Odmev: Odmik za ženske

Odmik za ženske, ki me je zbližal s seboj, z Bogom in mojo družino

Za odmik sem izvedela »slučajno«, ko sem prijateljici potarnala, da nujno rabim nekaj dni zase, da se moram malo odmakniti, da si malo napolnim baterije. Pa mi je svetovala odmik v Ignacijevem domu. Pogledala sem program in se zelo hitro prijavila, potem pa sem komaj čakala ta vikend. Tako zelo sem se veselila, da me je postalo že malo strah, če pa morda le ne pričakujem preveč.

Zgodba pa se je nadaljevala takole: s pomočjo navigacije sem našla Ignacijev dom, ki je – kar me je precej presenetilo – praktično sredi Ljubljane. Bila sem sama. Nobene prijateljice, nobene znanke, prišla sem popolnoma sama. Naletela sem na prijazen in topel sprejem, ko pa sem v sobi pogledala skozi okno, mi je srce zaigralo – iz sobe je bil čudovit pogled na Ljubljanski grad, čisto blizu sobe pa kapela.  Čas za prvo skupno večerjo: na prvi pogled je bilo videti, da se ženske med sabo kar poznajo. Pa nič zato, sem si rekla, prišla sem vendar na odmik, in prisedla k prvi mizi s prostim stolom. Po večerji smo se predstavile in spoznale. Približno 30 žensk in prav toliko različnih zgodb. Veselih, žalostnih, srce parajočih, zabavnih. Nikakršne prisile ni bilo čutiti. Nekatere so povedale več, druge manj.  V naslednjih dneh je bilo veliko druženja, pa tudi dovolj časa za razmišljanje, meditacijo in molitev v samoti. Zdi se, da sta naši voditeljici Sonja in Bojana že prvi večer poskrbeli, da so se naša srca odprla. Zadnji dan je bilo to še najbolj vidno. Ko sem pri kosilu v nedeljo pogledala okrog sebe, sem videla žareče obraze, veselje v očeh in veliko pravega ženskega žlobudranja. Bila je očitna razlika od naše prve skupne večerje, ko smo bile v jedilnici še vsaka s svojimi skrbmi in verjetno tudi nekaj strahu. Druženje, delo, molitev, izjemno okolje Ignacijevega doma, v katerega se bom sigurno še vrnila – vse to je pustilo pečat, mislim, da lahko rečem, na vsaki od nas.  Vse je bilo tako zelo dragoceno:  trenutki samote, ko smo bile v tišini same s seboj; delo v skupinah, ko smo odpirale svoja srca vsakič drugim ženskam in nato naše skupne refleksije, ki so nas povezale prav v naših različnostih. Sprejemanje in zaupanje.

Morala sem priti na odmik, da sem našla v sebi davno pozabljeno resnico. Da sem izbrana in blagoslovljena.  Pozabila sem, da življenje bogatijo zaupanje, molitev in blagoslovi. Hvaležna, da sem ponovno odkrila te preproste resnice, ki so jih poznale že naše babice, sama pa sem jih tekom let in krmarjenja med kopico obveznosti skorajda pozabila. Ko se ponovno znajdem na križpotju in brezglavo močno razmišljam, kam in kako, se spomnim, da se je potrebno ustaviti in enostavno zaupati. Saj sem vendar izbrana. In ne samo to, tudi blagoslovljena!

Majda

V vikendu od 27. do 29. januarja 2017 smo Ignacijev dom duhovnosti v celoti »okupirale« ženske. Pod vodstvom voditeljice Sonje Pungertnik in Bojane Novljan, smo se odmaknile iz svojega vsakdanjega življenja in se veselile ob dejstvu, da smo izbrane in blagoslovljene. Edina, ki sta imela priložnost za kratek čas “počastiti kraljice”, sta bila spovednik in mašnik p. Janez Poljanšek in ravnatelj Ignacijevega doma p. David Bresciani, ki je udeleženkam izrekel dobrodošlico v imenu patrov jezuitov. Hvaležne pa smo tudi Slavici in Urošu, ki sta skrita v ozadju poskrbela za okusno hrano za telo.

Ob molitvi in premišljevanju Božje Besede smo v sebi odkrivale lepoto, ki jo v nas odseva Božja podoba. Druga drugo smo bogatile z dragocenimi izkušnjami, se hrabrile in ob tem spoznavale bogastvo enkratnosti in neponovljivosti vsake posameznice. Na temelju vloge, ki jo je ženi namenil Bog, smo iskale možnosti za svojo uresničitev, kljub pastem, ki nam jih, pod krinko enakopravnosti, nastavlja današnja družba. Za vse to pa smo našle navdih pri Božji materi Mariji, ki je svojo vlogo uresničila v polnosti.  

Strinjale smo se, da je vloga ženske predvsem v zavarovanju in ohranjanju življenja, ki pa ga moramo znati tudi spustiti, ko pride čas za to. Da bomo lahko sočutne in nežne do drugih, moramo v prvi vrsti razvijati sočutje in nežnost do sebe, vključno s postavitvijo jasnih meja, ki nas varujejo. Da ne bi sprejemale napačnih odločitev, moramo delovati iz srca in zaupanja v Boga. Srečne bomo namreč le tedaj, ko bomo sprejele in uresničevale poslanstvo, za katerega smo bile ustvarjene.    

Ponosne na to, da smo ženske, smo svoji naravi dale duška z večernim klepetom ob čaju. Lično izdelane lente, ki jih je vsem podarila udeleženka Dragica, pa nas bodo vsak dan spominjale na to, da smo izbrane in blagoslovljene. Tako povezane bomo lažje dočakale priložnost za ponovno srečanje.

Udeleženka

Odkar sem spoznala ignacijansko duhovnost, potrebujem vsake toliko časa kakšen trenutek tišine, zbranosti in razmišljanja o smislu življenja, Božji ljubezni, o danostih, ki jih imam, kjer živim.

Ker je za to težko najti čas za daljše časovno obdobje, se navadno odločam za koriščenje t.i. ignacijanskih duhovnih vikendov.

Lansko leto sem se iskreno razveselila, ko sem odkrila vabilo na Odmik za ženske, in sem si rekla: No, tole pa bo nekaj zame. Vse življenje sem iskala, kako postati enakopravna, enakovredna moškemu, pa mi nekako ni uspevalo, ker očitno nisem pravilno pristopala.

Sedaj ponovno odkrivam žensko v sebi in pri tem mi neverjetno pomaga ravno Odmik za ženske. V lanskem letu mi je razmišljanje Ali se znam veseliti življenja? odprlo nov vidik gledanja na svet z očmi sodelavke, sosede, sošolke, prijateljice in ne nazadnje z očmi hčere, žene, matere, babice.

V letošnji temi Izbrana in blagoslovljena pa približevanje in primerjanje preko velikih svetopisemskih žena, kot npr. z Evo, predvsem pa z meni predrago Devico in Materjo Marijo.

Ob pomoči voditeljic Bojane in Sonje ter patrov jezuitov ponovno odkrivam tisto skrito in zame bistveno lepoto žene, ki je že od vsega začetka v meni, vendar se je umaknila posvetnemu hitenju in drvenju.

Takšne odmike bi toplo priporočila vsem ženskam, ki slutijo in čutijo, da z življenjem, ki ga živijo, niso popolnoma zadovoljne, izpolnjene in srečne; da bi znale ponovno najti mir in veselje, ki je že od nekdaj položen v nas.

Nekje sem prebrala nagovarjajočo misel, ki ji vse bolj zaupam in verjamem: »Po tišini se prepoznajo ljudje, ki nosijo Boga v srcu.«

Dragica