svoje najbližje in vse tiste, ki jih nosimo v srcu. Mnogi smo izkusili tudi zdravilno moč lurške kopeli, ki pomeni posebno izkušnjo izročitve v roke drugega, ko se odpoveš svoji logiki in enostavno verjameš v posredništvo Božje Matere, ki v Božji perspektivi tiho spremlja vse naše potrebe. Tudi večerna procesija z lučkami je nepozabna izkušnja. Naslednje jutro smo imeli skupaj z bolniki, ki so prav v teh dneh priromali v Lurd, mašo pri votlini prikazovanja. Ko uzreš žareče obraze vseh preizkušanih bratov in njihovih spremljevalcev veš, da moč in ljubezen prihajata samo od Gospoda. Vse ostalo je varljivo in minljivo. Po zajtrku duševno in telesno okrepljeni zapuščamo ta sveti kraj in se znova podamo na pot.

Četrti in peti dan: Loyola

Jutranje meditacije oz. kateheze na avtobusu so vedno močne, obarvane z Vilijevo osebno noto, ali po Ignacijevo: milost vključuje naravo njenega posrednika. Sprašujemo se, za koga in za kaj vse smo in moramo biti hvaležni. Ta seznam postaja iz dneva v dan daljši, vse do zavedanja, da je vse naše življenje zastonjski dar Boga, ki v srcu prebuja iskreno hvaležnost. Popoldne se osvežimo na obali San Sebastijana in zvečer prispemo v udobno romarsko hišo v Loyoli, kjer nas gostoljubno sprejmemo sestre redovnice. Ta večer nam je podarjena izredno lepa in iskrena podelitev medsebojnega doživljanja-refleksija, ki nas osebno obogati. Naslednji dan obiščemo baziliko in rojstno hišo sv. Ignacija v Loyoli. V kapeli Ignacijeveloyola3 hiše nam je podarjena zelo lepa sveta maša. Svetnik nas iz dneva v dan bolj nagovarja in vabi v osebni odnos z Gospodom in v medsebojna pričevanja in naklonjenost. Povabljeni smo znova, da sestopimo iz piedestela svoje samozadostnosti in postanemo Božji sogovorniki in sodelavci. Povabljeni smo, da svojo zgodbo združimo z Božjo. Poklicani smo, da svoje življenje delimo s Kristusom. Posebej me nagovarja kateheza o razločevanju duhov. Zavem se, kako pomembno je ločevati med minljivo tolažbo sveta in tolažbo, ki jo daje sveti Duh. Zavem se, kako pomembno je ločevati med navdihi Božjega in vzgibi Hudega. Ignacijeva pravila razločevanja so, čeprav zahtevna, pri tem neizmerno dragocena. Popoldne se znova ohladimo v Atlantiku, nekateri pa si privoščijo pohod na bližnji hrib. Pri večerni adoraciji Najsvetejšega v kapeli pri sestrah smo povabljeni k molitvi drug za drugega. To je znova nepričakovani dar za vsakega od nas. Vse bolj se zavedamo, kako velik dar je Cerkev, ki moli za potrebe sveta. Naslednje jutro nas okrepi evharistija v seniku, ki je rojstna hiša Frančiška Garateja. Bil je preprosti vratar, ki je vsakogar sprejel kakor Jezusa in s to svojo držo prišel do svetništva. Stisne me in hkrati opogumi, ko se zavem, da je vsakdo od nas poklican na svojo enkratno in neponovljivo pot svetništva.

Šesti in sedmi dan: Javier

havierNa poti h Frančišku Ksaverju se ustavimo v kraju Leyre, kjer nam bratje benediktinci s koralnim petjem psalmov predstavijo starodavni način molitve menihov. Presenetljivo je, da v 21. stoletju, ki ga zazanamujeta tehnologija in elektronika, bratje uspejo s svojim petjem vsak večer napolniti čudovito gotsko katedralo. Kako neizmerna je lakota in žeja sodobnega človeka po Božjem! Že smo bližje Frančišku Ksaverju, svetniku, ki je sprva mislil, da si mora Kristusovo ljubezen zaslužiti. Tudi v jezuitskem duhovnem centru v Javierju nas gostoljubno sprejmejo. Naslednji dan obiščemo grad, ki je rojstna hiša Frančiška. To je prelepi srednjeveški biser, v katerem ima središčno mesto kapela smejočega Jezusa na križu. Bolj ko zreš v Njegovo obličje, bolj te potegne in pritegne k sebi. Bolj ko zabijaš žeblje v Njegove ude, bolj se smehlja in govori, da je vesel, ker Njegova žrtev ni bila zaman. V Njegovem nasmehu začutiš neizmerno in zastonjsko Ljubezen, ki uživa v družbi z grešnim človekom, ki pride pod Njegov križ iskat odrešenja. Norost križa in Ljubezen Boga me ganeta do solz. Hvaljen bodi Gospod, ki si s svojim križem svet odrešil! Popoldanska ohladitev v bližnjem jezeru je nadaljevanje izkušnje globine neizmerne ljubezni, s katero nas ljubi Jezus. Lebdenje v vodi, ki se ji prepustiš, je preprosta podoba potapljanja v Božjo ljubezen. Zvečer izbiramo nekateri molitev v kapeli, drugi pa petje pred gradom. Gospod nas boža na srce in vzpodbuja, naj mu sledimo, da bomo živeli v miru in veselju. Naslednji dan nam je darovana sveta maša v kapeli gradu, kjer položimo na oltar prošnje, vprašanja, dvome, odločitve, bolečine….in potem se znova podamo na pot.

Osmi in deveti dan: Montserrat in Manresa

Marijino svetišče na Montserratu je pred mnogimi stoletji pritegnilo tudi sv. Ignacija. Tam je razmišljal o tem, kaj bi še lahko storil iz ljubezni do Boga. Take misli preplavljajo tudi nas medtem, ko se vzpenjamo na goro k »črni Mariji«. Večina odide na pot peš, nekaj se nas iz različnih osebnih razlogov odloči, da se bomo na goro pripeljali z avtobusom. Sama sem bila v veliki skušnjavi, da bi se pridružila peš romarjem, vendar mi je bilo jasno, da moja šola ponižnosti in izročanjamont Božji volji vključuje tudi to, da se moram hvaležno podrediti svojemu sedanjemu fizičnemu stanju. Na Montserratu je Ignacij opravil življenjsko spoved. Tudi mi smo imeli to možnost. Naš voditelj p. Vili nam je bil vse dni in vsak prosti trenutek na razpolago za pogovore in zakramentalno spravo. Občudovali smo njegovo nesebično služenje. Medtem, ko smo mi svobodno razporejali s svojim časom za molitev in za sprostitev, je bil on ves čas na razpolago. Mislim, da mu je za to vsak od nas neizmerno hvaležen. Hvala Bogu za Njegove duhovnike, za Njegove izbrane! Pri Mariji najdemo bližino in toplino Matere, ki čuti in razume svoje otroke. Zato smo preprosto pred njo, ki je najbližja Jezusu in zato najbližja nam. »Jamrati« Mami je res uteha, saj veš, da bo šlo to jamranje na pravi naslov. Naslednji dan se z Montserrata spustimo še v Manreso, kjer je Ignacij dozorel v svetnika. V Manresi se je odrekel svoji moči in se utrdil v popolnem zaupanju v Gospoda. Dotakniti se skale, na kateri naj bi bila vidna znamenja Ignacijevega duhovnega boja, ne pomeni malikovanja, ampak gesto hvaležnosti za brata, ki je toliko stoletij pred nami potopil svojo voljo v Božjo in tako postal veliki učitelj duhovnega življenja. Maša v cerkvi, kjer je Ignacij preživljal čas v intenzivni molitvi in pokori, je bila posebno doživetje. Dragocene so bile tudi litanije vseh svetnikov, ki smo jih zapeli ob koncu maše in ki so nas v molitvi povezale z občestvom starejših svetih bratov in sester, za katere verujemo, da posredujejo pri Bogu za nas. Po vrnitvi na Montserrat, ki nas je prav razkošno sprejel tudi v hotelu, smo nadaljevali z osebnimi refleksijami, sprehodi, molitvijo, pogovori in ob tem okušali, »kako dobro in prijetno je«, kadar smo skupaj v Gospodovem imenu. Prihodnje jutro smo se okrepili še pri maši v kapeli blizu Marijinega kipa. Vse bolj nam postaja jasno, kako pomembno je sodelovati z Bogom. In tega se zelo konkretno lahko učimo od Marije.

Deseti dan: Barcelona

Vrniti se v svet, v veliko mesto, v vrvež in potrošniško mentaliteto ni enostavna. Malo nas že daje otožnost, saj prihod v Barcelono pomeni tudi, da smo prišli do konca našega romanja. Sama sem se neizmerno veselila, da bom cerkev Svete Družine (Sagrada Familia) videla tudi od znotraj. In resnično me je obisk te mojstrovine navdušil. Posamezni elementi, stebri, igra svetlobe, detajli, ki jih vidi le Bog, kakor se je izrazil veliki Gaudi, arhitekt te mojstrovine, so me neizmerno navdušili. In vem, da nisem bila edina. Gaudi je znal s svojo mojstrovino dušo dvigniti k Bogu. Na svoj način je do konca izživel svoj poklic in izvolitev in ostal zapisan v zgodovini kot velikan človeškega in Božjega. Zavemoguel se, da je vsak novi dan tudi nova priložnost za vsakega od nas. Pravzaprav je največja sreča prepoznati veličino svoje zgodbe v Božji. Popoldne preživljamo vsak po svoje, v ogledovanju parka Guell in drugih umetnin. Nekateri se podamo še do obale za poslednji skok v morje. Privoščimo si še kupico sangrije in že smo na avtobusu, ki nas bo odpeljal domov v Slovenijo. P. Vili nas vabi, naj težave noči na avtobusu darujemo Jezusu za vse potrebe sveta. Noč je (vsaj meni) zelo hitro minila, verjetno tudi za to, ker so mi moji sopotniki ljubeznivo odstopili ležišče na tleh med sedeži in sem zato lažje zaspala. Tudi za to gesto ljubezni sem vsem zelo hvaležna. In potem še zadnje skupno jutro in dan in še zadnja avtobusna sveta maša. Gospod spet hodi med nami in se nam daruje v kruhu in vinu, ki sta Njegovo telo in kri. Še enkrat nas vabi, naj svojo življenjsko zgodbo združimo z Njegovo. Božja beseda nas opomni, da smo glina v lončarjevi roki (prim. Jer 18, 6). Bog daj, da bi bilo tako! Bog daj, da bi se pustili gnesti in bi postali »uporabni« za Božje kraljestvo. Bogu, ki se trudi z nami na vse načine, da bi nas pritegnil k sebi, k nam samim in k drugim, naj bo neskočna zahvala za vse prejete milosti, ki smo jih bili deležni. In zahvala tudi vsem bratom in sestram, ki so nam omogočili, da je vse gladko teklo in da smo srečno preživeli romanje in se vrnili domov, kjer lahko z distance preverjamo sadove svojih romarskih duhovnih vaj. Upam, da zaklada, ki smo ga našli, ne bomo znova zakopali v zemljo. Bog daj, da bi znali z njim modro »trgovati« (prim. Mt 13, 44-46). Iskrena hvala za vse!!! (M.V.)”

“Romlurd3anje vedno pokaže na držo, ki jo imam na romanju v tem življenju, ko v maternici sveta zorim za večnost. Če hočem, se zavem svoje teme, tega kar me ločuje od Boga in prejmem povabilo, da se vrnem k Očetu. Dani so mi soromarji in sveti kraji, ki spodbujajo k dobremu in taki, ki pritisnejo tam, kjer najbolj boli. Oboje je dragoceno in za mojo duhovno rast, da zaživim iz tega kar v resnici sem in zavržem lažni podobi sebe in Boga.

Na tem romanju sem to v obilju doživljala. Kopel v Lurdu me je utrdila v tem, da sem dragocena in ljubljena, da Gospod skrbi zame, vedno, po ljudeh, stvareh, dogodkih…On je neskončno nežen, spoštljiv in nevsiljiv. Samo vabi, me išče  in čaka, da pridem, da se obrnem k Njemu. V Havierju sem prišla bližje k Njemu, s pomočjo lesene podobe smejočega Kristusa, sem stopila v globok dialog z Njim. Doživela sem ljubečo “spoved”. Gospod mi je pokazal moje odmike od Njega,  moje slabosti , grehe, krivde…prepoznavala sem svojo grešnost in bila v njesfj ljubljena. Zame je ta podoba smehljaja na križu naše grešnosti postala podoba Usmiljenega Boga. Z nasmehom plača ceno za moje grehe, z nasmehom se me usmili, z nasmehom mi odpušča, z nasmehom me dvigne v dostojanstvo Hčere. Hvala ti, o moj Gospod. Pot k Virilovem izviru mi je prinesla veliko Veselja…kot menihu, ki je ob izviru žive vode zaspal v okušanje večnosti, v brezčasje bivanja v Njem. Vsi odnosi, do sebe, bližnjega, Boga in stvarstva so bili v harmoniji. Montserrat me je zopet prizemljil in me spomnil na duhovni boj, ki ga potrebno bojevati do smrti.mont2 Doživljala sem nasprotja; napor in vročina ob hoji na Montserratske vrhove ter blagodejnost počitkov v hladni senci, strah ob pogledu navzdol in pogum ob vsej sprejeti lepoti, samota in povezanost s stvarstvom, strah pred krokarji in občutek svobode na vrhu, vsiljivi dvomi in hvaležnost za vse. Ponoči se je ta duhovni boj sprevrgel v pravo bitko, kjer sem izgubila Gospoda izpred oči in padla, se prepustila obupu monologa in strahu pred prihodnostjo. Poražena? Ne. Pri jutranji maši sem ta padec, v priprošnji Montserratske črne Marije, v solzah izročila Gospodu in v Sagradi Familji v molitvi predajala vse svoje dvome in strahove. V tej slabotnosti, v tej drži ponižnosti sem končno dala dovolj prostora Gospodu. Vsak dan znova sem povabljena, da romam z zavestjo, da sem ljubljena, da sem grešna, da mi je vse dano in Gospod skrbi zame, da se upam duhovno bojevati in vstajati z Njim navkljub padcem, da sama ne zmorem in lahko predam svoj ego smrti, da bi z Njim resnično živela. Povabljena sem v veliko večjo zgodbo kot pa si lahko zamišljam in vse kar se mi dogaja je del tega, vse Gospod uporabi v moje dobro. Lahko se izročim in živim iz tega kar sem Zanj.

havier2

Jezus, moj Gospod,

ti me dihaš,

vsak trenutek je tvoj dar

življenja polnosti.

Sladki ženin, veselja vir,

v sladkosti tvoji Tebi pojem,

te jem, poslušam, se odpiram,

da Beseda me osemeni.

Gospod, ti moj Edini,

glej v obupu greha tebe kličem,

ker slepa, gluha, hroma obtičim

ujeta v lovke zla sveta.

A ti me ljubiš in sprejemaš,

vsak trenutek usmiljeno,

v tvoji luči vse stvariIMG_20160726_182225

vir so odrešenja mojega.

V svoji moči ne premorem

biti tu in zdaj s Teboj,

le v slabosti to še zmorem,

da povabim te s seboj.

Ti edini me izpolniš,

daješ moji duši mir

in z veseljem me napolniš,

da v tebi zmorem vse. (K.K.)”

“Na romanje sva se odpravila v zahvalo za 25 let skupnega življenja. Zdaj veva, da to ni bilo le darilo eden drugemu, pač pa čudovito Božje darilo, ki je pustilo sledi globoko v najinih srcih.

Navidezno neudobna vožnja na zadnjih sedežih avtobusa, je že po nekaj urah, kljub dolgi vožnji proti Nici, popolnoma izzvenela. Ob poslušanju iskrenih osebnih predstavitev romarjev in preizkušanih življenjskih zgodb smo se povezali v Božjem objemu ter drug za drugega molili. In v tem razpoloženju smo romali vse do konca.

Avtobus je bil tudi v prihodnjih dneh potujoča Cerkev, prostor našega druženja, kjer nas je p. Vili s svojo živo besedo uvedel v osebna premišljevanja, kjer smo obhajali svete maše in kjer sta se slišala pesem in smeh.

V Lurdu, čeprav preplavljenim s številnimi romarji, je bilo na vsakem koraku čutiti mir. Pred votlino, med procesijo, pri maši narodov in v tihoti med adoracijo, smo sebe in tiste, ki jih nosimo v srcu, izročili v Marijino materinsko varstvo. Ob Marijinem križevem potu, ki se me je še posebej dotaknil, sem začutila vso krhkost in nemoč, ki jo kot mama pri vzgoji otrok tudi doživljam. A zadnja postaja, odvaljen kamen, mi daje moč, da zaupanje v Vstalega Gospoda more iz moje duše odvaliti vse strahove in negotovosti. Iz Lurda nas je pospremila podoba ljubeče Matere Marije, ki z razprtimi dlanmi vabi, da sprejmem Božji klic in njegovo ljubezen, me objema in kliče: po Mariji k Jezusu.

Tako smo se z Marijino predanostjo v srcu podali spoznavati življenje začetnika Družbe Jezusove, sv. Ignacija Lojolskega, v njegov rojstni kraj, Loyolo.

Kot nekoč sv. Ignaciju, tako nam tudi danes topovske krogle neuspeha in bolezni ustavljajo korak navidezno srečnega, a površinsko omejenega življenja. Prav v teh trenutkih nam Bog daje priložnost, da se odločamo za globlji odnos z Njim, da mu predamo svoj razum, voljo in svobodo, naj On razpolaga z vsem po svoji volji.

Odločitev, da se peš povzpnemo na goro Montserrat, kjer je Ignacij dokončno rekel svoj DA Božjemu klicu in slekel staro viteško oblačilo ter si nadel novo raševinasto obleko Kristusovega bojevnika, je bila dobra. Znatno predihani smo občudovali prekrasno baziliko, ki leži v osrčju gore, ob tisoč let starem benediktinskem samostanu in hrani kip »črne« Marije z detetom. Na tem svetem kraju je bilo čutiti, da nas Jezus vabi, da odvržemo vse staro, kar nas bremeni in duši. Da se sprejmemo take, kot smo. V svojem prebodenem srcu in dlaneh, kot je Vstali Kristus preprosto upodobljen v eni od kapel znotraj bazilike, nas On popolnoma sprejema in daje moč, da si upamo vzpostaviti nove odnose z Njim, s samim seboj in z drugimi ljudmi.

V Manresi, kraju, kjer se je sv. Ignacij duhovno prečiščeval, je bil vsak od nas še posebej povabljen, da ne gradi več na sebi, ampak dela vse v dialogu z Bogom, da odkriva v sebi Božje darove in nanje poskuša odgovoriti.

Ignacijevo življenje in predanost Božji volji sta prižgala vero in spodbudila k hoji za Kristusom tudi sv. Frančiška Ksaverja. Njegov slikoviti rojstni grad v Javierju, ki smo si ga ogledali, priča o tem, da so bili Božji načrti drugačni od takrat pričakovanih načrtov mladega viteza. Frančiškovo neutrudno oznanjevanje Božje ljubezni ljudem na Daljnem vzhodu nas opogumlja, naj brez strahu predamo svoje življenje v Božje roke in tam, kjer živimo, zvesto pričujemo Zanj.

Za dobra dela, ki so deležna Božjega blagoslova nas nagovarjajo tudi nam bližji sodobniki kot je Antonio Gaudi. Ta veliki arhitekt je 40 let svojega življenja namenil cerkvi Svete družine v Barceloni, ki je bila tudi zadnja etapa našega romanja po poteh svetega Ignacija.

Romanje je bilo po desetih dneh še prekratko in slovo ganljivo. A vendar, na koncu gre najprej zahvala Njemu, da je se je s to duhovno izkušnjo dotaknil naših src in v njih prižgal novega ognja.

Hvala p. Viliju za žive in spodbudne besede, prijateljstvo, humor in dobro vodstvo.

Hvala Silvi za dobro organizacijo in hvala dragim soromarjem za vse dragocene pogovore, čas in iskrenost. (A. in R.)