Odmev: Ignacijanske duhovne vaje v tišini: »Vi ste moji prijatelji! «(Jn 15,14)

Ob koncu leta se je na ignacijanskih duhovnih vajah v tišini zbralo štirinajst odraslih, ki so se pustili nagovoriti Jezusu, ki pravi: »Vi ste moji prijatelji … Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,14.16)

To so Jezusove besede njegovim učencem in vsakemu, ki sprejme njegovo izvolitev. Ob pomoči duhovnega spremljanja, nagovorov, vodene meditacije/kontemplacije, različnih načinov osebne molitve, skupnega obhajanja svete maše in obedov so odkrivali in okušali, kako je tudi njih Jezus sam izvolil za prijatelja in jim dal možnost, da lahko vstopijo in živijo Njegov odnos z Očetom v Svetem Duhu. Kaj vse so doživljali na duhovnih vajah, lahko vsaj malo zaslutite ob prebiranju dveh refleksij.

“Ali me ljubiš?« Po treh tednih od konca duhovnih vaj v tišini čutim veliko hvaležnost za to, kar se mi je zgodilo v tistih štirih dneh v Ignacijev domu duhovnosti. Duhovne vaje sem zelo potreboval, ker je bilo pred tem moje gorivo že na rezervi, saj na takih duhovnih vajah že nekaj let nisem bil. Bog pa ni hotel, da bi se silil. Zato mi je dal v tistih dneh dva ključna darova, ki puščata posledice.

Prvi je hvaležnost. Dal mi je okušati tisto plast življenja, ki je stalno okrog mene in s katero me stalno obdaruje. Težko je to povedati, a gre za način gledanja na stvari, kjer se najprej opazuje, se čudi, čuti in se zahvaljuje. Ne posega, ocenjuje ali komentira. Videti stvari, ki so. P. Ivan je pri eni vaji rekel, da je za tem, kar vidimo, veliko več, je velika božja ljubezen, ki je uustvarjalna in nas obdaja z vseh strani. In ta nivo opazovanja je vedno možen, ne glede na to, kako “uspešen” je človek v življenju, vedno je pri roki. Ker me stalno obkrožajo božji darovi, od stene, okna, kipa Marije do računalnika pred mano, do vrat, tal, postelje ob meni, do strehe in vsega nad mano. Dokler sem živ, me objema z zrakom, dokler slišim, me objema z zvoki, dokler vidim, me objema s svetlobo. Opaziti in zahvaliti se za te božje darove je protistrup za naglico sedanjega sveta. Človeka odvrne od želje po uspeti in ga postavi v držo čudenja. Ob tem me je nagovorila božja beseda: “Kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.” (Mr 10, 15)

Drugi je dar splošnega eksamna, ki se navezuje na hvaležnost Bogu in ga od začetka duhovnih vaj delam vsak večer in upam, da bo tako tudi naprej. Zaradi raztresenosti, češ kaj bi bilo še za naredit/doživet človek ne vidi načinov delovanja Svetega Duha v vsakdanjem življenju. Zato je tudi eksamen dobro sredstvo proti hlastanju življenja, po doživeti čim več, še to in še to, … Pri eksamnu skupaj z Bogom v Jezusu in v moči Svetega Duha ovrednotim dogodke, ki so se mi zgodili čez dan in tako vidim božjo pedagogiko ljubezni do sebe in drugih.

Ugotovil sem, da sem lahek plen od hudobca, če nisem v občestvu bratov in sester, ki mu sledimo skupaj, ker v tem primeru raste moj napuh. Nadalje sem ugotovil, da je potrebno, da svoje najbližje povsem izročim v Njegove roke in me ne skrbi zanje. Enako je potrebno, da tudi sebe popolnoma predam v Njegove roke: “Jaz zate, Jezus, Ti zame. Bog, daj se ti ukvarjaj z menoj (nami), tvoja stvar sem (smo), ti si za to usposobljen, tebi gre to dobro od rok, ne rabiš navodil. Dam ti ključe, dostopaj in razpolagaj z vsem, kar je moje. Jaz se bom pa ukvarjal s Teboj, saj vem, da mi to najbolj koristi. Potrebno je, da Te prosim !”

Bog noče biti brezposeln v svoji vsemogočnosti, želi delati, želi mi/nam podeljevati vedno novih in novih darov iz svoje zakladnice brez dna. Pa navadno ne daje na zalogo ali v skladišče: ko bom porabil, je potrebno, da pridem spet iskat. Super je to, da se Jezus z menoj ukvarja noč in dan in to pri tolikih ljudeh. ☺. On dela vse s tistimi, ki mu pustijo, da dela. “Jezus, povej mi, kako pa lahko jaz skrbim zate. Konkretno v mojih najbližjih, na delovnem mestu, … ”

“Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite karkoli hočete in se vam bo zgodilo.” Zelo močne besede, zato sem razmišljal, kaj je tisto, kar mi preprečuje, da ostanem v Njen in da njegove besede ostanejo v meni. Ker prošenj imam veliko☺. Gospod me je čistil od tistega, kar ni prinašalo sadov, da bi lahko rodil več sadu. Zanimiva je bila misel, da je božja pedagogika takšna, da ga je potrebno najprej vzljubiti in potem postopoma spoznavati in ne obratno.

Bog je kot voda, ki jo pijem ali je ne pijem. Voda ni kriva, če je ne pijem. Bog me ima vedno rad: voda je vedno tu, jaz pa si jo moram natočiti.

Od duhovnih vaj naprej tudi lažje častim Jezusa v ljudeh, ki mi gredo morda na živce ali se nanje jezim, kar mi je p. Ivan sicer predlagal že kdaj prej. “Spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj, iz vseh strani me obdajaš.” Všeč mi je tudi humor voditeljev na svoj račun. Še veliko bi se dalo napisati, a bodi dovolj. Hvala p. Ivanu in s. Ireni, da sta posredovala veselo novico na način, ki se je dotaknil src vseh nas, ki smo imeli milost greti se v božji ljubezni v Domu sv. Ignacija tik pred koncem leta 2017.” (Gregor)

Človek se odpočije, ko lahko dela to, kar je bistvo njegovega življenja; ko se posveti srcu, duši. (Tomaš Špidlik)

Moje srce je bilo zasuto z raznovrstno navlako: z zmedenimi mislimi, vprašanji brez pravega odgovora, s premnogimi glasovi, ki se vsak dan trudijo za njegovo pozornost, z občutki nemoči, strahu, jeze … Tudi s suhoto, ker je moj odnos z Bogom postal prazen, trd, skrčen na védenje o Njem. Jaz pa sem si želela Boga spet okusiti.

Iz ure v uro, iz dneva v dan se je mir, ki ga prinaša odmik v tišino duhovnih vaj, blagodejno naseljeval vame. Tiho druženje z Božjo besedo, premišljevanje o njej mi je odprlo oči za novo spoznanje Njega, ki je prijatelj. Edini, ki je zame dal vse, celo svoje življenje. Bog je moj oče, jaz Njegova ljubljena hči.

V pogovorih s sestro Ireno, mojo iskreno in resnicoljubno duhovno spremljevalko, mi je življenje, ki ga ponuja Gospod, postalo še bolj privlačno. Hvaležna sem začutila, kako dobro je, da sem tukaj, v navzočnosti ljubečega Boga, v občestvu bratov in sester, ki v sebi nosijo isto hrepenenje.

Duhovne vaje so v meni pustile sled. Ko pred Gospodom pokleknem, se najin pogovor spremeni. Spregovorim mu o stvareh, ki v vsakdanji molitvi večkrat ne pridejo na vrsto. In On ozdravlja, daje čutiti, da je blizu. Jezus je z nami, do konca sveta. (Neda)