Peter Pavel Rubens (1577-1640), Ignacijevo videnje ob reki Kardoner v Manresi
Sv. Ignacij in duhovne vaje. Zbrali smo nekaj osebnih pričevanj ljudi (spodaj), ki so jim duhovne vaje spremenile življenje ali pa pomembno vplivale nanj. Pričevanja bomo postopno objavljali na tej strani.
Letos obhajamo 500 let spreobrnjenja sv. Ignacija Lojolskega (1491-1556), ki mu je botrovala topovska krogla. Na binkoštni ponedeljek, 20. maja 1521, je bil v bitki v Pamploni Ignacij težko ranjen. Duhovne vaje, ki jih je Ignacij kot romar začel pisati v Manrezi, so eden najpomembnejših sadov njegove poti spreobrnjenja. Predane so kot dediščina vsemu človeštvu, kot privilegirano sredstvo na poti k Bogu. Tudi poslanstvo Ignacijevega doma duhovnosti je, da posreduje to dragoceno dediščino naprej.

PRIČEVANJA

Potrebna je tišina (najprej zunanja in nato, kar je mnogo težje, še notranja), da slišiš Glas rahlega šepeta.
Prvič sem bila na duhovnih vajah pri 28 letih, dve leti poročena, še brez otrok. Vzgojena v tradicionalni veri sem pri petnajstih odšla iskat po drugih duhovnih poteh. Na prvih duhovnih vajah se mi je razkrila dimenzija vere, kot je dotlej nisem poznala. Prispodoba iz socialističnih časov: kot bi črno-bel TV zamenjala za barvnega. 🙂
Težko je opisati z besedami, a v srcu se je zgodilo nekaj, kar traja že 34 let. Srce se je odprlo nežnosti, milini, ljubljenosti. Občutila sem, kot da je bila name razlita pristna narda iz razbite alabastrne posodice in hkrati je bila razbita moja alabastrna posodica strahov, idealov, predstav, pričakovanj, zapredenosti vase. Odprl se mi je nov svet. Takrat je bilo to bolj občuteno, ubesedila sem lahko šele kasneje.
Potem je dolga pot odnosa, odpiranja božji ljubezni. Vsako leto grem na duhovne vaje. To je tako kot v zakonu: ves čas smo skupaj, nekaj počnemo, si delimo življenje, ampak nekatere teme v odnosu pridejo na dan šele, ko se ustavimo, ko imamo res čas samo drug za drugega. Tako se tudi v odnosu z Gospodom odpirajo nekatera področja srca v vsakodnevnem življenju, nekatera bolj v času stiske, nekatera bolj v času zavedanja obdarovanosti in hvaležnosti, nekatera pa v tišini duhovnih vaj, kjer se odnos poglobi in prečisti in je potem tudi v vsakodnevnem življenju bolj pretočen. Večkrat mi je prišla podoba: kot glasbenik večkrat uglasi svoj inštrument, tako grem na duhovne vaje, da se moje srce spet uglasi na božje strune.
Razločevanje duhov je za moje življenje zelo pomembno. V preplet zelo različnih čustev in nasprotujočih si misli, v vseprežemajočo negotovost prinaša jasnost, usmerjenost, zaupanje v vsakodnevnem življenju, na poseben način pa še ob različnih večjih odločitvah. Je tesno povezano z duhovnim spremljanjem, ki mi je v neizmerno oporo. Da duhovno spremljanje obstaja in da si ga smem želeti, sem izvedela na prvih duhovnih vajah. Do takrat sem imela duhovno pot za bolj samotno. Naša vera je v vseh vidikih vera odnosov. To se mi je razstiralo postopoma. Prejmem lahko le, če tvegam in odprem srce. Sveti Duh spregovori drugemu ljubečo in modro besedo zame.
Razločevanje duhov mi je pomagalo tudi pri vzgoji otrok in pri delu z ljudmi v stiski. Vtkalo se je v moje razmišljanje in posredovanje.
Ko grem na duhovne vaje, ne grem le zase. Milost se razlije tudi na moje bližnje, tako kot se tudi name, ko gre bližnji na svoje duhovne vaje.
Med letom tudi večkrat vzamem v roke zapiske z duhovnih vaj, sploh če sem v stiski ali če se čutim oddaljeno od Izvira. Včasih prebiram točke, včasih zapiske svojih molitev in se čudim, kaj mi je Gospod že razodel, pa se mi zdi ta hip tako odmaknjeno. Včasih me gane bližina, ki je že bila med nama, in me opogumi in odpre srce.

Ela

Moje prvo srečanje z ignacijanskimi duhovnimi vajami

Razveselila sem se povabila, da napišem nekaj o svojem doživljanju ignacijanske duhovnosti, predvsem duhovnih vaj, saj se že več let zavedam, da mi prav življenje z Božjo besedo pomaga vztrajati na poti vere.

Prvič sem se z duhovnimi vajami srečala v letu 2000 na Mirnskem gradu. Prišla sem, ne da bi vedela, kaj me sploh čaka. Duhovne vaje je vodil španski jezuit, pater Emanuel, potekale so v tišini, bili smo razdeljeni v skupine. Razporejena sem bila v skupino p. Marijana Šefa. V tej manjši skupini sem prvič spregovorila o svoji preteklosti, o notranjih ranah, strahovih, zamerah in dobila občutek, da sem slišana, da me nekdo razume. Bilo me je strah, a sem vseeno spregovorila o sebi. Ves dan je bilo tudi izpostavljeno Najsvetejše, za tiho molitev in čaščenje. Do takrat nisem vedela, kaj ta bela hostija v resnici je, a zdelo se mi je, da mora biti nekaj velikega. Hodila sem pred Jezusa vsak prost trenutek in ga rotila, da mi to pokaže. Sredi duhovnih vaj, ki so trajale ves teden, se je z mano nekaj zgodilo. Prišlo je preprosto, tiho, spoznanje, da je v tem belem koščku kruha navzoč sam Jezus. In biti pred Njim, se sončiti v Njegovi prisotnosti, je zame postalo potreba in način molitve. Ob koncu duhovnih vaj, na katerih sem opravila življenjsko spoved, sem prvič prejela tudi zakrament bolniškega maziljenja in z njim spoznanje, da je moja duša čista, kot pri svetem krstu. Preplavila sta me veliko veselje in pogum. Prvič v življenju sem sproščeno pristopila k ljudem in se brez treme pogovarjala. Nadaljevanje teh duhovnih vaj je bila pot na Katehetsko-pastoralno šolo in nato poslanstvo katehistinje. Tudi v času obiskovanja šole so imele duhovne vaje zame pomembno vlogo, ker so mi približale Božjo besedo in me jo učile živeti v vsakdanjem življenju.

V minulih letih sem bila vseskozi povezana z duhovnostjo sv. Ignacija. Enkrat na leto sem se udeležila duhovnih vaj v tišini. Na njih sem se učila odpuščati, delati »inventuro« svojega življenja in delati majhne korake na poti vere ob Božji besedi. Udeležila sem se tudi triletnih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju (DVŽ), poromala sem s. patrom Vilijem po Ignacijevih poteh, imela p. Mia za duhovnega spremljevalca, priključila sem se Društvu katoliških pedagogov, ki ga prav jezuiti duhovno spremljajo.

S hvaležnostjo Bogu se oziram na prehojeno pot. Hvaležna sem za mnoge milosti, ki sem jih prejela ob spodbudi in molitvah duhovnikov in vseh ljudi, s katerimi sem se srečala na poti vere.

Anica Nemanič

Moja izkušnja ignacijanskih duhovnih vaj in duhovnega spremljanja

Z ignacijanskimi duhovnimi vajami sem se srečala leto kasneje, kot sem dobila diagnozo Parkinsonove bolezni. Od tedaj mineva sedemnajst let. Sveti krst, birmo in obhajilo pa sem prejela štiri leta prej. Danes vidim, kako dobra priprava sta bila moje spreobrnjenje in sprejem krščanske vere na vse, kar me je čakalo.

Pritegnile so me knjige p. Marka Rupnika. Čeprav marsičesa nisem razumela, me je nekaj nezadržno vleklo na to pot. In sem začela spraševati, ali ima p. Marko kakšne duhovne vaje. Takrat še nisem vedela, da gre za ignacijansko duhovnost. Povedali so mi, da daje ignacijanske duhovne vaje s. Marina, ki je p. Marku zelo blizu. Čeprav mi ta odgovor takrat še ni bil najbolj všeč, sem se prijavila.  Bog že ve, kam pokliče človeka.

Prve ignacijanske duhovne vaje so bile zame izkušnja presenečenja, čudenja, navdušenja in solza milosti, ki so mi neprestano tekle po licih. Takoj ko je Marina začela razlagati božjo besedo, sem začela jokati. Čutila sem, da je božja beseda prodrla v moje srce, ob stiku s s. Marino me je zajel občutek sprejetosti, topline in ljubezni, kakršne do tedaj nisem poznala.

Od tedaj se udeležim duhovnih vaj pri s. Marini vsako leto. Vsakič so bile drugačne, tudi če se je vsebina kdaj ponovila. Predvsem prva leta se je prečiščevalo moje zaupanje. Po začetnem navdušenju so me napadali dvomi in strahovi. Včasih sem se na duhovnih vajah spraševala, kaj sploh delam tukaj. Strah me je bilo manipulacije. Vedno sem bila zelo preplašena in ta strah se je prikradel tudi v odnose z duhovnimi spremljevalci. Hvaležna sem Bogu, da sem toliko odprta, da sem si upala povedati svoje strahove, in ti so sčasoma izgubili moč nad mano, ko sem vedno naletela na enak odziv, sprejetost in ljubezen. V nekaj letih se je moje zaupanje v jezuitsko skupnost močno okrepilo. Zdaj grem večkrat na leto na duhovne vaje, ki jih dajejo patri jezuiti.

Naj omenim tudi duhovne vaje v vsakdanjem življenju, ki so trajale tri leta. Sprva se mi je to zdelo zelo dolgo, a je minilo kot blisk. Ob tem sem začutila, kaj pomeni moliti ob božji besedi vsako jutro, kako mi to počasi, a zanesljivo spreminja življenje. V skupini smo se srečevali dvakrat na mesec, vmes pa smo imeli možnost pogovora z duhovnim spremljevalcem.

Danes lahko z veliko hvaležnostjo rečem, da je ignacijanska duhovnost moja življenjska pot. Da je to beseda, ki jo slišim in ima vedno odziv v mojem srcu. Zato sem se tudi odločila za Skupnost krščanskega življenja, v kateri drug drugemu pomagamo duhovnost tudi živeti, ne le sanjariti o njenih sadovih, ki naj bi nas dvignili v neko drugo duhovno resničnost. Učim se živeti tukaj in zdaj in se odzivati na konkretne življenjske situacije, saj verujem, da je večnost že tukaj, kar povsem spremeni pogled na življenje. Spremenjeni pogled na življenje pa spreminja odnose: odnos z Bogom, odnose med nami in odnos do stvarstva. Zavedam se, da je vse, kar naredim v ljubezni, že zapisano v večnost. In strah, ta moja življenjska stalnica, skoraj nima več prostora v mojem srcu.

Barbara Wohinz

Moje duhovne vaje z jezuiti

Po dolgih letih tradicionalno togega življenja »po veri brez verovanja« in z nekaj plahega iskanja poti do osebne vere sem bil pred četrt stoletja, pri 41 letih, prvič na duhovnih vajah v tišini. Teden dni po smrti očeta sem se, voden z ignacijansko odločnostjo p. Vitala, lahko ozrl na svoje življenje – dotlej in odtlej. Doživel sem veliko tolažbo in mir pa tudi spodbudo in klic k osebni hoji za Gospodom.

Vendar sem temu klicu začel slediti šele po več kot desetih letih, ko se je z ignacijanskih duhovnih vaj v tišini, kamor jo je pritegnila pripoved osebne izkušnje ene izmed žena v naši zakonski skupini, polna miru in molitvenega duha vrnila moja žena Marjana. Poleg občasnih kratkotrajnih (»vikend«) DV se v zadnjih 15 letih vsaj enkrat na leto udeleživa tudi petdnevnih ignacijanskih DV v tišini, skupaj z Marjano pa sva dvakrat opravila tudi enoletne DV v vsakdanjem življenju, vodene po tednih duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega; v zadnjih petih letih, ko imamo to možnost v domači župniji, pa opraviva adventne in postne ignacijanske duhovne vaje v vsakdanjem življenju (DVŽ). V preteklih desetletjih sva okusila tudi druge načine DV: obogatile in naravnale na pot za Gospodom so naju tudi Delavnice molitve in življenja, DV za zakonce v Stični, Odmik za moške …

Zakaj sem najbolj navezan na ignacijanske duhovne vaje? Gotovo zato, ker je način uvajanja, vodenja in spremljanja v molitvi z božjo besedo spremenil moj pogled in korake moje vere v Gospoda – Stvarnika, Odrešenika in Tolažnika. Še najbolj Odrešenika. Od stvari, po božji podobi ustvarjenega bitja v mogočnem Stvarnikovem kozmosu, sem po Kristusovem veselem oznanilu in odrešenjskem darovanju prešel v spoznavanje sebe kot božjega otroka, ljubljenega Odrešenikovega brata. Od »splošne« vere sem lahko prestopil v »osebno« vero. Mogoče to še najbolje povesta molitvi, zapisani na tej poti, ena bolj na začetku in druga nedavno:

KAKO                                                     
Kako naj tebe ljubim, moj Gospod,
ko pa slepota moje duše je velika,
ko rad bi zrl te z očmi svetnika,
pa čakam le na drugi tvoj prihod?

TI
Ti nisi on.
Ne, njega ni,
da bi opazoval
ga z lastnimi očmi.
Ga ni, da prepoznal
njegove bi poti.
Ne, meni ti res nisi on.
Ker ti, moj Bog, si zame Ti.

V hvaležnosti spoznavam, da me je Učenik poslal k izbranim učiteljem življenja v nebeškem kraljestvu, tukaj in onkraj. Zgled vere, spoznanja in razumevanja, ki sem ga deležen v katehezah voditeljev DVŽ me poživlja v upanju, da kaj od tega v molitvi (duhu) in dejanjih (resnici) lahko po milosti božji dosežem tudi sam. In mislim, da so zato ignacijanske DV zaklad na njivi, za katerega se je vsem, ki jim lahko sledimo, vredno čemu odpovedati. Če bi zmogli vsakdanje življenje osebno in v skupnosti (družinski, župnijski, področni družbeni in vsedržavni) oblikovati in živeti v spoznavanju in sprejemanju božjega načrta, kot se lahko vsakomur posebej in vsemu občestvu razkriva na ignacijanskih DV, bi svet, ki ga poznam, zagotovo postal lepši. Vem pa: »Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu pa je dano razkritje duha v skupno korist« (1 Kor 12, 4–7).

Zato prosim Gospoda, naj še naprej v obilju izliva svojega Duha na vse, ki nas seznanjajo z njegovo ljubeznijo in nas vodijo in povezujejo na poteh ignacijanskih duhovnih vaj, v odmiku v tišino ali v vsakdanjem življenju.

Janez

Ob 500. obletnici spreobrnjenja Ignacija Lojolskega

Ne pomnim več, kdaj sem bil prvič na DV pri jezuitih, vem le, da je bilo v Stični. Bil sem mož in oče začetnik. Bilo je uvajanje v meditacijo in p. Silvo Šinkovec je nadomeščal p. Jožeta Robleka. Pozneje sem se približno enkrat na leto udeležil ene od oblik DV, praviloma sam, občasno pa skupaj z ženo. Zadnja leta se poleg DVŽ enkrat na leto udeležujem DV v tišini pri p. Jožetu in ge. Mariji Sraka.

Veliko let je že minilo in veliko DV z njimi. Kaj pa sadovi?

Te dni sem med spremljanjem maš po TV naletel na mašo s tolmačko za gluhe. Ko je bila med bogoslužjem ali petjem izrečena beseda Bog, je tolmačka potegnila z roko po bradi in pokazala s prsti navzgor. To gesto sem si takole razložil: Bog je oddaljeni starec s sivo brado, s katerim ni šale. Če je kaj obilen sad vseh preteklih DV, potem je to gotovo Bog, ki se je v vseh teh letih precej spremenil. Iz čemernega starca, ki se ga je bati in rad žuga, je postal nekdo, ki se mi ga ni bati ali trepetati pred njim, niti mi ni treba opravljati raznih obveznosti, da bo zadovoljen z mano. Rad me ima tudi, ko mi ne gre, ko sem len, ko komu kaj slabega storim ali rečem ali ko delam s kom skrite račune. In tudi ko delam skrite račune z Bogom. Tudi mi ne pošilja zla, ne meni ne drugim. Vedno je pripravljen, ne drema in ne spi. Po svojem Sinu je postal celo moj brat. Lahko z njim jem, pijem, se vozim z avtom, sva si na ti. Le prav veliko mu še ne povem. Včasih zmorem malo tišine, da bi mi on lahko kaj povedal. In tudi pove, če poslušam.

Joško Fajdiga