Ignacijanske duhovne vaje

Ignacij Lojolski je lastne izkušnje in izkušnje tistih, ki jim je pomagal, zbral v knjižici Duhovne vaje. V njej so nasveti, pravila in napotki za tistega, ki daje duhovne vaje oz. spremlja tiste, ki jih želijo opraviti. V središču duhovnih vaj je poslušanje, premišljevanje in motrenje (kontemplacija) Božje besede, predvsem življenja in delovanja Jezusa Kristusa. Udeleženec duhovih vaj skozi premišljevanja, opazovanja in doživljanja njegovega življenja in njegovih del začuti neizmerno Božjo ljubezen in spozna, kaj vse je Bog zanj storil. Ko to spozna in začuti, je povsem logično, da se prebudi vprašanje: Kako pa bom jaz odgovoril na to ljubezen, kako pa lahko jaz s svojim življenjem, poklicem, delom posredujem to Božjo ljubezen drugim in svetu, v katerem živi?

Ignacijanske duhovne vaje imajo precej jasno dinamiko in strukturo. Vse to nam pomaga, da bolje spoznamo sami sebe, se globlje srečamo z Bogom in zgradimo osebni odnos z njim. Pridemo do notranje svobode, v kateri zmoremo uporabljati vse stvari toliko, kolikor nam pomagajo v večji meri živeti Božjo ljubezen in način življenja, za katerega smo se odločili v Kristusovem Duhu. V duhovnih vajah je velik poudarek na razločevanju duhov in Božje volje.

Celotne duhovne vaje trajajo mesec dni in zaobjemajo štiri sklope, tedne. Potekajo v tišini, ob premišljevanju Božje besede in z vsakodnevnim pogovorom z voditeljem duhovnih vaj.

Druge duhovne vaje, ki se tudi imenujejo ignacijanske, so bolj ali manj posrečen ‘približek’ mesečnim. Navadno trajajo od pet do osem dni. Takšne duhovne vaje poskušajo v sebi ohraniti temeljno dinamiko in značilnosti mesečnih ignacijanskih duhovnih vaj. Te so:

1. Tišina. Če želimo prepoznati, kaj vse nosimo v sebi (želje, hrepenenja, navdušenja, radosti, pričakovanja, strahovi, negotovosti, občutki krivde itd.), kakšni vzgibi nas vodijo, je potrebno vstopiti najprej v zunanjo tišino. Ko umolknemo, lahko pride vse to na površje. Šele takrat se lahko tega zavemo, se soočimo s tem in prepoznamo, kaj nam Bog preko vsega tega govori. Potrebna je zunanja tišina, da zmoremo počasi slišati tiho govorico Božje besede, da nas postopoma prežme notranja tišina, globinski mir, varnost in predanost. To nam omogoči, da lahko polagoma razločno zaslutimo, kako nas Bog vodi, kam nas kliče, kje je naša življenjska pot. Danes je mnogim težko zdržati v tišini. Če je za koga tišina prenaporna (še posebej je to za osebe s kakšno psihično motnjo), naj se ne vznemirja. Bog najde pot do vsakega človeka. Ni omejen le na tišino in takšno obliko duhovnih vaj.

2. Osebna molitev. Bistvo ignacijanskih duhovnih vaj je osebna molitev. Načini so pa različni. Najpogostejša oblika je kontemplacija (molitev s pomočjo domišljijskega vživljanja v Jezusovo življenje, delovanje in prilike) odlomkov Svetega pisma. Obstaja tudi nekaj premišljevanj o pomembnih vprašanjih življenja. Posebnost ignacijanske molitve je ta, da smo v njej pozorni na notranje vzgibe (duhove). Ignacij je namreč izkusil, da vstopajo v nas različni vzgibi: eni vodijo k Bogu, drugi pa ne. Zato se je potrebno naučiti razločevati.

3. Osebno spremljanje udeleženca duhovnih vaj. Vsak udeleženec duhovnih vaj je osebno spremljan. Ignacijanske duhovne vaje so namreč pot, po kateri naj tisti, ki vstopi vanje, hodi. Vsak človek je edinstven in k vsakemu Bog pristopa drugače, osebno, na edinstven in neponovljiv način. Udeleženec duhovnih vaj skuša preko osebne molitve in refleksije ter pogovora z ‘voditeljem’ prepoznavati Božje vzgibe in z njimi sodelovati. Prav tako se uči prepoznavati skušnjave in jih zavračati. Zaradi tega se voditelj in udeleženec srečata vsaj enkrat dnevno. V pogovoru udeleženec pove, kaj se je v njegovi osebni molitvi dogajalo, kaj je ob Božji besedi notranje občutil, kaj je v njem sprožala, kakšni so bili njegovi vzgibi … Na koncu pogovora dobi udeleženec nekaj smernic, s katerimi odlomki naj moli, za katero milost naj prosi. Nato pa ima čas zase, za osebno molitev. Vsak udeleženec ima svoj čas, dinamiko, pot tolažbe in potrtosti. Na ta način je vsakemu omogočena zares osebna pot.

Komu so namenjene? Ignacijanske duhovne vaje so namenjene vsakemu človeku, ki želi poglobiti osebni odnos z Bogom in urediti svoje življenje Naj ima vsaj 20 let. Za tistega, ki želi resnično vstopiti v duhovne vaje, ni dovolj le dobra volja in želja. Prav je in tudi zanj je bolje, da ima vsaj nekaj izkušenj iz osebne molitve, premišljevanja Božje besede, zavedanja različnih duhovnih vzgibov, daljše tišine, ‘puščave’. Takšne izkušnje si lahko pridobi na kakšnem duhovnem vikendu, ki je še posebej namenjen uvajanju v različne oblike molitve in premišljevanju Božje besede.

Tematske in ‘stanovske’ duhovne vaje: Duhovne vaje, ki vsebujejo temeljne značilnosti ignacijanskih duhovnih vaj, so lahko tudi tematsko zasnovane (npr. vera, upanje, ljubezen, odpuščanje, odločanje, Božja beseda, evharistija itd.). Lahko pa so tudi namenjene posameznim stanovom v Cerkvi ali skupinam (npr.: za zakonce, duhovnike, redovnike, študente, samske, razvezane, ovdovele …).

PROGRAM IN PRIJAVA:

1. Program ignacijanskih duhovnih vaj