Odmevi na Ignacijanske duhovne vaje ‘na daljavo’: »Biti z vstalim Jezusom Kristusom«

P. Marko I. Rupnik, Vstali Kristus, Vepric

Ignacijanske duhovne vaje so potekale od večera bele nedelje, 19. aprila, do petka, 24. (5-dnevna varianta) ali do ponedeljka 28. aprila 2020 (8-dnevna varianta). Namenjene so bile “vsem”, prijavilo se je 41 udeležencev z različnih koncev Slovenije: 12 duhovnikov, 7 redovnic in 23 laikov, vmes tudi kakšna katehistinja. Od 4. do 8. maja so ob istem gradivu molili tudi animatorji Prenove v Duhu s področja Dolenjske in Bele krajine, pod vodstvom p. Mia Kekića. Preko vsakdanjega osebnega spremljanja (po telefonu, mobilnih in računalniških aplikacijah) smo se spremljevalci prilagodili potrebam, željam in domačim razmeram posameznikov.

Spremljali smo ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti ga. Sonja Pungertnik ter jezuiti p. Ivan Platovnjak (avtor gradiva in voditelj), p. Janez Poljanšek, p. Rok Bečan, p. Mio Kekić (asistent Prenove v Duhu) in p. Marko Pavlič.

 

V teh neobičajnih razmerah opravljanja duhovnih vaj je bilo še bolj občutno, kako Bog deluje ne glede na zunanje okoliščine in organizacijo. Beseda nagovori na morda nekoliko drugačen način, po drugi poti, a ne obmolkne; ne zapusti človeka.

Hvala ekipi, ki se nam je potrudila približati, nam pripravila vaje in nas spremljala na razmeram prilagojen način.

s. Zala

 

Zame so bile te duhovne vaje kot “duhovni anti-korona projekt” in sem hvaležen ekipi Ignacijevega doma – posebej p. Roku za spremljanje v DV. Prisrčen pozdrav in dosti Božjega blagoslova pri vaših prizadevanjih!

Miran

 

Povabilo na Ignacijanske duhovne vaje sem dobila od moje krstne botre, za kar sem ji neizmerno hvaležna.

Pred duhovnimi vajami sem se skoraj vsakodnevno srečevala z občutki tesnobe, strahu. V času trajanja vaj pa so se ti neprijetni občutki zmanjšali. Na trenutke sem čutila neopisljiva obdobja ljubezni, miru, zaupanja, varnosti – Božje prisotnosti. Bila sem veliko bolj umirjena, čutila sem, kako od mene izžareva ljubezen, harmonija in radost. To so čutili tudi moji družinski člani, predvsem otroci. Preživljali smo dneve brez napetosti.
Ko povzamem 8 dni duhovnih vaj, čutim, da sem sprejeta, ljubljena – in to je tako lepo doživljati. Poglobila sem svojo vero v Boga, v to, da nikoli nisem sama, da me Bog spremlja in da ima zame načrt, ki je najboljši zame. Vsakodnevno z otroci in partnerjem opravimo eksamen dneva in se zahvalimo za trenutke in skupna doživetja. Kako malo je potrebno, da smo srečni, polni ljubezni. In da to ljubezen, ki jo imamo v sebi delimo med druge.

Iz srca se zahvaljujem tudi mojemu spremljevalcu p. Ivanu Platovnjaku, za dodatne vaje, nasvete, poslušanje in svetovanje.

Lavra

 

Že veliko let se zaradi zdravstvenih težav nisem mogla udeležiti duhovnih vaj. Zato sem bila vesela, ko sem prebrala na spletni strani Ignacijevega doma, da bodo organizirane ignacijanske duhovne vaje na daljavo – torej doma.

Ker sem samska, sem lahko ostajala v tišini, vendar vseeno v tem času nisem pretrgala vseh stikov z drugimi ljudmi. Duhovne vaje sem si lahko prilagodila glede na svoje zmožnosti. Hvaležna sem Bogu, ker mi je v tem času podaril veliko milosti in novih moči za naprej.

Simona

Duhovne vaje v tišini kar od doma. Izredna ideja za čas karantene. Bogu sem hvaležna za ta čas, ki me je še drugače notranje prečistil in napolnil ter mi iz dneva v dan ob kontemplaciji Božje besede odstiral vstajensko razsežnost našega življenja. Mi smo že v večnosti. Če ne bi bili, potem to ni večnost, ker če moram šele priti vanjo, pomeni, da ima svoj začetek … Skupaj z Marijo Magdaleno, apostoli v dvorani zadnje večerje, Marijo, Jezusovo materjo, učencema na poti v Emavs in ostalimi sem bila deležna Jezusovih prikazovanj po njegovi smrti. On vstopa tudi skozi moja zaprta vrata strahov, sramu in nevrednosti in me pelje ven, na plano, v življenje, v svobodo. Obdarja me s Svetim Duhom, da lahko govorim jezik njegove ljubezni, ki ga prepoznavajo vsi, ki jih imam rada in se jim bližam z odprtim ljubečim srcem.
Nekaj se je spremenilo v meni. Naredila sem en korak več v življenje. Gospod je z menoj in mi na obali večnosti skrbno pripravlja obed ljubezni, kjer sem bom ob ribi sočutja in kruhu njegove neizmerne nežnosti za vedno potešila in nahranila.

s. mateja

 

Ko sem se prijavljala na duhovne vaje, me je bilo strah, da nisem dovolj zrela za duhovne vaje. In da nimam dovolj znanja. Pa je bil strah povsem odveč.

Prve dneve sem se učila moliti. Skupaj z duhovnim spremljevalcem, p. Rokom, sem ugotavljala, da se lahko z Jezusom pogovarjam kot s prijateljem. Da predenj prinesem vse moje slabosti in dobrine, vse frustracije in uspehe. Skozi dneve sem počasi odkrivala veličino Boga in načine, preko katerih deluje, vedno znova občutila, da je Bog čista ljubezen.

Sedaj se počutim dosti bolj jasno in celostno. Duhovne vaje so mi omogočile postaviti trdne temelje, na katerih lahko gradim odnos z Bogom.

Hvala. Vse dobro,

Eva

 

»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 4,17)

In nastalo je novo, duhovne vaje na daljavo. Precej drugače zame, letos, po moževi smrti. Sama v stanovanju, brez vsakršnih obveznosti, a prisilno osamljena zaradi virusa. Torej se bom lahko popolnoma posvetila duhovnemu življenju. A ni šlo tako lahko. Najprej sem si morala določiti natančen urnik, ker sem sicer begala od domačega dela, poročil, telefonskih pogovorov do molitve, maše po TV in meditacij. Želela pa sem – četudi na silo – vse izpolniti, hiteti. Počasi sem se sprostila. Če ne bi bilo vsak dan stika z duhovnim spremljevalcem, ki me je osvobajal hitenja, norm, z molitvijo in blagoslovom, bi težko ustvarjala v sebi tišino, molk, čas brez pričakovanj, kaj se mora zgoditi.

In potem je steklo, v miru, v slutnji Božje bližine, Navzočnosti. Iz vsake kontemplacije ali meditacije me je dosegla Jezusova misel: »S teboj sem. Vedno. Ne boj se.« Njegov pogled je tako ljubeč, umirjen, predan, izraža tolikšno razumevanje, podporo: »Pridi, glej, zate sem tu. Povej mi, kaj te teži.« Vnebohod me ni ganil, ampak Kristusova bližina in blagoslovi. In Sveti Duh, ki vodi vse moje življenje. Ob pogledu na odločitve sem natančno zaznala, kdaj sem mu sledila, in kdaj sem šla po svoje. Najbolj veličasten dan pa je bil sedmi. V čem vse sem prepoznavala Božjo ljubezen in skrb zame, za nas! Vse je ena sama ljubezen!

Zadnji dan sem se zato ustavila ob pesmi Bog bo skrbel zate. (V temnih trenutkih se nič ne boj, Bog bo skrbel zate. Skril te v ljubeči objem bo svoj, On bo skrbel zate …) Čudovito in pomirjujoče deluje po vsem, kar sem prestala in je kot pika na i vseh teh dni.

Vstali Gospod je med nami in tolaži prestrašene in dvomeče, skrbi za vsakega, s Svetim Duhom mu kaže pot, nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni, če jo prepoznamo in nanjo odgovorimo. On skrbi za nas.

Sem po teh osmih dneh drugačna? Da, bolj pomirjena, bolj se čutim v objemu Božje ljubezni, s sklepom, da bom vsak dan ne samo brala odlomek iz SP (na vrsti so Apostolska dela), ampak v molku darovala več časa Njegovi besedi zame. In v meni neprestano poje pesem:

»Bog je ljubezen, svoje življenje mu podarite.
Bog je ljubezen, nič ne bojte se.«

Anica

Za duhovne vaje na daljavo sem se odločila, ker sem želela čas, ki ga preživljam doma v obdobju korona pandemije, porabiti tudi za duhovno poglabljanje. Ugotovila pa sem, da ima opravljanje duhovnih vaj v udobju svojega doma tako svoje prednosti kot svoje slabosti. Sam si odgovoren, da opravljaš s svojim časom in ni ti treba slediti nekemu določenemu urniku glede vstajanja, uživanja obrokov, časa, ki ti je na voljo za posamezne vaje itd. Vse to lahko doma sam poljubno razporejaš in spreminjaš. Vendar pa določen urnik daje en okvir, znotraj katerega se lahko v času duhovnih vaj poglobiš v temo in lažje odklopiš od ostalega sveta. Doma pa te lahko priprava obrokov in druga hišna opravila, klic bližnjega ali zvonec soseda kaj hitro vržejo iz te naravnanosti v poglabljanje in kontemplacijo. Zato se mi zdi, da sem potrebovala veliko več energije za osredotočanje na same duhovne vaje, da sem se vedno znova notranje umirila in naravnala, kot bi se sicer, v normalnih okoliščinah.

Prav tako sem zaznala, da mi manjka občestvo bratov in sester, s katerimi smo se skupaj v duhu odpravili na to pot druženja z vstalim Jezusom. Res, da smo bili v molitvi povezani, a vseeno mi je manjkal ta občutek občestvene povezanosti, ki se sicer splete med udeleženci duhovnih vaj zaradi skupnega lomljenju kruha in besede.

Kar se same vsebine tiče, menim, da so bili odlomki na temo Biti z vstalim Jezusom Kristusom zelo premišljeno izbrani, tako da sem ob kontempliranju lahko globlje doživljala dogodke tistega časa ter začutila navzočnost Vstalega v mojim življenju. K temu je pripomoglo tudi duhovno spremljanje, ki je v danih okoliščinah potekalo preko Skypa. Iskreno se vam zahvaljujem za vaš trud in organizacijo teh »malo drugačnih« duhovnih vaj, p. Roku pa za tankočutno duhovno spremljanje, saj je še posebej v tem času zunanjih omejitev dobrodošla možnost duhovnega poglabljanja in hoje z Jezusom v notranjem veselju, upanju in svobodi. Želim vam obilo blagoslova tudi za naprej!

Tina

 

Duhovne vaje kot karantena v karanteni? Beseda karantena izvira iz quarantena, 40 dni. V Benetkah je to v 14. stoletju pomenilo, da so mornarji čakali na ladjah 40 dni, preden so se izkrcali v času epidemije, poimenovane črna smrt, ki je bila po domnevah pljučna kuga. Podobna Covid-u 19? Morda, na nek način, a predvsem sem pomislila na Jezusovih 40 dni v puščavi, ki so ga utrdili in zasidrali v Očetu. V molitvi sem premišljevala kakšna »kuga« bi se utegnila lotiti mojega duhovnega življenja, ko sem šla kot vsako leto v nekaj dni osame. Iskrena želja, da bi služila Bogu, se kdaj spremeni v zaletavost. Velikodušno darovanje v napuh vsevednosti in pomembnosti. Prepričanja, da zmorem, pokleknejo pred nemočjo, da bi odžalovala izgube. Še in še in še … Skušnjava za skušnjavo in hrepenenje po biti blizu Jezusu.

Tokrat nisem kot običajno potrkala na vrata spremljevalčevega kabineta, ampak sem kliknila na Videoklic. Nenavadno. Izberem raje sicer prvo možnost, a mi je bila tudi ta druga v izziv. Bistvo je ostalo – ure molitve v samoti, ki je bila tokrat samota, ki je že mejila na puščavništvo, saj mi je bila podarjena možnost bivanja v izpraznjenem študentskem domu s kapelico, samostojnega pripravljanja preprostih obrokov v kuhinji in skoraj neomejenih ur hoje po gozdovih, ko je od hvaležnosti za vse podarjeno prekipeval sv. Frančišek v meni. Še nikoli se nisem na tako intenziven način srečevala s Vstalim Odrešenikom. Ob sklepu sem čutila, da imam v rokah čopič, in slišala Njegov ljubeči: »Ustvarjaj! Izkrcaj se iz ladje, krepkejša si, greva skupaj naprej!«

Hvala za vse. Mir in dobro,

s. Polonca

 

Pozdravljeni! Zahvaljujem se vam za pripravo in vodenje DV na daljavo.

Všeč so mi bili izbrani odlomki iz Svetega pisma in pripravljene točke za dnevne vaje. Sledila sem navodilom in iz ure v uro vstopala v kontemplacijo. Tudi določena ura za pogovor z duhovnim voditeljem je bila v redu. Zelo sem zadovoljna, da ste nam ponudili možnost DV, kljub posebnim razmeram, v katerih živimo.

Seveda sem pogrešala socialno druženje in bivanje skupine, četudi v tišini.  Pogrešala sem sveto mašo v vaši kapeli in sveto obhajilo, čeprav sem se redno udeleževala papeževe svete maše iz Vatikana in duhovnega obhajila. Ker je naša cerkev v vasi ves dan odprta, sem to izkoristila in nekaj časa preživela tudi pred tabernakljem.

Bi si pa želela malo več besedila za začetno vajo. Mislim, da bi se lahko posneli in nam poslali, da bi si lahko ogledali. Ali pa v živo na kakšni obstoječi aplikaciji. Kot namig ….

Celotni ekipi se zahvaljujem in vas pozdravljam,

Breda

V meni je velika hvaležnost, da me je Gospod povabil na te duhovne vaje. V tišini sem bila že večkrat, vendar na daljavo prvič. Sem namreč v času korone na čakanju, tako da je bilo časa dovolj, da pa sem ga porabila skupaj z Njim, je pa najlepše. Vesela sem, da mi je Gospod pomagal poiskati miren kotiček v mojem domu, hvaležna za mojega duhovnega voditelja, ki je postavil trdne temelje v mojem življenju za Ignacijanske DV(urnik dneva, skrb za telo, hrana …), tako da s samo organizacijo nisem imela težav. In Gospod je bil res Vstajenjski, nagovarjal, rahljal, spodbujal, vodil …

Hvala vsem voditeljem za izbrane nagovore in odlično organizacijo, udeležencem za duhovno povezanost in molitev, predvsem pa Njemu, ki nas vedno znova vabi.

Florjana

 

Ekipa iz Ignacijevega doma duhovnosti me je oskrbovala z lectio divina cel veliki teden, pater Ivan Platovnjak DJ pa s spodbudnimi sms sporočili. Ko sem prejela vabilo na ignacijanske duhovne vaje, sem najprej pomislila, da po lectio divina ne potrebujem še duhovnih vaj. A Sveti Duh ni miroval …

Vabilo na duhovne vaje sem začela pošiljati naprej, drugim in jih spodbujati, naj se prijavijo in tako nevede postala del duhovnega izkustva, ki se mora dopolniti. V meni je začel močno odzvanjat stavek Jezusa, ko je izdihnil na križu: »Izpolnjeno je.« (Jn 19, 30) Spraševala sem se, kaj se mora v tem trenutku pri meni izpolniti? Odgovora nisem našla in spoznala, da nisem tako odprta za Gospoda, kot sem mislila, da sem. V predelu duhovnega srca sem začutila blokado, nemir. Potrebovala sem duhovnega spremljevalca in bila presenečena, ko me je Sveti Duh nagovoril za žensko duhovno spremljevalko, Sonjo Pungertnik. Ko mi je odpisala, da sva dogovorjeni in da bom začela duhovne vaje ter kako bodo na daljavo potekale, sem vedela, da je vse prav: »Govori, kajti tvoj hlapec posluša« (1 Sam 3, 10).

Ko to pišem, sem duhovne vaje že zaključila in izkušnja, ki jo želim deliti, je globoka. Biti z vstalim Jezusom Kristusom ni kar nekaj. Zame to ni aleluja, ki jo tako radi vzklikamo v nedeljo zjutraj, že naslednji dan pa se znajdemo v grobovih nevere, teminah vsakdana in pozabimo, da smo Božji izvoljenci in da nas je Sin odrešil in da je mala velika noč vsako nedeljo. Aleluja ni predaja! Aleluja je akcija, avantura z Bogom! Aleluja je opomnik naše vesti, da se ne zapiramo v svoje razloge in opravičujemo svojih slabosti. Aleluja je privilegij, da je nekoč Ignacij Lojolski napisal duhovne vaje. In privilegij je opomnik vesti, da so ignacijanske vaje temeljit pripomoček k našemu cilju, ki je Bog. Bog je ljubezen in v ljubezni je svoboda.

Ignacijanske duhovne vaje spodbujajo kreativnost, poživljajo možgane, da hitreje in bolj učinkovito najdemo rešitve, ki jih potrebujemo vsak dan v življenju. Ko preberemo odlomek iz Svetega pisma ali ko nam Ignacij Lojolski pokaže nov dogodek v besedilu (DV 299) Božje besede in si ga moramo  predstavljat sami, ustvariti svoje podobe, smo kreatorji. Oblikovane so tako, da na začetku svojo pozornost usmerimo v centre, ki so odgovorni za večjo zbranost in sproščanje.  S ponavljanjem sčasoma obvladamo svoje misli, svoj razum in postajamo vse bolj svobodni in umirjeni. Bog kliče svobodnega človeka, ker je takega naredil. »Po svoji podobi ga je naredil« (1 Mz 1,26). In tako vstopamo v Božje kraljestvo. Božja beseda nas nagovarja od tam, kjer je naše središče. Luč posveti tja, kjer je naše bistvo, od koder črpamo vse, kar potrebujemo in smo.

Pri opravljanju duhovnih vajah me vedno zanima, v kakšnem stanju sem. Še posebej pred večjimi življenjskimi odločitvami ali če imam za seboj stresne dogodke. Vem, da se moram pregledati in postavit »diagnozo«. Tokrat sem čutila blokado, vedela sem, da ni vse, kot bi moralo biti, in sva z duhovno spremljevalko to tudi našli. Svoboda je predvsem v tem, da te ni strah pogledati v svojo temo in se potem tudi soočiti s tistim, kar najdeš. Z vajami Ignacija Lojolskega in z usposobljenim duhovnim spremljevalcem skoraj ni možno, da ne bi prepoznal resničnega problema, ki ga moraš izročit Bogu, da te odreši. Pri tem ti z vsem svojim bitjem stoji ob strani duhovni spremljevalec, ki si ga izbereš. Po navadi je to jezuit. Tokrat mi je Bog prvič ponudil (najbrž zato, da bi vadila svojo odprtost) duhovnega spremljevalca, ki ni jezuit, in še – žensko. To mi je bil  izziv. In izšlo se je po Božje. Najboljše možno.

Zanimivo je brati refleksije dnevnih vaj za nazaj. Predvsem prva dva dneva sta bila kruta. Sonja (duhovna spremljevalka) se mi zasmili. Koliko ene brozge se v človeku nabira in kako temeljito se z ignacijanskimi vajami sooča človek s sabo, v celoti: na fizičnem, duševnem in duhovnem nivoju. In po drugi strani spoznavaš, kako zelo si sposoben zaupati. Zaupat Bogu, duhovnemu spremljevalcu in sebi. Posebna milost.  Spomnim se, da sem tretji dan vaj, ko sem okušala Božjo besedo in bila močno nagovorjena v odlomku (Jn 20,28), ki me ni še nikoli nagovoril, rekla Sonji: »Ni tako bistveno, koliko te nekdo resnično ljubi, bistveno je, koliko in kako se ti počutiš ljubljenega. Koliko ljubezni si sposoben dojeti in sprejeti.«

 

Gospod me pelje skozi ogenj očiščenja.
Ne bom se ožgala, ne bom osmojena.
Kot Feniks bom vstala.

Moj Gospod in moj Bog me nosi na dlani.
Jaz ljubim njega, on ljubi mene.
Med nama je večnost prostrana.
Med nama ni ničesar vredno omembe.

Jolanda

 

Hvaljen Jezus, napisala bi nekaj vrstic refleksije na duhovne vaje. Prvič sem se srečala z njimi. Sprva sem čutila nekašen odpor, težko mi je bilo, umiriti se in konteplirati, potem je vsakič šlo lažje, sedaj se pa počutim, kot da v korak hodim z Jezusom.
Iz dneva v dan je raslo moje zbliževanje z Jezusom, zdaj pa čutim pristen odnos, kar prej nisem.
V spoznavanju sebe sem odkrila, da je moja vera bila šibka, sedaj je nekoliko ojačala, želim si pa, da bi bila globoka in močna. Bolj sem spoznala ljubezen Boga Očeta, Jezusovo bližino in Sv. Duha, ki me navdihuje s svojimi besedami in me tolaži.

Vesela sem, da sem se tako zbližala z Jezusom, da ga bolje slišim in bolj občutim Njegovo ljubezen do mene.

Hvala ti, Jezus, za te duhovne vaje, za potrpljenje z menoj, hvala ti tudi za mojega duhovnega spremljevalca in za vse tiste, ki so pripomogli v zbližanju s Teboj. Želim ostati za vedno v povezavi s Teboj, prosim te za vztrajnost pri tem.

Bog lonaj tudi vam vsem, ki ste mi pripomogli, da sem vstopila v duhovne vaje, naj vas Gospod blagoslavlja. Z Bogom. Milka

 

DV sem se razveselila. Ko nam je Zlatka napisala,  da bodo potekale na daljavo, sem se v hipu odločila, da grem po nekaj letih spet v to obliko molitve. Kot dvakrat do sedaj v mojem življenju, je potekala molitev tudi tokrat na enak način. To se mi je zdel dober pokazatelj, da je bila Božja volja in Božji način – metoda molitve, kot pristoji moji naravi in karakterju.

Zelo sem bila vesela te ugotovitve. Naslednje, kar bi vam rada še povedala, je, da sem prav vsak dan dobila od Gospoda tolažbo, notranji mir, veselje in radost, za kar sem prosila v teh DV. Tudi nova spoznanja, kot npr., da je bila meni podarjena vera v enega Boga, Očeta in Sina in Sv. Duha, ne da bi ga videla. Nadalje se mi zdi pomembno spoznanje pomembnosti občestva za rast vere in misijonsko delo, kakor tudi to, da ni pomembno, v katero cerkev gremo k sv. Evharistiji, ampak to, da gremo, da smo pri sveti maši. To je pa zelo pomembno.

Kar se tiče občutkov, čustev, čutov, vzgibov … v mojem telesu, lahko povem, da nisem ostala hladna. Zaznavala sem spremembo razpoloženja, fizično doživela božji dotik, se notranje umirila, vonjala, videla dogodke z očmi domišljije, občutila veselje, radost …

Prišla sem do temeljne odločitve, ki se glasi, da bom vztrajala v dosedanji življenjski drži še naprej. Moja življenjska odločitev se glasi: »Samo v Gospodu je moja moč! Samo Gospod je moj Pastir, tolažnik. Od Njega prejemam brezpogojno ljubezen. Samo Njemu zaupam!« Seveda tudi Njegovi in naši Materi Mariji.

Trdno sem odločena, kar mi je bilo jasno pokazano, da bom nadaljevala s svojim dosedanjim delom (programom): vztrajati v ljubezni do bližnjega, videti v vsakem človeku nekaj dobrega, božjega, spoštovati dostojanstvo človeka tudi v najbolj ubogih, sodelovati pri delu v župnijski skupnosti, v občestvu, skrbeti za bolne, onemogle, uboge …

Hvala in slava, čast in zahvala Gospodu! Pa tudi vam, g. Kekić.

Slavka

2020-05-15T10:07:59+02:00

Kontaktne informacije

Koledar dogodkov

<< Jul 2020 >>
ptsčpsn
29 30 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2