Odmev: Adventna duhovna obnova

“Strašno je pasti v roke živega Boga” (Heb 10,31) je bil naslov adventne duhovne obnove. Trinajst pogumnih, različne starosti, se ni ustrašilo tega naslova, nekatere pa je celo pritegnil do te mere, da so prišli z vprašanjem, če smo morda po jubilejnem letu usmiljenja že pozabili na nežnega in ljubečega Boga. Za osnovo srečanja smo vzeli nekaj odlomkov iz Dostojevskega, iz romana Bratje Karamazovi. Človek, ki je storil velik greh – iz ljubosumnosti je umoril poročeno ženo – je štirinajst let v sebi doživljal pekel. Pekla in mučila ga je zavest krivde. Ko je v Svetem pismu prebral omenjeno vrstico iz pisma Hebrejcem, je dejal: “Grozljiv verz, ni kaj … Se pravi, da je minilo že štirinajst let, odkar sem ‘padel v roke živega Boga’ – tako se torej imenuje teh štirinajst let. Jutri (ko bom javno priznal svoj greh) bom te roke prosil, naj me izpustijo”. Ko je torej ponižno pred vsemi priznal, kaj je storil, je končno našel mir. V sebi je odkril raj. 

V ozračju tišine in molitve smo tudi udeleženci duhovne obnove spoznavali moč spreobrnjenja, ponižnosti, iskrenosti pred Bogom in ljudmi. Medsebojna podelitev izkušenj, spominov in spoznanj pa nas je povezala in prebudila upanje. Tu je še nekaj naših sklepnih odmevov:
– Največja zmaga, odrešitev je, ko priznaš svojo krivdo.
– Bog nas ima neskončno rad in rad bi nas imel vse ob sebi, zato nas na različne načine priteguje k sebi, tudi skozi težke preizkušnje, trpljenje. Strašno je samo, če se mu upiramo.
– Strašno LEPO je pasti v roke živega Boga. … Potrebno je samo majceno, drobno seme, vrženo v dušo preprostega človeka.
– Blizu je Bog, prihaja k nam. Blizu je Bog, le čakaj nanj.
– Šibek sem in mi je težko iskati Boga in moliti; potrebujem nekoga, da mi pomaga pri duhovnem življenju; starejši ljudje so veliko modrejši od mene.
– On je v meni, z menoj, daje mi veselje, radost, danes in vsak dan.
– Strašno je pasti v roke živega Boga in iz Njegove roke pasti kot Gospodova osvobojenka je čudovito.
– Raj se začne, ko imamo čisto vest, ko smo bratje drug drugemu, veselimo se zares šele v skupnosti in ne sami.
– Danes je čas veselja, ne jutri. Molitev vedno obrodi sad.
– Boj z zlom se dogaja v srcu – pomemben je pogum in odločitev, da se mu upremo.
– Pomemben je prvi korak – za to potrebujemo milost. Pred Svetim si je treba sezuti čevlje.
– Pomirjena z mnogimi odhajam in verujem, da nam Bog daje in pošilja svoj mir in svetlobo. Rahlja v srcu in vesti toliko časa, da razodene svobodo, za katero nas je ustvaril.