Zgodovina doma

Kratka zgodba prvega slovenskega doma duhovnih vaj

Jezuiti na Poljanah v Ljubljani leta 1896/97 uredijo „rezidenco“ (večnamensko stavbo) in v letih 1912-1914 zgradijo še cerkev sv. Jožefa. Že od vsega začetka vodijo za najrazličnejše stanove duhovne vaje in obnove po samostanih in cerkvah. Na 5. katoliškem shodu leta 1923 v Ljubljani se zavzamejo za odprtje prvega slovenskega Doma duhovnih vaj, za katerega je načrte že napravil arhitekt Jože Plečnik. 9. avgusta 1924. škof dr. Anton Bonaventura Jeglič blagoslovi temeljni kamen. Leto kasneje pa 31. julija, na praznik sv. Ignacija Lojolskega, Dom slovesno blagoslovi. V prvem polletju po otvoritvi Doma poteka v njem 12 tečajev duhovnih vaj s 175 udeleženci.

Duhovne vaje so običajno trajale od ponedeljka zvečer do petka dopoldan. Leta 1930 so organizirali že 39 tečajev duhovnih vaj s skupaj 601 udeležencem, pri čemer jih je 11 med njimi opravilo tudi osebno vodene duhovne vaje.

Novembra 1927 je v Domu opravljal tridnevne duhovne vaje nadškof in apostolski nuncij za Bolgarijo msgr. Angelo Roncalli (poznejši papež Janez XXIII .).

Do konca 2. svetovne vojne so v Dom na duhovne vaje prihajali le moški: polovica je bilo mladih fantov (zvečine s podeželja), petina duhovnikov, šestina mož, šestina gimnazijcev, maturantov in študentov, ostalo izobraženci (univerzitetni profesorji, učitelji, organisti …). Dekleta in žene pa na svoje duhovne vaje prihajale v Marijino „kongregacijsko“ kapelo pri cerkvi sv. Jožefa.

Mrk po drugi svetovni vojni

Začetki Doma so bili zelo obetavni. Leta so tekla. Pričela se je druga svetovna vojna. Med njo in po njej so do konca leta 1947 v Domu prebivali mariborski bogoslovci. V tem času je bilo dajanje duhovnih vaj okrnjeno, a ni zamrlo. Tudi po vojni so imeli jezuiti še dovoljenje za dajanje duhovnih vaj v Domu.

Že novembra 1947 najame Dom Medicinska fakulteta v Ljubljani in ga leta 1948 začne preurejati v otroško kliniko. Leta 1948/9 oblasti zaprejo večino jezuitov iz skupnosti. Aprila 1949, po veliki noči, oblasti zasežejo rezidenco, Dom in cerkev, preostale prebivalce (jezuite, pa tudi nekaj od 1947 v njem prebivajočih lazaristov in knobleharjevcev) pa izženejo na grad Bogenšperk pri Litiji.

Leta 1956 Dom preuredijo v Mestno porodnišnico. Leta 1960 dozidajo na južni strani kletno-pritlični prizidek za administrativne namene in sprejem; leta 1963 pa nad njim zgradijo še bolniško dvigalo s predprostori in balkoni. Leta 1972 je kot Inštitut za načrtovanje družine upravno pripojena Kliničnim bolnicam. V porodnišnici je bilo rojenih tudi precej slovenskih jezuitov. Žal pa je bilo v njej storjenih tudi zelo veliko splavov. V marcu 1990 Gradbeno podjetje Grosuplje (GPG) z Univerzitetno ginekološko kliniko v Ljubljani sklene pogodbo o nakupu stavbe. Prostori se začnejo uporabljati za pisarniške namene. Julija 1990 Ljubljanske lekarne kupijo od GPG zgornja tri nadstropja in jih prenovijo, pritličje in klet pa GPG oddaja ali pa proda raznim strankam.

Začetki upanja

Leta 1990 smo se jezuiti zavzeli za vrnitev stavb in parcel. Zahtevku za denacionalizacijo, ki ga je ljubljanska nadškofija vložila leta 1992, je bilo delno ugodeno leta 1996 z vrnitvijo rezidence in cerkve sv. Jožefa. Leta 2005 sta bili vrnjeni pritličje in klet Doma. Leta 2005 smo jezuiti pod provincialom p. Janezom Poljanškom ustanovili Zavod sv. Ignacija, ki ga je vodil p. Silvo Šinkovec. Leta 2007 je postala pravnomočna tudi odločba o vrnitvi tistega dela Doma, ki so ga uporabljale Ljubljanske lekarne (nadstropni del). Te so se izselile šele 1. 2. 2009.

Obnova

Že jeseni 2008 smo pričeli s pripravo načrtov za obnovo Doma duhovnih vaj, ki smo ga preimenovali v Ignacijev dom duhovnosti. Julija 2009 smo začeli s pripravo na obnovo s pomočjo prostovoljcev. Septembra 2009 pa smo obnovo začeli z glavnimi izvajalci. Bila je precej zahtevna. Potekala je po navodilih Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije, ki ga je zastopala ga. Tatjana Adamič.

Na novo smo napravili vse napeljave, v zgornjih dveh nadstropjih smo uredili 16 sob s kopalnicami, eno posteljo in pomožnim ležiščem ter druge potrebne prostore za seminarje in duhovno pomoč. V prvem nadstropju in pritličju smo prenovili pisarne, naredili predavalnico in sobe za osebne pogovore. V prizidku je sedaj moderna kuhinja z jedilnico. V pritličju pri vhodu desno smo prenovili skupaj z Združenjem Nazaret kapelo Božjega usmiljenja, kjer se opravlja celodnevno češčenje evharistije in je odprta za javnost. V mansardi pa smo za udeležence duhovnih programov uredili kapelo Našega Gospoda, ki jo je oblikoval naš sobrat arhitekt Robert Dolinar. Namestili smo novo dvigalo, ki stoji med Ignacijevim domom in jezuitsko rezidenco. Obnovili smo fasado in bližnjo okolico. Pred hišo je park, v neposredni bližini pa se nahajajo tudi Ljubljanski grad, Golovec in botanični vrt, kar predstavlja idealno okolje za sprehode, premišljevanje, poglobitev, umiritev …

Obnovo lupine stavbe sta sofinancirali Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo. Obnovitvena dela je v imenu p. provinciala Milana Bizanta vodil direktor Zavoda sv. Ignacija p. Ivan Platovnjak po načrtih arhitektinje Aleksandre Penca. Glavni izvajalci obnove pod nadzorstvom IBE so bila podjetja Rima, Elektromontaža, Plam in drugi izvajalci. V nedeljo, 26. septembra 2010, je apostolski nuncij v Sloveniji msgr. ddr. Santos Abril y Castello blagoslovil Ignacijev dom.