Pričevanja udeležencev naših programov in prostovoljcev IDD – #ostanidoma

Minili so že trije tedni, od kar je v skladu z ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa Ignacijev dom zaprl svoja vrata. Ves ta čas iščemo načine, kako bi vam v teh težkih časih lahko ostali blizu. Hvaležni smo udeležencem naših programov in prostovoljcem, ki so bili pripravljeni z nami podeliti svoja doživljanja. (Dva tedna nazaj: Pričevanja patrov in sodelavcev ekipe IDD v času koronavirusa.)

 

Delam v bolnici, na kliniki za infekcijske bolezni. Na kliniki se čuti v zraku stiska vsakega in skrb in strah pred okužbo. Občudujem in sočustvujem z vsemi, ki delajo z okuženimi z Covid 19. Meni ni treba delati z temi bolniki. Tudi stiska bolnikov, ki so sedaj brez obiskov, je velika. Doma imam ostarelo mamo. Vem, da ji lahko prinesem domov virus in bo to zanjo usodno. Vem, da je v letih, v katerih je, vsak dan lahko njen zadnji.

Pa vendar je v meni nekje na dnu skrb in stiska. Spremljam spletni misijon p. Vilija. Zelo so dragocene njegove spodbude. Dragocena je vsaka spodbuda. Tudi delitev skrbi in stiske, saj me odpira za drugega tudi v zavedanju, da si delimo podobne skrbi in stiske.

Spremljam sv. mašo prek radia Ognjišča. Manjka mi sv. obhajilo. Manjka mi zakrament spovedi in duhovni pogovor. Zelo dragocena mi je bila misel p. Janeza o sv. obhajilu, če se obhaja en človek, se obhaja vse Kristusovo telo, tudi jaz.

Bog vam povrni za vse vaše molitve in blagoslove, vsako vašo dobro misel. Gospod naj vas varuje, tolaži in opogumlja. Vse dobro in blagoslov! (Jožica)

Postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju potekajo, časa za molitev je, kot ga je bilo prej, ko se še nismo dajali s tem virusom. Za tedenski odmev zmanjka. Veselim se vsaj tistih dni, ko molim, prejšnji teden mi je 2x zmanjkalo časa, ker odlašam in odlašam. Potem zvečer le še preberem Besedo in lahko samo še zaspim.

Je pa to vendarle milostni čas. Spoznavam svojo resničnost. Priznavam, da me je strah, da bi najraje, da mi ne bi bilo treba nič novega početi, da bi delal v službi le tisto, kar sem doslej, da slučajno ne bi bilo potrebno delati z bolniki s COVID-19, da bi … Res lahko samo priznam, da me je strah zboleti in prvič sem resno pomislil na svojo smrt, če bi resno zbolel za to boleznijo. Začutil sem tisti prvinski strah, zaradi katerega se izkažeš za čisto navadnega, povprečnega, od strahu gnanega človeka. Nič boljši kot drugi, pa tako sem se zdel sam sebi fejst. Je pa vsaj za spoznanje resnice o samem sebi strah koristen, dober in sem zanj tudi hvaležen.

Obenem si ponavljam Jezusove besede Marti: »Jaz sem življenje in vstajenje,« pa: »Ne boj se,« »Ta bolezen ni za smrt« in na koncu z nelagodjem: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« Začutil sem, kako zelo se oklepam tega življenja tu na zemlji. Res, verjeti, da je pri Bogu boljše kot tu? Zdi se mi namreč, da to konkretnost, sedanjost obvladam, mi je v redu, kaj bi mislil na drugo stvarnost, ki je tako neotipljiva, pa pride neko bitjece, vidno le pod elektronskim mikroskopom, ki mi dopoveduje, da sem v tej škatli – telesu tako krhek, da me nobeno zdravljenje ne reši pred smrtjo, če primerno zbolim. Očitno sem rabil živeti 60 let in doživeti strah epidemije virusa, da sem res začutil končnost te zemeljske zgodbe.

Gospodu hvala, bliže sem resnici in to je pomembno. (Joško)

Uvodoma naj povem, da sem (danes) zdrava. Tako se počutijo tudi ostali člani moje ožje in širše družine. To pripovedujem zato, ker vem, da bi bilo moje doživljanje tega časa povsem drugačno, če bi ne bilo tako. Kako živim ta čas? Če hočem povedati kaj o tem, moram najprej predstaviti “oni”, stari čas, ki je vladal pred tem.

Z možem sva zadnja leta vse pogosteje in močneje doživljala, da bo v najinem življenju potrebno nekaj spremeniti. Ne govorim o zakonskem, pač pa o delovnem življenju, o službi. Oba sva namreč doživljala izjemno preobremenjenost. Najino življenje je bilo samo še – služba. Praviloma je bila budilka naravnana na 4.45. Kolikokrat se mi je ob njenih signalih zdelo, kot da bi nekdo z dolgo ostjo segel naravnost v moje možgane in mi jih hladno “prerezal, tako konkretno, na zgornjo in spodnjo polovico”… Bilo je grozno! Po službi je bilo dnevno potrebno še na pošto, v trgovino, morda še po kakšnem drugem opravku. Domov sva prihajala po četrti, včasih tudi po peti uri, vsak s svojo torbo “domačih nalog”, se reče – dela za doma … Če sva želela v cerkev, se je bilo potrebno samo obrniti … Ko sem ob enajstih zvečer ali še pozneje sedala k Sv. pismu, je glava omahnila, komaj sem se približno umirila … Rekreacija je bila odmerjena na uro in pol, po nedeljskem kosilu, kolikor pač zahteva najbližja pot skozi gozd za domačo hišo.
V zadnjem letu sva, ob velikem razumevanju, sočutju in – v eni besedi zaobjeto – ljubezni p. Janeza, stopila na pot odločanja o tem, kako bi vendarle posegla v ta ritem, ki bi naju sicer zagotovo – ubil. Na poti iskanja se je sicer že odprlo nekaj drobnih okenc, do dokončne rešitve in odločitve še nisva prišla. Ker je nekega dne v naše življenje treščila – “korona”. Zdaj so drugi odločili, da se dela drugače. Še vedno sicer zelo veliko, dostikrat tudi cel dan, a drugače. Zbujava se in vstajava s svetlobo (okna so odgrnjena!). Ničesar in nikogar ni, ki bi mi razpolavljal možgane! Preden vstaneta hčeri (ki sta sedaj doma in zelo odgovorno opravljata vsaka svoje dolžnosti), po navadi midva prideva vsak iz svojega kotička, kjer sva se družila z Besedo. (Lahko mi sicer nagajajo načrti in seznami opravil, ki se hočejo preriniti v prvo vrsto, zakinkam pa zagotovo ne …). Skupaj posedimo pri zajtrku! To se je dogajalo samo še ob največjih praznikih, za božič in veliko noč, sedaj pa vsak dan! Dopoldneve vsi preživimo zelo delovno, a se med seboj ne motimo. Vemo, da se bomo zopet zbrali za kosilo. Takrat je čas, ko celo mož utiša telefon in pogovore opravi malo pozneje. Popoldne se skupaj ali v parih opravimo na pohod, tisti, za uro in pol. Včasih seveda tudi ne ali pa krog zmanjšamo, a to je še vseeno več kot kdaj prej. Popoldnevi so polni domačih opravil, torej še vedno – dela, pa telefonov, a je – znosno. Ob šestih je čas za mašo. Ni se potrebno odločati, ali bova šla ali ne. Gospod župnik nas vedno tako lepo povabi tudi k duhovnemu obhajilu. Večeri se nam po navadi mirno zlijejo v čas, ko se zapro vrata naših sob … Hči mi je predvčerajšnjim rekla: “Mami, tale čas je lepši kot vsake počitnice!” Kot da naju ne sme nihče slišati, kot da govoriva nekaj zelo neprimernega, sem ji rekla, da tudi sama tako doživljam …
Mogoče bi me kdo označil za trdosrčno, brezčutno, egoistično – kako, da morem govoriti kaj takega, ko pa ob tem cel svet tako zelo trpi. Zavedam se, da se že jutri moje doživljanje lahko povsem zaobrne. Če me je stiskalo pri srcu, če sem trepetala za življenje znanca, koliko težje bi mi bilo, če bi bolezen resno prizadela katerega od mojih bližnjih. Nepredstavljivo je tudi trpljenje neštetih množic in njihovih svojcev, ko bodo (ali so že) ostali brez dela, posledice gospodarskega zloma so nepredstavljive …
Sama sem se (v času pred korono) počutila, kot da sem na drvečem vlaku, ki se z veliko naglico bliža pogubi. Vedela sem, da moram nekaj ukreniti. Pognati se iz drvečega vlaka – pomeni zagotovo smrt ali pa vsaj zelo hude poškodbe. Torej – vlak bi bilo potrebno vsaj nekoliko zaustaviti. Ga jaz lahko? Korona je zaustavila planet. In na tem planetu je obstal tudi moj drveči vlak. Bogu sem hvaležna za to.
Vem, da se bomo jutri zopet s strahom ozirali v prihodnost. Preštevali bomo na novo obolele, doživljali stisko ob številu smrti, preigravali procente in upali, da nas teh štirinajst dni, ko se še vzpenjamo na krivulji, ne bo na seznamu resno bolnih. Ko se bo krivulja obrnila, se zdi, bomo že lažje zadihali … Doživljam, da v teh časih nabiram moč za izzive, za delo, ki se napoveduje po tem obdobju. Ne vem, kako bo, vem pa, da bo zagotovo precej drugače, kot je bilo doslej. In vem, da se prav lepo preživi, če ob jutrih, namesto da si prvi v trgovini pri hrustljavih žemljicah, pripraviš polento … (In ti otroci rečejo: “Mami, a ni bilo tako, da ti včasih nisi marala polente?”). Še eno vem: da mi prav nič ni mar, v kakšne modne barve se bo odevala letošnja pomlad in za njo poletje … (Tina)

Lep in prisrčen pozdrav, vsem in vsakemu ter seveda p. Janezu hvala za sporočilo, vzpodbude in posredovano gradivo! Priznam, da se mi že precej dni ob branju Sv. pisma oz. naši osebni in skupni molitvi ob izbrani BB lepi misel, da v ta posebni čas sodi tudi odpoved našemu srečanju in, da me vsakokrat ta misel tudi malce zagreni. 

Rada vas srečam. Tako pač je. Istočasno pa mi je dano spoznanje, da smo preko Njega in Njegove Besede povezani stalno tudi brez fizičnih stikov in da je to neskončno velik dar Besede vsakemu, ki jo bere, posluša, okuša, prepoznava v njej Njegov obraz in ga skuša po tem “vzorcu” razbrati tudi sredi vsakdana, kjer nam je zaupano mesto v svetu … 

Počasi v teh dnevih osame tudi bolje razumem pripovedovanje moje pokojne mame, kaj jim je pomenilo prebiranje sv. pisma in morebitna možnost biti pri sv. evharistiji med zadnjo svetovno vojno in kako Bog v težkih časih posebej močno govori, če ga prosiš za to in kako ti sam kaže kam postaviti nogo za naslednji korak.

Sama preživljam ta čas v osami na Štajerskem, kjer je pomlad v polnosti lepa. Te dni doživljam kot podarjene DV v tišini … Vedno sem tiho sanjala o možnosti za mesečne DV. Zdaj so tu. Hvala Bogu! (Nelka)

Duhovne vaje v vsakdanjem življenju (DVŽ) so se v času pandemije izkazale kot še kako koristne za moje vsakdanje življenje, saj so pripomogle, da sem v času pandemije koronavirusa bogatejša za dve novi (in hkrati zame pomembni) življenjski izkušnji. Prva je duhovna izkušnja globokega občutenja Jezusovega trpljenja pred smrtjo in sočutja z Njim. Še močneje sem se zbližala z Jezusom, ne samo v času molitve. Druga pa je tehnične narave, in sicer, da sem prvič uporabila skype za pogovor in s tem premagala predsodek pred uporabo tega komunikacijskega orodja. Šlo je za pogovor z mojim duhovnim spremljevalcem. Po skypu sva se pogovarjala že dvakrat in vsakič je pogovor trajal skoraj eno uro. Moram reči, da sem se počutila prav v redu in da mi je pogovor pomagal vzdrževati Jezusovo bližino. Dogovorjena pa sva že za naslednje srečanje “na daljavo”. Tako lahko rečem, da sem napredovala tako duhovno kot v tehničnem smislu :). 

Za novi izkušnji Bogu hvala in hvala vam, dragi patri Janez, Jože in Rok, saj vaš delež pri vsem tem ni zanemarljiv. Blagoslovljen veliki teden in lepe velikonočne praznike vam in vašim sobratom. (Mojca)

V samem začetku sem bil zelo zaskrbljen. Ne toliko zaradi bolezni, ki je resna, nevarna; ne vem, zakaj se je ne bojim tako zelo. Nevarno je vse mogoče, vožnja, kadar smo zelo utrujeni, šport, napetost, hitenje …

Zaskrbljen sem bil – in sem do neke mere še – zaradi posledic. Kaj bo v službi, ko bo tega precej prostega teka konec. Kaj vse se bo nabralo. Kakšne bodo ekonomske posledice, kako daljnosežne bodo družbene in politične posledice in spremembe. O teh danes resda nič ne vemo, slutimo pa vendarle lahko, da bosta še bolj očitno človeštvu vladala denar in groba brezobzirna moč avtokratov, oboje podkrepljeno z vse bolj sofisticirano tehnologijo.

V tem vzdušju sem na spletni strani KUD Logos našel knjigo, roman, Pavleta Raka Utišanje srca (http://kud-logos.si/knjige/e_42_Pavle_Rak.pdf). Življenje, pot, izkustva, modrost meniha Nauma me je potegnilo vase, me potolažilo, opogumilo. Kako bistveno je biti z Gospodom. Stavek je povsem enostaven, ampak zame, ki sem ga sicer že kdaj izrekel, nekaj čisto novega.

Epidemija je namreč utišala številne zunanje impulze. Ne hodimo na obiske, ne obiski k nam, ne na nakupovanja, ne dogodke, ne v knjižnico, ne na romanje, ne na počitnice … nikamor; zjutraj se lahko zbudim naspan in ne zaradi ure. In naenkrat je lahko v glavi in srcu toliko miru in časa, da lahko obsedim z Gospodom.

Seveda so DV vodile k temu. Vsakič je bila prošnja za notranje spoznanje Gospoda. Da bi bili z Njim. Res je tudi, da nam danes ni prav nič resno hudega. Divjanje sveta se je ustavilo, smo pa zdravi, živi in še vedno v blagostanju!! Kar za vse človeštvo ni samoumevno. Pot meniha Nauma v omenjenem romanu je odlomke DV ponovila, ponovila je stopinje duhovnega vodstva, ponovila je stisko v Cerkvi, se dotaknila vojne, razpada družbe.

Najbolj pa mi ostaja pred očmi zadnje dejanje, v katerem je mlad menih prišel in oskrboval starega meniha Nauma, ko je ta že povsem onemogel, ga nosil na rokah in ga negoval (kakor je treba poskrbeti za stare v času epidemije). In ta mladi menih v začetku druge svetovne vojne moli za vse človeštvo. V meni ostaja njegova molitev, ta podoba, ta misel, ne misel, odtis, da je izročanje vsega, prav vsega, Gospodu tista pot, ki umiri pogled, srce in omogoči delovanje v sedanjosti. (Niko)

Še en dan je minil – lep, podarjen, prepoln dobrega, vključno z novimi vrstami preizkušenj zaradi vsakovrstnih omejitev. Hvaležno obračam pogled na križ, s katerim je dan postal smiseln in vreden in me je učil ostajati v tem trenutku in ne v temni negotovi prihodnosti. Na svoji koži doživljam, da iz dneva v dan nič ni isto in da je prihodnost sveta v rokah tistega, ki zares ljubi in ga je ustvaril. Danes me je razveselilo spoznanje, da še nikoli nisem imela tako popolnoma v rokah porabo časa in možnost, da v vsej resničnosti vidim, ali ga znam porabiti za to, kar je pomembno. Odlično spraševanje vesti!

Vsi ti virtualni kontakti me begajo, saj se počutim napol ‘slepa’ in še bolj prepuščena svojim predstavam o tem, kaj je res. Hvaležna pa sem za vso tehnologijo, a čutim tudi svojo majhnost v presoji odgovorne uporabe. Ja, nemoč je najpogostejši občutek, ki me spremlja vsak dan znova, a me hkrati ‘sili’, da iščem moč, rešitev in zatočišče v molitvi pri Gospodu. Bogu hvala. (Marija Bolta)

Karantena nas je doletela skoraj čez noč. Včeraj je bilo še vse v redu, naslednji dan smo morali ostati doma. Po nekaj dneh sem v polnosti dojela, da se bo življenje v naslednjih tednih močno spremenilo.

Hvaležna sem za zakonsko dvojino, za skupne obroke, pogovore. Bolj kot prej se zavedam, da dober zakonski odnos ni samoumeven. Čeprav se že mnogo let z možem trudiva za ohranjanje edinosti na različne načine, so se v obilju skupnega časa, v katerem sva se znašla, pokazale tudi razpoke. Zdi se, da niso usodne, a vseeno si ne dovoliva, da bi jih prezrla. Zavedam se, da me zadovolji le pristen in iskren medsebojni odnos, životarjenje v odnosu me ne zanima.

Življenje v osami je prineslo spoznanje, da tudi stiki s hčerkama niso samoumevni. Običajni telefonski pogovori so zdaj postali drugačni. Vemo, da nas skrbi druga za drugo, zato si ne pripovedujemo o morebitnem prehladu, glavobolu ali trebušnih težavah. Pomembno je le to, da nimamo zloglasnega virusa. »Posebej še vidva, mami in oči! Starejša sta, zato morata še bolj paziti nase!« Vse bo v redu, si zatrjujemo. Ko odložim slušalko, si brišem solze.

Najtežje pa sem se v času osame soočila s tem, da ne morem do svojih treh vnučkov. Hvaležna sem za tehniko, ki mi omogoča stik z njimi preko kamere. Najmlajši, devetmesečen, je v teh dneh naredil prve korake, jaz pa to lahko opazujem samo od daleč. Stegujem roke proti kameri in ga vabim, naj se spusti v moje naročje. Drugi, štirileten, je privolil, da ga bom lahko, ko se bova spet videla, objemala in lupčkala kolikor bom hotela, kar sicer ni samoumevno. Njegovi poljubčki preko spleta mi parajo srce, čeprav se smehljam in mu jih vračam na enak način. Tretji, skoraj šestleten, naju je pred dnevi prosil, naj se usedeva v avto in se pripeljeva do njih – »Babi, dedi, se bomo videli vsaj skozi okno in si pomahali!« Skušnjava je velika, a vem, da tega ne smem storiti. Če bi ju videla na razdaljo nekaj metrov, bi se težko zadržala.

Bolj kot prej sem v teh dneh hvaležna za vsak iskren odnos, ki sem ga s komerkoli uspela zgraditi. Čeprav zdaj teh odnosov ne morem ohranjati v živo, jih ohranjam preko različnih medijev. V minulih dneh smo se s zakonsko skupino celo srečali preko video povezave.

Vem, da mi virus lahko marsikaj vzame, a ljubezni, ki je zdaj v mojem srcu še močnejša, mi ne more vzeti. Svojih vnučkov ne morem v živo objeti, zato pa za njih molim in prosim nebeškega Očeta naj jih varuje na vsakem njihovem koraku. V Gospodu sem močno povezana tudi s svojima hčerkama in njunima družinama. In v Duhu sem povezana z vsemi, ki jih imam rada in jih v teh dneh še posebej pogrešam.

Doslej sem mislila, da pregovor: »Daleč od oči, daleč od srca!« res velja. Zdaj vem, da to ni res. Moja ljubezen se je teh dneh do vseh, tudi do tistih, ki jih ne morem videti in objeti, še povečala.

Verjamem, da bomo ljudje iz te preizkušnje prišli drugačni kot smo bili prej. Marsikaj odvečnega bomo odložili na smetišče lastne zgodovine, na pot nam bodo prišle nove priložnosti in spoznanja. A nekaj bo ostalo enako. Ljubezen ne bo minila, ta nikoli ne mine (1 Kor 13,8). (Tanja Mlakar)

 

Ko se je začelo, v Vuhanu seveda, sem pomislila: ta nova bolezen, toliko bolnih, vse te smrti niso naša realnost. Pa se nam je približala in končno vstopila tudi med nas. Starejši smo v večji nevarnosti , pristojni nas obveščajo in opozarjajo, da se moramo paziti. Spomnila sem se, kako sva se z možem pred nekaj meseci pogovarjala, kako najina generacija pravzaprav ni doživela nič tako hudega, kot prejšnje generacije, ki so preživele hude vojne in tudi epidemije,  sedaj pa je tudi za nas prišla preizkušnja in stiska.

Odločila sva se, tudi na pobudo otrok, da se začasno preseliva v hišo, ki jo sicer uporabljajmo za prebivanje za konec tedna, za dopust ali počitnice, sama ali s kom od otrok ali z vnuki. Opustiti sva morala vsa srečevanja z družino, z zakonsko skupino, biblično skupino, prisotnost na biblični šoli, ki jo mesečno obiskujeva v Celju, pa tudi vse pri čemer sva se čutila še nekako koristna, npr. pomoč pri pripravah na zakon. Ko sem začela razmišljati, da sem  v tem času tako nepotrebna, nekoristna, da ne morem nikomur pomagati, me je potolažila prijateljica, ki mi je rekla: Mi stari sedaj lahko pomagamo tako, da smo doma, da bo lahko namesto nas kdo drug uporabil pripomočke, ki so potrebni ob težkem prestajanju nove bolezni.

Pa tudi naša vsakodnevna molitev je koristna in nujna. Z možem moliva za vse bolne in preminule in poslušava vse mogoče duhovne ponudbe in pobude naših duhovnikov in redovnikov, ki jih tako iznajdljivo pripravljajo na FB ali kje drugje. Včasih se težko odločiva, katero pobudo sprejeti. Vesela sva vsake misli, tolažbe, spodbude, ki jo prejemava, pa tudi sporočil po SMS  ali klica na mobi. Spomniva se ljudi, ki so morda bolj osamljeni kot midva in jih pokličeva. Deležna sva pomoči sorodnikov, najinih sosedov, in se že pripravljava, kako jim bova v boljših časih povrnila dobroto. Največ pa nama pomeni, da lahko spremljava sveto mašo papeža Frančiška, ki s preprostimi in razumnimi besedami polaga na naša srca zavedanje, da je Bog z nami in da nas ljubi, da se nimamo česa bati. Spodbuja nas k molitvi z živo vero, vztrajanjem in pogumom. (Lilijana Bole)

Včasih delam kot medicinska sestra, spet drugič kot bolničarka, odvisno kot to zahtevajo potrebe po opravljenih delovnih nalogah v Domu starejših občanov. Vsak dan hodim v službo s skrbmi in vprašanjem, ali je bil kakšen covid-19 test, opravljen pri starostniku, pozitiven. Zavedam se, da bi to pomenilo življenjsko nevarnost za starostnike, z določenimi kroničnimi boleznimi, morda tudi za nas mlajše. 

Sicer imamo navodila za ravnanje v primeru okužbe stanovalca, zaščitno opremo in prostor namenjen izolaciji, vendar napetost med nami ostaja. Nemogoče je vzdrževati varnostno razdaljo med zdravstvenim delavcem in starostnikom, katerega je potrebno oskrbeti. Ljudem z demenco je težko dopovedati, da morajo ohranjati fizično distanco do drugih.

Izolacija mi pomeni, da ni ventilov za sproščanje čustev in stresa sedaj, ko ne smemo hoditi v naravo, po izletih. Je pa čas, ko se lahko obrnemo navznoter, v sebe in se zaslišimo. Ob vsem tem pa sem tudi zadovoljna, da lahko pomagam ljudem in najdem košček časa v tej naglici, da prisluhnem sočloveku v stiski. (Tatjana Krašna)

V tem času doživljam študij vsebin duhovnega spremljanja in razločevanja kot nekakšno protiutež sedanjemu napetemu stanju zaradi koronavirusa in ga sprejemam kot možnost ravnovesja, da me vsa ta situacija ne potegne preveč notri in lahko bolj sproščeno delam v domu za starejše. Tako da sem hvaležna, da nadaljujemo s študijem preko mailov.

Hvala vsem za obljubljene molitve. Tudi mi veliko molimo, tudi z zaposlenimi. Sestre pa smo organizirale celodnevno dežurstvo v kapeli. To nam pomaga, da poleg rok razkužujemo tudi misli. 🙂 Sicer pa sedaj največ moči usmerjamo v iskanje zaščitne opreme za delavce in upam, da bomo do morebitnega izbruha bolezni že dobro opremljeni.

Želim blagoslovljen veliki teden in veličastno vstajenjsko jutro. Gospoda ne ovira koronavirus, da bi se dotaknil naših globin. 🙂 (s. Metka)

Kako preživljam čas v izolaciji? Priznam, vesela sem, da sem lahko doma. Ni mi več treba ob večerih na postaji čakati avtobusa, hoditi po temnih stopnicah neosvetljene ulice domov, niti prenašati zadušljivega ozračja v službi. Doma ne potrebujem finih oblek, ni se mi treba rihtati.  Ni mi treba nositi maske in ugajati. Vreme je prekrasno, lahko pometam dvorišče, prekopljem gredice na vrtu, grem na sprehod ali sedim na balkonu in lenarim. In toliko stvari je, ki jih moram dokončati in nikoli ni bilo časa. Ni mi treba več hiteti in prehitevati, lahko se ustavim in zadiham. Nikamor se mi več ne mudi. Najprej pospravljam doma – ugotavljam, da isto počnejo tudi prijateljice. Pomivam šipe, perem perilo, brišem prah, urejam omare. Malo je čudno, ker ne morem v trgovino, kadarkoli se mi zljubi. Pravzaprav pa, kaj pa sploh rabim? Lačna nisem, streho imam nad glavo, vsak večer se zahvalim za toplo posteljo. Ko se vrnem iz trgovine domov, mi je žal samo, da sem pozabila kupiti lojne pogačice za ptice na vrtu. Mraz je še in vrt je poln taščic.  Zdaj celo varčujem z elektriko, čeprav naj bi bila za mesec april bolj poceni. Zakaj pa bi izkoristila priliko in oškodovala državo? Slišim glas moje mame, s katero sem se nenehno kregala: »A je treba, da gorijo vse  luči? Nesti žlico v usta pa menda vidiš?«  In zdaj ji moram dati prav. V spominu vidim mojega nonota, kako venomer ugaša luči na hodnikih doma za upokojence. In njegove zimske načrte za poletni vrt, dokler je bil še doma. In z grenkobo se spomnim tudi, koliko stvari sem vrgla stran, medtem ko sta onadva vse šparala za hude čase.

Rada sem sama in rada imam tišino. Vsake toliko se po telefonu slišimo s prijateljicami, si izmenjamo SMS ali mejl. Včasih sem raztresena, zmedena, brez dnevnega ritma,  gloda me neko nezadovoljstvo. Nekega  dne se  lotim premikanja omar in stolov in mize in vsega, kar mi gre na živce. Po dveh urah truda mi to, kar vidim, sploh ni všeč. Vse postavim nazaj, kjer je bilo. Potem se spomnim slike Jezusa, ki je že nekaj časa shranjena v omari. Obesim jo na steno pri mizi. Zdaj je vse tako, kot mora biti. V mojem življenju je manjkal samo Jezus. Vedno sem si želela srečati nekoga, ki bi videl v moje srce, me razumel brez besed in me imel brezpogojno rad.  Če ima on rad mene, ki sem grešnik, in me ne obsoja, s kakšno pravico jaz obsojam druge?  Lahko le obžalujem skrhane odnose, napišem pismo ali se v mislih opravičim. Opravljanje je kot fake news v časopisih. Zdaj tako ali tako nimam prilike opravljati, ker nikogar ni blizu. A  lahko se odpovem neskončnemu branju vsemogočih nasprotujočih si novic, ki povzročajo strah, negotovost, nemir ali jezo. Narišem si razpredelnico, kaj vse moram narediti in skušam v vsakem dnevu odkljukati vsaj nekaj stvari. Tako ne mislim na neumnosti, se ne predajam brezvoljnosti in občutku, da  je tako ali tako vse brezveze. Nasprotno, ko delo dobro opravim, sem zadovoljna.

Vem, vsi nimajo te sreče. Globoko spoštujem vse, ki so v teh časih v prvih bojnih vrstah. Medicinske sestre, zdravnike in vse zaposlene v bolnišnicah, ambulantah in lekarnah. Trgovke, kmete, policijo, vojake, komunalne, poštne in bančne uslužbence. Prizadenejo me krivice, ki se dogajajo delavcem, novice o brezposelnosti, stiskah zaradi izčrpanosti, bolezni in smrti. Skrbi me tudi za prijateljice in prijatelje doma in po svetu. Vsak dan sem Bogu hvaležna, da smo vsi v družini  zdravi in se podpiramo.  Predstavljam si, kako bomo po koncu epidemije vsi prišli na ulice, v belih oblekah in z venčki marjetic na glavi, drug drugega pozdravljali in se radostili  življenja. (Špela)

Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi!« (Jn 20,21) V aktualnih razmerah, ki jih živimo, po Božji milosti s hvaležnostjo doživljam mir, zaupanje in tolažbo. Opazujem in razmišljam, kaj mi/nam ob vsem sporoča Gospod in rada bi podelila nekaj spoznanj.

Z družino živimo v trisobnem podnajemniškem stanovanju v blokovskem naselju, kjer je velika možnost okužbe s korona virusom. V stanovanju, ki niti balkona nima, nas je sedem – poleg naju z možem še pet otrok, pet sinov, od katerih so štirje v najstniških letih. Majhno stanovanje ni ravno najbolj prijetno in primerno okolje za veliko družino. Intenzivno sobivanje zahteva dobro organizacijo življenja, kar pomeni, da si je potrebno delo razdeliti in fantje to upoštevajo. Vsak dan imajo zadolžitve znotraj gospodinjskega dela, jaz pa nosim glavnino ter koordinacijo vsega. Ko gledam količine hrane, ki vsak dan izginjajo neznano kam, se šalim, da nas ni napadel virus, ampak »kobilice«, ki vse pojedo … Res ni enostavno nahraniti vsak dan osem ljudi (skrbimo še za moževega očeta), a zaupam, da »moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo« (1 Kr 17,14), kot me uči izkušnja celotnega življenja zaupanja in hoje z Gospodom. Majhen prostor in veliko ljudi pa ni le pomanjkljivost, ampak tudi priložnost za spoznavanje bližnjih in poglabljanje bližine ter medsebojno učenje – zlasti pri šolskem delu, saj si fantje, kjer je potrebno, med seboj pomagajo; prostorsko in gibalno stisko pa rešujemo tako, da gremo pogosto na Golovec, ki je čez cesto.

Povezanost med seboj in seveda z Bogom, poleg redne molitve in v tem času spremljanja svete maše po medijih (največkrat iz Vatikana), v naši družini še posebej krepi druženje z Božjo besedo. Ta nam daje moč v različnih  preizkušnjah, tudi v tej. Hvaležna sem za Božjo bližino, ki prihaja po Besedi. Ker ne moremo k Njemu v cerkev, je On pri nas – kot je pravzaprav vedno, le še globlje in bolj intimno, za kar pa je potrebna vera – vera, da sprejmemo in prejmemo Gospoda v svoje srce oz. da mu dovolimo, da v njem živi in deluje. To more, če kličemo Svetega Duha – po Duhu se naša srca spreminjajo: »Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce.« (Ezk 11,19) Do sedaj smo imeli več družinskih srečanj, več molitev in pogovorov ob izbranih odlomkih.

Prijetno sem presenečena nad pozitivno izkušnjo – kako vsi radi sodelujemo, kako dober pogovor, vprašanja, misli in molitve se razvijejo na podlagi izbranih in prebranih odlomkov. Božja beseda spodbudi pogovor in povezanost med nami, hkrati pa nam da moč za življenje in omogoča bližino Boga, ki je prav tako trpel, kot trpimo tudi sami v različnih situacijah.

Fizični svet se je zožil, duhovni pa razširil in ta izkušnja mi še bolj razširja pogled, da je Gospod vseprisoten in da skrbi za nas. Moje veliko veselje je sobivati z Gospodom in v njem, ne glede na zunanje spodbude, »zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Sedanji trenutek, se zdi, še bolj kaže, da je potrebno le eno – ohranjati kontemplativno držo do Gospoda in skupaj z Njim. Gledati s srcem. Moliti Gospoda, ne le na svetih krajih, ampak v »Duhu in resnici« (Jn 4,24). Kontemplacija pomeni zrenje – biti z Gospodom in dovoliti, da je Gospod z mano, to je dovolj, vsaj zame: »Sami ste videli, kako sem vas nosil na orljih perutih ter vas popeljal k sebi …« (2 Mz 19,4) Doživljam, da nič ni »nujno«, samo ostati povezan z Bogom. Gospodu sem hvaležna za vse preizkušnje življenja, saj rodijo mnoga spoznanja, predvsem pa povezanost z Njim, ki je Ljubezen.

Vsem želim BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ, ki je letos nekoliko drugačna po obliki praznovanja, a Vstali Jezus je vedno isti ljubeči Gospod, ki je z nami zdaj in vse dni do konca sveta (Mt 28,20). K apostolom, ki so bili prestrašeni, je prišel skozi zaprta vrata in jih potolažil: »Mir vam bodi!« ter opogumil z darom Duha, ko je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,19–23) Naj tudi vse nas Vstali Gospod napolni z darom Svetega Duha – darom ljubezni, miru, veselja in upanja. »Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,5)

(Polona Vesel Mušič)

2020-04-08T13:10:31+02:00

Kontaktne informacije

Koledar dogodkov

<< Sep 2020 >>
ptsčpsn
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 1 2 3 4