Odmev duhovnih vaj za zakonce: Radost zakonske ljubezni

Odmev na duhovne vaje za zakonce: Radost zakonske ljubezni

Od 15. do 17. 12. 2017 smo v Ignacijevem domu duhovnosti zakonci odkrivali radosti svoje zakonske ljubezni. Na koncu duhovnih vaj smo bili zelo veseli, da smo si vzeli čas drug za drugega in za Boga, ki smo ga ob podelitve zakramenta zakona povabili in sprejeli v svoje zakonsko življenje, pa se žal občasno zgodi, da pozabimo na to njegovo navzočnost in mu ne damo možnosti, da bi lahko udejanjil med nami svoj načrt ljubezni, ki ne mine.

Na začetku duhovnih vaj naju je zelo nagovorila vaja, ko sva bila povabljena, da se štiri minute zreva v oči. Na novo sva odkrivala globino drug drugega in skrivnostno moč ljubezni, ki je med nama in je zapisana v globino vsega, kar sva. Vzeli smo si tudi čas, da smo  ozavestili različne radostne trenutke našega zakonskega življenja in si to tudi kot zakonski par medsebojno delili. Ozaveščanje tega nam je pomnožilo radost, saj smo lahko izkusili, kako veliko lepega in dobrega je med nami, toda vse to ostaja pogosto prekrito, ker ni časa, da bi si to ozavestili in si povedali.

Drugi dan smo zjutraj, pred zajtrkom, odkrivali lepoto sprehoda in vsega tistega, kar nam je lahko dano, če si vzamemo čas za sprehod v tišini in molku, tako da se lahko pustimo obdarovati z vsem tistim, kar nam ljubeči in nežni Oče želi podariti vedno znova v stvarstvu in po njem ter tudi po tem, da preprosto sprejmemo svoje bivanje in vse, kar nam omogoča naše telo z vsemi svojimi čuti. Tudi pri zajtrku smo se preprosto prepustili vsemu, kar je bilo pripravljeno. Odkrivali smo, kako nas Bog Stvarnik in Oče želi obdariti s samim seboj tudi preko vsega, kar smo zaužili.

V soboto dopoldan smo prebirali Visoko pesem in vstopali v ljubezen, ki je igriva in nas vedno znova vabi, da bi se ji pustili nagovoriti. Ob Bogu in po njem smo odkrivali in poživljali v sebi pogled Njega samega na nas, ki se je in se še vedno znova poživlja ob zaljubljenem pogledu na zakonca. Zelo nas je nagovorilo spoznanje, da nas Bog gleda tako, kot nas je videl naš zakonec takrat, ko se je v nas zaljubil, in da smo povabljeni, da bi ta pogled obnavljali in se zavedali, da je naš poklic, da bi lahko po nas Bog uresničil v našem zakoncu tisto podobo, ki jo je on sam položil vanjo in smo jo videli, ko smo se zaljubili. Neverjeten poklic. Neverjetno zaupanje Boga v nas. To je res nekaj radostnega.

To odkrivanje ljubezni, ki jo je Boga sam razlil v nas in jo želi vedno znova poživiti v nas in med nami nam je pomagalo, da smo popoldan odkrivali, kako lahko naša intimnost in ljubezensko spolni odnos postaja vedno bolj tisto, po čemer vsak izmed nas kot mož in žena na svoj način hrepenimo. Odkrivali smo poti, kako lahko iz zgolj fizičnega odnosa in enosti postaja naša združitev vedno bolj celostna, prežeta z Bogom, njegovo darujočo se ljubeznijo in spoštovanjem. Lepo je bilo odkrivati, kako lahko tudi naš spolni odnos postaja molitev, slavljenje in češčenje Boga, in kako tako postaja to vir radosti, ki ni trenutna, temveč prežema vse naše življenje in delovanje, ter dopušča Bogu, da je resnično živo in dejavno navzoč v nas in med nami.

Preprosta, toda romantična večerja, kjer sva lahko bila povsem drug z drugim, ob tihi glasbi, svetlobi svečke, okusni hrani, žlahtnem vinu, v izmenjavanju pogledov, nežnih gest in besed, naju je še bolj povezal. Izkustveno sva znova uvidela, kako čudoviti dar sva drug drugemu in kako se nama Bog sam podarja preko naju.  Kako lepo je, da sva lahko drug drugemu »zakrament« Božje navzočnosti, otipljivo znamenje Božje ljubezni, nežnosti, usmiljenja, odpuščanja, spoštovanja, potrpežljivosti …

Zvečer smo se  zbrali  skupaj v krogu in si med seboj delili to, kar smo sami čutili, da lahko in da je prav, da delimo z drugimi zakonci, saj je bilo to dar zanje in za druge, v zavedanju, kako smo drug drugemu kot zakonci darovani, da se podpiramo, da bila naša ljubezen do zakonca vedno bolj tisto, kar smo drug drugemu obljubili na dan podelitve zakramenta zakona. Okušali smo lepoto tega, da smo lahko drug drugemu v pomoč in da smo vsi na poti postopnega uresničevanja tega, kar je Bog v naš položil in želi, da bi v moči zakramenta zakona živeli vsak dan znova.

V nedeljo zjutraj smo lahko pred zajtrkom okušali lepoto mestnega jedra Ljubljane, ki je bila praznično okrašena in razsvetljena. Globoko v sebi smo lahko odkrivali, kako malo poznamo Ljubljano in da podobno zelo malo poznajo še marsikaj, kar je okoli nas in v nas samih in tudi v zakoncu. Če si ne vzamemo čas drug za drugega, se ne moremo vedno globlje spoznavati in se izkustveno zavedati, kako zelo smo obdarovani s svojim zakoncem.

Dopoldanska tema molitvenega premišljevanja je bila praznovanje. Odkrivali smo, kako pomembno se je ustaviti in praznovati. Cilj praznovanja je, da odkrijemo veličino in dragocenost samega sebe in zakoncev in vseh, ki so nam dani na pot, da odkrijemo, kako zelo so vedno znova obdarovani in da se po vsem, kar je lepo, dobro in resnično podarja Boga sam.

Vsak dan smo skupaj obhajali sveto mašo in odkrivali, kako dragocen vir radosti je biti združen s Troedinim Bogom v obhajanju zahvalne evharistične daritve ter postajati vedno bolj Kristusovo telo in skupaj z njim in v njem v moči Svetega Duha postajati dar drug drugemu in s tem tudi Bogu samemu. Po vsakem osebnem premišljevanju smo imeli dovolj časa, da smo lahko s svojim zakoncem delili vse, kar jim je bilo dano v času osebnega premišljevanja in molitve ob gradivu, ki smo ga dobili. Ker smo bili povabljeni, da ko eden govori, drugi res z vsem srcem, ljubeznijo in spoštovanjem posluša, smo odkrivali enkratnost in bogastvo drug drugega. Tako smo znova izkusili, kako smo v svoji različnosti v razmišljanju in čutenju resnično dar drug drugemu, če smo le zmožni drug drugemu dovoliti to različnost in jo spoštovati.

Iz duhovnih vaj smo odhajali polni radosti, saj smo bili potrjeni v medsebojni ljubezni in spoštovanju, zavedajoč se še bolj, kako čudoviti smo, kako čudovito je, da smo, da še lahko ljubimo in spoštujemo drug drugega, da imamo ob sebi svojega zakonca, da se še lahko darujemo drug drugemu z vsem, kar smo in kar je Bog sam položil v nas in želi to po nas podariti našim zakoncem, svojim ljubljenim sinovom in hčeram.

                                                                                                            Katja in Andrej