Odmev na DV: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo«

Še vedno v meni živijo trenutki iz kapele, pred Najsvetejšim. Zrem v belo hostijo in  podoživljam svoje življenja. Prav boleče je spoznanje, kako težak nahrbtnik vlačim s seboj po svoji življenjski poti. In se zavem, da sem ga z vso njegovo težo prinesla tudi v ta svet prostor. Do vrha sem ga natrpala, da sem ga komaj zaprla. Kot bi šla v hribe in ne na duhovne vaje. In me prešine primerjava duhovnih vaj s hojo v gore. Že dolgo sem si želela na to pot. Skrbno sem jo načrtovala,  hrepenenje,  vznemirjenje, navdušenje so se mešali s prestrašenostjo, skrbjo, strahom če bom  pot  in hojo zmogla.
In potem sem se tisto nedeljo odpravila na pot in s sabo vzela nahrbtnik. 
Hoja je sprva prijetna. Potem postajala vedno bolj naporna in zahtevna. Vsake toliko časa se ustavim in iz nahrbtnika kaj odložim, da grem nekoliko lažja naprej. A vzpon na goro terja vedno več napora in notranji glas se mi posmehuje, da ne bo šlo, da ne bom zmogla. Ko zgrešim še markacije, grem tu in tam po svoje, izgubljena tavam gor in dol in se jezim nase: »Pa kaj mi je bilo tega treba? A ne bi raje ostala v udobnem zavetju vsakdanjega ritma?« V obupu in nemoči na brezpotju izjočem svojo žalost, bolečino, vse slabo,  grdo. In potem me Ljubezen pripelje nazaj na pot in me kljub naporu in bolečinam vabi naprej. Odložim nahrbtnik.  V meni utripa globoka hvaležnost, velika radost, neskončna Ljubezen. On, ki je Pot. »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt5, 4)
In grem naprej … 
(Tatjana)
 
 
 
Vrh gore je bel kažipot očem
 in jasen dan žari od vsepovsod.
In sreča je, da je pred mano POT
 in to, da vem, 
da slast je v tem, da grem.     
(J. Menart)
2020-08-27T11:55:10+02:00

Kontaktne informacije

Koledar dogodkov

<< Sep 2020 >>
ptsčpsn
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 1 2 3 4