Odmev: Šola odpuščanja

Od kvalitete naših odnosov je v marsičem odvisno naše življenje. Tega se zavedajo tudi udeleženci šole odnosov in odpuščanja, ki jo vsako leto izvajamo v Ignacijevem domu duhovnosti. Med tem ko ena skupina svojo pot zaključuje, pa že sprejemamo prijave za novo skupino, ki bo svojo pot pričela v mesecu oktobru 2017. Če bi tudi vi radi izboljšali odnose, poglobili vero in pozdravili svoje duhovne rane, vas prisrčno vabimo, da se nam pridružite. Program se izvaja od oktobra do junija in obsega dva duhovna vikenda in 13 triurnih srečanj ob četrtkih popoldan. Vsak udeleženec, v vsakdanji molitvi, premišljevanjih ob pripravljenih gradivih ter izvajanju določenih vaj, hodi samostojno pot, po kateri ga vodi Gospod. Voditelja programa p. Ivan Platovnjak in Sonja Pungertnik pa vsakega udeleženca na tej poti tudi osebno spremljava.

 

V kolikor vas program zanima in bi radi o njem izvedeli še kaj več, vas vabimo na informativni dan, ki bo v četrtek, 7. septembra ob 17. uri v prostorih Ignacijevega doma, lahko pa po predhodnem dogovoru pridete tudi na osebni pogovor. Spodaj pa si lahko preberete nekaj vtisov letošnjih udeležencev.

 

»Prvi koraki so mi bili jasni in sem jim prav lepo sledila. Upam, da sem se otresla svoje kritičnosti, sarkazma, vsevednosti, oholosti … O ponižnosti sem šele dobro začela razmišljati. Se mi le počasi jasni, da je prevzetnost bolezen razuma …

Prvič v življenju sem odkrila svojo ranjenost, ki me je šokirala. Šele zdaj počasi postajam blaga do sebe in ozaveščam, da me ima Bog rad tako, kot sem. Da je z menoj od vekomaj, me vodi, mi vse daje zastonj, me brani, mi stoji ob strani tako, da prvič v življenju opravim s svojim otroštvom, neljubeznijo, z nesprejetostjo. Do vsega, kar se mi je zgodilo od plenic naprej, čutim zdaj hvaležnost in ljubezen.

Odpustim si VSE, tudi zablode, ker vem, da je bilo vse to le iskanje, ki pa ga je Bog dopustil. Do žalitev in ran, ki so mi jih prizadeli starši in razno razni ljudje, do bolehnosti sem prizanesljiva. Razumem, da so bili tisto drugi časi, same neiskrenosti in laži. Smisel teh ran je, da je moj odnos do Jezusa zdaj povsem drugačen. Molim stokrat več kot prej, velikokrat sva z Jezusom eno pri maši, pri obhajilu in  druženje z njim mi je največje veselje. In kadar sem brez ideje, od nekod zaveje Sv. Duh,  kot  zrak, ki ga diham in vse postane enostavno, lažje. Hvala Ti, da sploh živim, da sem na starost zdrava kot kopriva. Ne obsojam se! To Božjo naklonjenost in ljubezen čutim vsakodnevno, KER JO IŠČEM in ker se poslušam …

Trudim se za odpuščanje in za to, da bi znala dogodke, ki mi niso prijetni, sprejeti in dati, PREDATI BOGU. Včasih se je odpreti milosti odpuščanja lahko, včasih težko. Sem na poti in HODIM …

Moja letošnja prehojena pot je ena sama radost, odprtost življenju.«

Valerija

 

»Svojo prehojeno pot v šoli odpuščanja bi izrazil s simbolom stopnic ali z besedo preboj. Več let sem veliko študiral in poskušal preko tega reševati svoje probleme. Jasno, da sem tudi radoveden in da me zadeve zanimajo. V tem letu, ko sem se včlanil k »Možem svetega Jožefa« in v šolo odpuščanja, pa so se začele zadeve multiplikativno izražati v sadovih. Mislim, da sem zelo napredoval. Vprašanje je seveda, če zadosti, ker ne vemo, kaj nas čaka. Ključni moment v šoli odpuščanja zame je bil sprememba mojega življenja in sprememba poudarka s študijskega v molitveno življenje. Zdaj ne gre samo za neka spoznanja ali teorijo, ampak za ključni dolgoročni zasuk oziroma spremembo kurza življenja. Na samem področju sprave oziroma odpuščanja po moje ni nekih vidnih znakov, ki bi se jih dalo opaziti naključnemu opazovalcu. Žena pa pravi, da opazi spremembo na meni.«

Bojan

 

“Anici, ki me je povabila v šolo odpuščanja, sem neskončno hvaležna. V tem krogu dobrih ljudi sem se naučila spoznavati samo sebe, sprejemati različnosti drugih, prepustiti Bogu stvari, ki jim sama nisem kos in v milosti Božji odpustiti svojemu žalivcu in ga tudi sprejeti. Učila sem se zaupanja v Božjo pomoč, v Jezusa Kristusa, ki nam s svojo milostjo omogoča, da sploh lahko iskreno odpustimo.”

Marija

 

»Nedolgo tega me je Bog našel v iskanju. Prejela sem zakramente. Od tega dne se je moja vera le še poglabljala. Začutila sem notranje rane, zato sem iskala način, kako jih odkleniti in spustiti … Bog me je pripeljal do Šole odpuščanja.  Bila sem pripravljena na ta težek, a vendarle prepotreben korak …

Hodila sem na predavanja in duhovne pogovore k p. Platovnjaku.  Kot venomer do sedaj, me je Bog popeljal po malo drugačni poti, meni lastni, do spoznanj … Prišel je dan ugotovitve, da sem že prejela vse potrebno −  vedenje in podporo … Podarjeni so mi bili najboljši tuzemeljski učitelji, začenši z mojo botrico, nato z izjemnim katehetom in v šoli odpuščanja nadvse pronicljiv čuten duhovni vodja (kakor tudi vsi skriti angelčki).  Začutila sem, da Bog želi, da svoje duhovno očiščenje od tu naprej opravim sama …

Začela sem se spopadati z vsemi demoni jeze, strahu, gneva … Padla sem v globoko temo … Brezno brez dna … Kjer ni bilo ničesar … Samo jaz v vseh odtenkih … Nekega dne je tudi molitev utihnila … Zlomljen je bil Duh … Ostal je le še oklep … SRHLJIVO! Moledovala sem Boga, da me vzame k sebi, ker ne zmorem več … Zaslišala sem glas – Predragi … Bila je radijska sveta maša … Prišla je absolutna svoboda …  Je Občutek … Je lahkotnost … Je pravica sebi dopustiti videti svoje sonce in svoje oblake ter se globoko sprejemati – da si, kar si … Sebi dopustiti čutiti, občutiti in izraziti vse svoje barve (celo paleto čustev) … Je dopuščanje, da vidiš drugega takšnega, kot je, in ga sprejemati, da je, kar je … Je občutek nepredalčkanja na dobro in slabo, temveč videti tako, kot je, in dopustiti, DA JE … Ob tem pa v sebi ohranjati mir …

 Obdana sem  z Brezpogojno Božjo Ljubeznijo … Ni besed, s katerimi bi lahko izrazila dovoljšno zahvalo vsem, ki so me na tej izredno težki poti podpirali, molili zame in mi pomagali … najbližje temu je ena sama  − ALELUJA !«

Suzana