Odmev: Duhovni vikend ob filmu Andreja Tarkovskega – Žrtvovanje

“Življenje je zakrament; njegov ideal je ljubezen, njegovo očiščenje žrtvovanje.”

Oscar Wilde

Za nami je, lahko rečemo, še en nepozaben konec tedna … V spominu se mi še vedno vrtijo pred očmi srca izbrani kadri in prizori zadnjega filma, umetniškega dela velikega ruskega režiserja Andreja Tarkovskega, Žrtvovanje, ki smo si ga v teh dneh na poseben način ‘ogledali’ v Ignacijevem domu v Ljubljani. Snovalci programa Ignacijevega doma so namreč v letošnjem postnem času povabili na postno duhovno obnovo z naslovom Žrtvovanje ljubitelje filma in vse, ki smo želeli s pomočjo umetnosti globlje stopiti v svoje srce, kjer skrivnostno prebiva Bog. Vsi, ki nas je vabilo nagovorilo, smo med 17. in  19. marcem 2017 ob pomoči voditelja obnove in izrednega poznavalca del tega režiserja, p. Janeza Poljanška, DJ razmišljali in molili ob ogledu filma, v katerem se očitki vesti, tesnoba in strah prepletajo z vero in ljubeznijo. Človek prosi odpuščanja za krivdo, posamezno in kolektivno, istočasno pa je pripravljen na žrtvovanje, na podaritev samega sebe …

Andrej Arsenjevič Tarkovski (1932-1986) sodi med najvidnejša imena avtorskega filma. Posnel je tri kratka dela in sedem celovečercev, ki so neizbrisno zaznamovali svetovno kinematografijo in pojmovanje filmske umetnosti. Pomembna so tudi njegova razmišljanja, posebej tista, zbrana v knjigi Ujeti čas, kjer je skušal uveljaviti pojmovanje filma kot docela samosvoje umetnosti, najtesneje povezane s človekovim izkustvom.

»Zakaj pravzaprav hodijo ljudje v kino? Kaj jih žene v temno dvorano, kjer lahko dve uri opazujejo igro senc na platnu? … Temeljno načelo filma ima veliko opraviti s potrebo človeka po prisvajanju, po spoznavanju sveta. Po navadi gre človek v kino zaradi iskanja izgubljenega, zamujenega ali še ne najdenega časa. Tja gre iskat življenjske izkušnje, ker prav film lahko, tako kot nobena druga zvrst umetnosti, širi, bogati in poglablja človekovo izkušnjo. »Ne le, da jo bogati, temveč jo tako rekoč znatno podaljšuje« … Film lahko uporabi katerokoli dejstvo, vzeto iz časa, lahko vzame iz življenja kar hoče … Absolutno vse! … Postaviti človeka v neomejen prostor, pustiti ga, da se zlije z množico mimoidočih in oddaljenih ljudi, postaviti ga v razmerje do celotnega sveta – IN NENAZADNJE DO SAMEGA SEBE V SRCU, bi sama dodala k razmišljanju Andreja Tarkovskega o filmu[1].

Da bi film Žrtvovanje razumeli, moramo biti, tako kot pri vseh filmih tega umetnika, res zbrani, pa tudi potrpežljivi, saj je dogajanje upočasnjeno, kar še poveča možnosti za dobro opazovanje, poslušanje, razmislek. Zgodba filma ‘govori’ o viziji nuklearne katastrofe in človekovem odgovoru v duši na njo. Tarkovski je  film pripravljal večino leta 1984 in ker je bil prikazan skoraj sočasno z grozljivimi dogodki v Černobilu, so takrat številni časopisi ‘na zahodu’ pisali, da je Tarkovski predvidel jedrsko katastrofo …, dejansko pa je seveda  Žrtvovanje mogoče razlagati na več načinov. Glavno sporočilo je lahko povezano z zgodovinskimi okoliščinami hladne vojne, lahko se glavni del zgodbe o žrtvovanju zvije v zgodbo o (po)nor(el)osti, lahko pa damo poudarek enostavno verskemu. Tarkovski sam se je zavedal te večplastnosti v filmu in je povedal, da je namerna, saj lahko tako v filmu vsi najdemo svojo pot. Morda najdem in poberem nekaj skritega, ampak ključnega pomena, kar je avtor vanj položil in dal … Njegovo sporočilo človeštvu je prav poziv k duhovnemu … Kot umetnik vabi in kliče na številne načine k nadaljevanju ‘višjih’ stvari, ko se na svoj filmski način dotakne najglobljega izraza resnice sveta. Na nas pa je, da jih najdemo – seveda vsak po svoji poti.

V ozračju predvidevane neizogibne jedrske nesreče, Aleksander, nekdanji igralec, vidni pisatelj in umetnostni zgodovinar, uresničiti svoje življenjske sanje, ko prevzame nase žrtvovanje za odrešenje človeštva seveda za visoko ceno: odpove se svobodi in govorjenju ter na koncu celo zažge svojo hišo – dom ter tako na prvi pogled zapusti vse, kar je ljubil. Ljubil, čeprav v hiši, kjer je živel, marsikaj ni bilo tako, kot je želel in hrepenel, a je prenašal. Prav v Žrtvovanju nam Tarkovski pokaže, kako lahko eno na videz majhno dejanje spremeni in reši svet.

Zdi se, da je “Žrtvovanje” neke vrste opozorilo: človeštvo je naletelo/zavilo na stranpot, za kar je glavni razlog tako pogosto omenjeno neskladje med duhovnim in materialnim razvojem. Da bi to premagali, si moramo vsak na svoj način prizadevati po svojih najboljših močeh, in moramo biti vztrajni. Zalivati drevo vsak dan, narediti nekaj, karkoli, vsak dan ob istem času, z neskončno, neomajno vztrajnostjo… in svet se bo spremenil … na bolje. In: pri Tarkovskem je v filmu skoraj vsak prizor, naj bo še tako konkreten in »naraven«, napol sanjski in Tarkovski zna iz vsakega trenutka narediti večnost: njegovi dolgi kadri dajejo čutiti, kako sedanjost mineva in postaja preteklost in kako se preteklost ohranja v sedanjosti.

In ne samo to: gledalca vzporedno nagovarjajo videni simboli tudi v okviru njegove – gledalčeve življenjske zgodbe – saj je marsikaj videnega ali v filmu samo nakazanega bolj ali manj tudi del ‘življenja’ vsakega izmed nas, seveda odvisno, koliko se v posamezni osebi ali zgodbi prepoznamo:  pri nekaterih bolj močno, pri drugih spet manj, odvisno od samih ljudi in njihovih spominov. Seveda je pri tem nemogoče spregledati duhovne dimenzije prikazanega oz. na kaj vse nas prikazano spomni, kako nas nagovori, k čemu nas usmerja in vabi in ob katerih korakih življenja nas nagovarja/opozarja, da je življenje (ne)smiselno porabiti zanje. Za kaj je sploh in edino smiselno zastaviti / za kaj ponuditi ‘v zameno svoje življenje, za kaj se darovati …? Koliko moči umetniškega izraza ponuja ogled tega filma na primer o resnični vrednosti doma, družine, zakona, otrok, (ne)zveste in žrtvovane ljubezni, pa vere in upanja, sile bogastva dojemanja sveta v pravi luči ter istočasno padanja v depresijo, obup, v čudaško obnašanje, zamorjenost … zgrešenost poti.

Prav nedopustno bi bilo tudi spregledati niz preprostih ‘obogatitev’, ki jih režiser podarja gledalcu po preprostih aktivnostih vpletenih: npr. z vožnjo kolesa (Oto, Aleksander, Marija), ki ima v zgodbi globok pomen. Ko Oto kroži s kolesom po travniku, razmišlja o ‘večnem kroženju’ v človekovem življenju: »živimo, upamo, čakamo … upamo, zgubimo upanja, približujemo se smrti in umremo … In se ponovno rodimo… AMPAK ničesar si ne zapomnimo …« In odločilen pomen, ki ga ima v življenju Aleksandra padec s kolesom … Ter: kako navidezen propad (požig ljubljene domačije) istočasno nudi v polnosti možnost za nov začetek vsem, ki so se do sedaj opotekali v različnih izgubljenostih, a so ‘preživeli’… Koliko možnosti vsakemu gledalcu za spraševanje vesti o njemu lastnih pogledih na obravnavano in v zvezi z njegovo vero, upanjem ter pripravljenostjo, koliko in kaj narediti za njuno rast v svojem življenju … In ne nazadnje razmislek in odločitev, kje in kdaj spet posaditi – morda tudi suho – drevo LJUBEZNI v njegovem življenju ter sprejeti odločitev o ‘tri leta dolgem vsakdanjem zalivanju tega drevesa’ zato in tako dolgo, da bo spet vzcvetelo … Ali drugače: kdaj, kje in za koga oz. za kaj je pripravljen on vse svoje ‘bogastvo’ življenja postaviti na kocko oz. ga ŽRTVOVATI.

Vpletanje v film različnih umetniških stvaritev: na primer: fragmentarni pogledi na Leonardovo nedokončano sliko Čaščenje treh kraljev (ob/darovanje), lepota opreme Aleksandrovega in Marijinega doma, pa glasbena in glasovna ozadja posameznih kadrov in prizorov (če se ustavimo le ob Prošnji za odpuščanje, potem ko je Peter zatajil Jezusa – Pasjon po Mateju J.S. Bacha – ko prosi: Usmili se me, MOJ BOG in glej na moje solze! POGLEJ sem; MOJE SRCE in moje oči pred teboj grenko jočejo …), gledalcu ni le v pomoč pri doživljanju videnega, ampak ga ves čas ogleda filma neposredno bogati, osrečuje in dviga …

Moderno umetnost, del katere je tudi film Žrtvovanje, v marsičem opredeljuje prav tragično občutenje življenja, metafizično iskanje biti, eksistencializem, toda tudi revolt, krščansko žrtvovanje in odločno udejanjanje socialne biti modernega človeka! Morda mi prav zato ni bilo težko se ob podoživljanju posameznih prizorov filma Žrtvovanje ‘preseliti’ kar skupaj z vsemi protagonisti filma na križevo pot za Gospodom. Pravzaprav se kristjani ves postni čas ukvarjamo z Jezusovo človeško naravo, z njegovimi telesnimi mukami, zapuščenostjo in s trpljenjem. Po človeški logiki gre torej za »najtemnejše« obdobje našega, človeškega življenja, ki pa mora imeti svoj vrh v triumfu življenja nad smrtjo!  Meni se je ta triumf močno približal v prizoru, ko ostali ‘lovijo’ Aleksandra pred gorečo hišo – domom, za katero je sam prižgal vžigalico – seveda je še kako vedel zakaj – (vse nepotrebno zgori), da bi ga odpeljali v umobolnico. Aleksandrov beg ni beg – je vaja – nova možnost – vaja za Življenje ‘ostalih’. VSEH. Vseh, ki tečejo po stopniščih življenja sicer v navidezni kaos, a nad njimi nežno sneži – rosi blagoslov. Ter seveda spoznanje, da je BOJ ZA ČISTO SRCE dolga POT in je zato vaja v vsakdanjem zvestem zalivanju ‘izbranega suhega drevesa’ več kot dobrodošla vaja za slehernega med nami … Na prvi pogled le ena izmed možnih postnih vaj … Toda, če vemo, da je samo človek tisti, ki se mu je Bog izročil v polnosti, celo – do smrti, je postni čas sicer res poln trpkosti a je v njem ves čas mogoče slutiti Luč. Tisto Luč, ki jo sluti in prepozna le čisto srce (prej nemega) otroka, ki izreče v filmu (svoje prve) zadnje besede – iz Janezovega evangelija: »V ZAČETKU JE BILA BESEDA.« In mi vemo, da ta evangelist sporoča slehernemu izmed nas: » … in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.  Ta je bila v začetku pri Bogu.  Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.  V njej je bilo življenje in življenje je bilo LUČ LJUDI.  In LUČ SVETI V TEMI, a tema je ni sprejela… Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,1-5.12). Post je torej znanilec optimizma. Je začetek našega odrešenja. Je POT SPREMENITVE.

Ko se v srcu znova in znova zahvaljujem za milost tako bogato preživetih dni ter za vse, ki so nam to omogočili (ustvarjalce filma, skrbnike Ignacijevega doma, snovalca in voditelja duhovne obnove, vse tiste, ki so pri tem pomagali bolj ali manj iz ozadja, pa seveda vse, ki so mi v teh dneh ob ogledu delali družbo in me bogatili s svojimi razmišljanji in molitvami) se brez napora in slabe vesti dviga k Bogu tudi prošnja: ‘Bog, prosim te zase in za VSE, daj nam občutljivo srce otroka, ki ga bo sram ob vsakem grehu zoper LJUBEZEN. In daj nam nežnosti (‘mame’) Marije, ki zna v človeku LJUBITI tisto, kar je DOBRO in ODPUSTITI, kar je NAROBE … Nauči nas umivati roke sebi in drugim. Amen.

Nelka

[1]                     iz knjige Ujeti čas – Razmišljanja o filmu, odlomek poglavja Odtisnjeni čas, EWO Ljubljana, prevod: Igor Koršič