Pričevanja patrov in sodelavcev ekipe IDD v času koronavirusa

(zapisano med 19. in 24. 3. 2020; na drugi povezavi pa 8. aprila dodana Pričevanja udeležencev naših programov in prostovoljcev IDD)

p. Ivan Platovnjak, direktor ZSI:

Danes (na sv. Jožefa) zjutraj sem bil znova na ljubljanskem gradu. Ker sem bil po šesti uri, sem bil deležen že prvih sončnih žarkov, ki so vedno bolj pridobivali na moči. Zrenje te lepote stvarstva, obsijanega s prvimi žarki, in ptičjega petja, ki je vedno bolj močno in mogočno, me je napolnjevalo z notranjo duhovno tolažbo. Zahvaljeval sem se Bogu Stvarniku in Očetu v Jezusu Kristusu, ker smem biti priča njegovi skrbi za vse stvarstvo in človeštvo. Priča njegovi dejanski nežni in dejavni ljubezni, ki se razodeva v vsem tem, kot pravi Jezus sam v Mt 6,25-34. Vse to sem smel občudovati, ker meni in vsemu, kar je, daje možnost obstoja in sodelovanja z njegovo milostjo. Ob vsem tem sem se zahvaljeval Bogu za vse vas, ki boste to brali, in vse ljudi, ter ga prosil, da bi vsak izmed nas v današnjem dnevu odkril, kako Bog skrbi zanj kljub vsem stiskam, ki jih doživlja zaradi te epidemije, ki je po vsem svetu bolj ali manj navzoča. Sebi in vam vsem želim obilje daru ganjenosti Svetega Duha, da bomo mogli videti vse, s čimer nas želi Bog obdariti danes. In naj nam da milost, da bomo tudi mi postali še bolj podobni Njemu: zastonjski dar za druge, evharistija v svojem najglobljem bistvu.

Da, kaj je bistvo evharistije? Ali zmoremo videti bistvo evharistične daritve v vsem stvarstvu, kot je na poseben način pokazal Teilhard de Chardin. Vrednost njegovega pogleda na vse stvarstvo in človeštvo je potrdil papež Frančišek, ko ga je navajal v Luadato si. Kako bi lahko ljudem v tem času pomagali, da bi začeli odkrivati to globino Božje evharistične ljubezni, ki je vtisnjena v vse, kar je, in zaradi katere morem sploh živeti in biti to, kar smo.

Mnogi sedaj govorijo, kako so končno odkrili, kakšno vrednost ima zanje sveta maša in sveto obhajilo in kako pomembni smo duhovniki. Toda, ali nismo v nevarnosti, da vedno živimo v preteklosti in v spominih, česa vsega smo bili prej deležni. Morda se ne bomo naučili biti v tem, kar je sedaj, če bomo ostajali samo v spominih, v preteklosti.

Verjamem, da nas želi s tem, kar se dogaja, spodbuditi, da bi vstopili v sedanjost, biti s tem, kar je sedaj tukaj, in ne s tistim, kar sedaj ni. In kaj je sedaj tukaj? To kar je. In v tem, kar je, je globoko vtisnjena evharistična daritev. Bog se nam po vsem, kar je, daruje kot kruh življenja, kot duhovna pijača. Za nas preliva kri v vsem, da bi lahko mi živeli, in bi tudi mi postali tisti, ki bi se darovali tako kot on drugim. Ali zmoremo iti v to?

Sonja Pungertnik, ravnateljica:

Ob spoznanju, da gre zares, sem bila prestrašena in zmedena obenem. Prve tri dni, ko smo bili vsi doma, se nikakor nisem znašla. Koliko dni smo kot družina že preživeli skupaj ves dan, pa je bilo vse čisto v redu. Zdaj pa, kot da bi nas nekaj obsedlo. Mene in moža je skrbela služba in delo od doma, sina šola na daljavo, vse skupaj pa nova situacija, v kateri smo se znašli. Bili smo kot ose in se sprehajali od radia do televizije in od televizije k računalniku, pri tem pa spretno grizli drug drugega.  Skratka, popoln primer kaosa. Potem pa je le zmagala zdrava kmečka pamet. Ustvarili smo si okviren delovni urnik, v katerem je prostor za samostojno delo za službo in šolo, za skupna družinska opravila, za zasebno življenje, za rekreacijo, večerno molitev rožnega venca in obisk sv. maše iz domače cerkve preko spleta. Nevihto novic, s katerimi nas te dni zasipajo mediji, smo omejili na eno ali dve rahli plohi na dan in ugotovili, da tudi tako nič pomembnega ne zamudimo. Tako je družinsko življenje postalo prav lepo, naši odnosi pa spet prijetni in topli.

Seveda pa daleč od tega, da bi ob vsem dogajanju ostala mirna in ravnodušna. Kljub molitvi in zaupanju v Božje usmiljenje se strah večkrat prikrade v srce. Številne skrbi mi hočejo ukrasti notranji mir. Nekatere teh skrbi so utemeljene, druge ne. Imam veliko starejših sorodnikov, prijateljev, ki jih pestijo kronične bolezni in poznam veliko ljudi, ki so sami in osamljeni. Po svojih močeh jim skušam stati ob strani tako, da jih večkrat pokličem in prisluhnem njihovi stiski. Spričo njihovih stisk se počutim majhna in nemočna, a obenem se v meni prebuja hvaležnost za vse, kar mi je dano. Skupaj s sorodniki te dni nemočno spremljamo svaka, ki se po težki operaciji v kliničnem centru bori za življenje. Ni lahko sprejeti, da ne moremo obiskati ne njega, ne njegovih najbližjih. A trdno verjamem, da je duhovna vez lahko še močnejša od fizične. Tudi jeza je skoraj vsak dan na urniku mojih razpoloženj. Ne morem si kaj, da v meni ne bi zavrelo, ko poslušam nenehna poročanja o kršitvah ukrepov s strani neodgovornih državljanov, pa včasih resnično bedasta vprašanja novinarjev in njihovo tekmovanje v iskanju senzacij. Naj se še tako trudim blagoslavljati jih, odkrito povedano, včasih ne zmorem drugega kot reči: Bog se jih usmili.  In ne nazadnje je tu še občutek velike hvaležnosti vsem, ki se v tem času trudijo za dobro vseh nas. Želim si, da bi tudi jaz lahko storila kaj zanje. Prijazna beseda poštarju in delavcem Snage, pa čokolada za neutrudne trgovke v domači trgovini, to mojemu srcu dobro dene. Prav tako dobro kot iskanje zrnc lepega in upanje vzbujajočega sredi vsega tega dogajanja. In k sreči tudi takih zrnc najdem kar nekaj. Trdno verjamem, da stiska človeka okrepi in nimam razloga, da bi dvomila, da bo tudi tokrat tako.

p. Janez Poljanšek DJ:

V času koronavirusa, v prvem tednu večje izolacije, me spremlja občasna potrtost in negotovost. Zadnji dan pred zaprtjem brniškega letališča sem se namreč vrnil iz Belgije, kjer sem imel duhovne vaje za sestre matere Terezije, pa včasih pomislim, če nisem morda med potjo pobral kakšnega virusa. V jezuitski skupnosti se trudimo za lepo, mirno sožitje in tega sem vesel.

Na misel mi prihaja Jezusova beseda učencem pri zadnji večerji: »Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah.« Koronavirus je ena izmed Jezusovih preizkušenj v bratih in sestrah, ki so zboleli ali se trudijo preprečevati, zaustavljati to epidemijo. In vabljeni smo, da potrpežljivo vztrajamo – z Njim, ne sami – v tej njegovi preizkušnji. Človek v preizkušnji, v bolezni ali v času umiranja, sam izbira tiste, ki jih želi imeti ob sebi. Zato smo lahko počaščeni, da nas Gospod želi imeti ob sebi v času te svoje bolezni. Za nas je to privilegij, znamenje njegove ljubezni do nas.

In še misel, ki mi pride ob želji mnogih, ki bi v teh dneh radi prejeli sv. obhajilo, pa ne morejo. Vsakič, ko se obhaja eden izmed kristjanov, se obhaja vse občestvo, vsa Cerkev, ki je skrivnostno Kristusovo telo. Tudi če bi se obhajal samo papež, bi bili vsi verni deležni tega obhajila – pa ne samo delčka, temveč vsega Kristusa. Morda je zdaj čas, ko lahko rastemo v zavesti povezanosti in vraščenosti v eno, Kristusovo telo. Da bolj čutimo drug z drugim, da postajamo bolj solidarni, bolj eno. Vsem vam, prijateljem našega doma duhovnosti, želim te rasti.  

Slavica Blešč, kuharica:

Čeprav te dneve preživljam doma, saj v Ignacijevem domu nimamo gostov, za katere bi lahko skrbela, mi vsak dan kar hitro zmanjka časa. Dan prepletem z domačimi opravili, molitvijo, delom na vrtu, sodelovanjem pri sv. maši preko spleta ali televizije ter s kakšnim telefonskim pogovorom.

Ko je bilo še mogoče zbiranje, sva se s sosedo dogovorili, da bi imeli slavljenje na terasi. Pa tisti dan tega nismo mogli izvesti. Naslednji dan pa je že veljala prepoved zbiranja in druženja, zato smo slavljenje izvedli kar preko video konference. Zbralo se nas je okoli 20 in skupaj smo peli slavilne pesmi, prebrali Božjo besedo in si izmenjali nekaj spodbud.

Name se obračajo ljudje, ki so v stiski in jih še dodatno begajo številne pobude za molitve, ki prihajajo preko različnih sporočil. Svetujem jim, naj poslušajo svoje srce in molijo tisto, h čemur jih Gospod nagovarja. Sama si pomagam tako,  da usmerim svoje misli k Jezusu, prebiram Božjo besedo in skupaj z molitveno skupino molim devetdnevnico k Mariji, ki razvezuje vozle. Zaupam, da je Marija z nami in nam pomaga.

Mislim, da v tem času krize Gospod dela čudovite stvari v srcih ljudi. Ljudje doživljajo veliko sprememb znotraj sebe. To je čas za poglobitev odnosa z Bogom in bližnjim.

p. Rok Bečan DJ:

Zadnji teden zime sem užival v parku Ignacijevega doma, pravzaprav se potil z lopato in motiko v roki, sadil ovijalke in okopaval grmičke in dodajal kompostno gnojilo. Na ulici zraven je bilo kar pestro, vse generacije ljudi so se izmenjavale na poti v naravo. Vseeno pa je bil teden dokaj samoten, še praznik sv. Jožefa ne bi bil posebno občestven, če ne bi imel treh duhovnih pogovorov po telefonu. Prvi pomladni teden pa je zunaj mrzlo in vetrovno in se raje držim na toplem, dela v pisarni je kar veliko, vmes pa molimo, se pogovarjamo o sedanjosti in prihodnosti in o tem, kako vse to doživljamo.

Sicer pa, zaradi krize: »Kdo zna / noč temno razjasnit’, ki tare duha?« (Prešeren, Pevcu) Nekje, verjetno v brevirju, sem ulovil misel apostola Pavla: »Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu!« (Ef 5,8-10)

Gospod, naj raste: pomladni vrt, pričakovanje izhoda iz krize, vstajenja ter učenje dobrote, ki razločuje v tem, kar more storiti.

 

Štefka Hrbljan, ki je doslej delala na recepciji:

Tik pred začetkom ukrepov za preprečevanje širjenja virusa sem se poslovila od svojih sodelavcev in se preselila v mirni stan upokojencev. Pričakovala sem, da bo moje življenje zdaj bolj živahno. Namesto tega pa sem doživela ta čas priklenjenosti na dom. Dneve preživljam doma in veselim se lepega vremena, da lahko grem na svoj vrt. Končno smo po dolgem času vsi doma, a čutiti je, da nas vse to nekako obremenjuje. Po drugi strani pa imamo spet možnost imeti skupna kosila. Sama veliko molim za družino, za Slovenijo in svet. Vsako jutro spremljam sv. mašo iz Vatikana. Nato grem na sprehod čez Golovec in se ustavim pri Mariji na Rakovniku. To je moje jutro. Potem pa se začne dan za družinske obveznosti.  

p. Miodrag Kekić DJ:

Dragi prijatelji, če sem čisto iskren, se v karanteni počutim kar občutno slabše kot prej. Priznam, da me je kdaj kar strah. Strah me je, kam nas bo ta kriza še pripeljala. Kriza me je doletela nepripravljenega. Nisem bil pripravljen na primer na to, da smo duhovniki naenkrat kar odrezani od normalnega stika z verniki. Kot da smo v nekem skrivnostnem preganjanju kristjanov! Pogrešam normalno mašo. Sicer z veliko tolažbo še vedno mašujem sam, ampak pogrešam navzoče živo občestvo. Pogrešam skupno slavljenje in molitev, pogrešam biblično skupino in skupino ovdovelih, petje Angelčka na koncu v objemu vsi skupaj, pa agape, smeh itd. Bojim se za normalen razvoj otrok in mladih ter družin. Bojim se za nekatere starejše, ki jih osebno poznam, za moja starša in za brata, za sorodnike. Veliko spremljam novice in sproti molim za vse odgovorne in najbolj prizadete. Hodim na daljše sprehode v naravo in spet molim. Božja navzočnost počasi topi mojo ohromelost in me napolnjuje z mirom in upanjem, pogumom. Čedalje bolj vidim tudi pozitivne stranske učinke te krize. Bog že ve, zakaj to dopušča in kako to lahko obrne na dobro. Veliko se lahko naučimo. Vse se pa naglo spreminja. Želim si dobro izrabiti nove priložnosti za Božje kraljestvo.

 

Marko Tušek, novi koordinator, skrbi za sprejem in prijave gostov na recepciji:

Doma sem, oziroma doma smo vsi: vsi štirje otroci, žena, jaz (pes pa je bil že pred tem ves čas doma, le da sedaj ni več pol dneva sam). Doma smo že 7. dan. Koronavirus nas ogroža. Ne samo nas, ampak vse nas, celotno družbo, narode, cel svet.

Kako nam gre od rok, tole ‘biti doma’? Po eni strani je fajn, super, kul, nikoli kaj takega doživeli, živeli, po drugi strani je pa naporno, zahtevno, drugače, na trenutke skoraj za znoret.

Fajn je:

  • da ni jutranje naglice ob odhajanju od doma,
  • ni večernega priganjanja otrok ob domačih nalogah, umivanju in odhodu v posteljo,
  • smo veliko časa skupaj,
  • smo bolj umirjeni (kadar se ne prepiramo),
  • obedujemo skupaj in to 3x na dan,
  • delamo ali smo skupaj na vrtu, zunaj, na sprehodu,
  • perilo nam uspe sproti prati in sušiti (veliko olajšanje :),
  • zvečer skupaj molimo 9-dnevnico k sv. Mali Tereziji + desetko za razne namene (zdravje, razumevanje, duše v vicah …),
  • po molitvi skupaj gledamo kakšen film,

 Kaj ni fajn:

  • zvečer in zjutraj se procesi kasneje ugasnejo/začnejo,
  • otrokom bi bilo najbolje, če bi lahko večino časa gledali risanke/filme ali igrali igrice, jedli in se zabavali, za šolo jim pa ni preveč do dela,
  • tudi veliko krega, priganjanja je za razna opravila, kot so pomivanje in pospravljanje posode, vodenje psa na sprehode, pospravljanje perila v omare, pometanje, pospravljanje za sabo po končanju dela za šolo …
  • skoraj nenehno pametovanje otrok, kako je to delo za šolo res neumno, da res ne razumejo učiteljev, zakaj preko e-pošte posredujejo vsak dan toliko novih nalog, saj je vendar šola zaprta,
  • soočanje s strahovi, kaj bo, če nam zmanjka denarja, ker ne bo več plač, kaj bo s službami, kaj če kdo od nas postane pozitiven na novi virus, ali pa če se komu kaj takega zgodi, da ga bo potrebno hospitalizirati (ne moreš na obisk …),
  • otroci bi lahko sedaj nekaj časa preživeli s starimi starši (zadovoljstvo zagotovljeno na obeh straneh), vendar ne smejo iti, saj so oboji trenutno rizična skupina,
  • s sosednjimi otroki bi bilo ravno sedaj, ko nam še vreme s sončnimi dnevi in prijaznimi temperaturami služi, zelo primerno in na mestu druženje, lovljenje, skrivanje … pa se lahko le gledajo iz varne razdalje,

Povzetek: Kot družina smo veliko več časa skupaj, kot pred temi izrednimi razmerami, vendar nam to zelo koristi. In to kljub dejstvu, da je večkrat na dan med nami kar napeto, še posebno, ko od otrok zahtevava, da opravijo določeno delo, opravilo, nalogo. Skratka, vloženi napor v odnose se nam obrestuje že po enem tednu. Drug drugega odkrivamo na drugačen način, kot smo bili vajeni do sedaj. Moje mnenje je, da nas hoče Oče, naš Bog preko te zahtevne preizkušnje naučiti nekaj novega, oz. nekaj, kar smo zaradi stalne naglice pozabili: kaj pomeni živeti medsebojne pristne odnose v tej moderni dobi novih tehnologij, računalnikov, telefonov … in priznati, da je On tisti on, ki vse vodi. Celo tudi vse, kar je povezano s tem novim virusom.

 

p. Jože Roblek DJ:

Gospod rani in tudi ozdravlja, pravi prerok Ozej (prim. Oz 6,1-2). V začetku posta se je name zgrnila huda stiska. Telo je zajela močna slabost, vrtoglavica in omedlevica, v glavi močni, vroči in boleči pritiski. Selili so se v srce, potem v želodec, v noge in spet nazaj. To se je čez dan ponovilo. Postajal sem vedno bolj negotov, vedno več tesnobe in čudni strahovi, kljub stalni molitvi in pogovoru s sobrati so me napadale črne misli. Čutil sem, kako me grabi tema, kot da me Hudi hoče uničiti. Po zdravniški pomoči in po opravljeni spovedi ter maziljenju se je stanje začelo počasi popravljati. Danes, 24. marca, ko vam to pišem, pa se spet počutim normalno. V meni je veselje in hvaležnost Očetu, dajal mi je  moč, da sem prestal to preizkušnjo in premagal skušnjave Hudega. Zelo sem hvaležen sobratom, ki so stali ob strani. Hvala tudi vam za molitev!

2020-04-08T13:12:25+02:00

Kontaktne informacije

Koledar dogodkov

<< Jun 2020 >>
ptsčpsn
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 1 2 3 4 5