Doživljanje skupine po trimesečnem programu za žalujoče

Ob nenadni izgubi moje hčere, ki je umrla v cvetu mladosti pri dobrih šestnajstih letih in pol, sem najprej otopela. Miniti je moralo leto dni, da so mi pritekle prve solze. Šele po dveh letih in pol, ko sem se pridružila skupini žalujočih v Ignacijevem domu duhovnosti, sem začela bolje prepoznavati svoja čustva. Svoje doživljanje sobivanja s hčerjo in izgube v času njene smrti in po njej sem prvič zapisala na papir. Zbrala sem pogum in zapisano delila s člani skupine. Hkrati sem prisluhnila žalostnim pripovedim drugih. Vse, kar sem doživela na srečanjih skupine, je vsaj nekoliko blažilo mojo duhovno stisko …  Po vsakem srečanju smo postajali bolj povezani …

Zdaj vem, da moje žalovanje ob izgubi najine Petre ne bo nikoli zaključeno.  Bolečina ob smrti ostaja, morda je danes samo malo manj ostra kot pred tremi leti. Vem, da me je hčerina  smrt spremenila in da nikoli ne bom več takšna, kot sem bila.

Želela bi, da bi ljudje razumeli, da je Petra še vedno moja hči. Čeprav fizično ni več z nami, jo še vedno nosim v svojem srcu, še vedno je v mojih mislih in tu bo vedno ostala.

Želela bi tudi, da se ljudje ne bi bali omenjati njenega imena, da bi moji sogovorniki vedeli, da se o njej rada pogovarjam ter da njeni prijatelji in znanci nikoli ne bi pozabili nanjo!

(Marlenka)

2020-07-30T11:52:12+02:00

Kontaktne informacije

Koledar dogodkov

<< Avg 2020 >>
ptsčpsn
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6