Kako sem pristala na ignacijanskih DV

Sem gospodinja, žena in mati štirih odraslih otrok, od katerih so trije poročeni, ravnokar pričakujemo osmega vnuka. Zdaj sem še samozaposlena, letos bom izpolnila pogoje za v pokoj. Z delom v službi, varstvom vnukov, gospodinjenjem in delom pri vzdrževanju velikega vrta sem polno zaposlena in zasedena vse dneve.

Ob tradicionalnem krščanskem življenju sem pred približno slabima dvema desetletjema začela hrepeneti po tem, da bi bolj čutila, kako živim v božji ljubezni, da bi imela močnejšo vero.

Z možem sva že več kot četrt stoletja vključena v župnijsko zakonsko skupino, kjer se z veseljem srečujemo. Nismo sicer člani skupnosti Najina pot, sledimo pa njenemu načinu dela in druženja v skupini. Prav po srečanjih zakonske skupine sem vedno bolj čutila, da se premalo opiram na Očeta. Z možem sva se izgubljala ob težavah odraščajočih otrok, vse sem delala iz »svojih moči«. In prav iz pričevanj sozakoncev in prijateljice sem izvedela, da imajo lepe osebne izkušnje z udeležbami na ignacijanskih DV v tišini. Tako sem se pred kakimi petnajstimi leti zelo prestrašena in negotova prvič prijavila nanje v samostanu pri Sv. Duhu. Vstopila sem z gorečo prošnjo: Gospod, daj mi za gorčično zrno vere! Prvi koraki so bili težki. Moja želja pa velika. Počasi sem se naučila, kako lahko molim. Kar nekaj časa sem se ukvarjala predvsem s strukturo molitve. Bili so spodrsljaji – težko je bilo ujeti čas in opraviti »vse po vrsti« … Vesela sem bila vsake ure molitve, ko sem čutila, da sem v odnosu z božjo besedo, da mi res po njej govori Bog in mu morem tudi prisluhniti. Mu kaj povedati tudi sama. Nekaj težav so imeli pri tem z menoj duhovni spremljevalci, saj nisem na primer vedela, kakšno naj bo moje sodelovanje pri duhovnem pogovoru. Prav skrb, kako spet vstopiti v spremljanje, je bila edino, kar sem čutila kot nekakšno oviro pri odločanju za ponovno prijavo na naslednje DV. Obenem pa sem spoznavala in čutila, kako je spremljanje potrebno, saj bi brez tega gotovo še bolj omahovala v molitvi.

Vsakič se mi zgodi, da po koncu DV že čakam, da bodo spet naslednje leto. Vsaj enkrat na leto začutim naraščajočo potrebo po odmiku, umiritvi in milosti, da bom lahko na poseben način vodena pred Gospoda, v prošnji, zahvalni, slavilni in premišljevalni molitvi – ali pa v molitvi, ki me prestavi v življenje našega Gospoda, kakršne sama v vsakdanjem življenju skorajda ne zmorem.

Po nekaj letih se je mi je na ignacijanskih DV pridružil še mož Janez. Kmalu nato sva bila prvič skupaj na podaljšanih DVŽ pri Sv. Duhu v Škofji Loki. Tisto leto mi je odprlo vrata zavedanja, da so DVŽ posebna in potrebna oblika odnosa z Očetom in da je Sveti Duh tisti, ki mi pomaga hoditi po tej poti. Tako je udeležba na ignacijanskih DV v tišini in zadnjih nekaj let, ko imamo to možnost kar v domači župniji, tudi vsakoletno vključevanje v ADVŽ in PDVŽ, postala stalnica mojega življenja, ki mi pomaga ohranjati molitveni odnos z Bogom in v tem odnosu potovati skozi življenje. Hvaležna sem za milost, da imam možnost udeležbe na ignacijanskih DV, in hvaležna sem vsem duhovnim voditeljem, ki jih pripravljajo, nas vodijo in spremljajo.

Dragi sv. Ignacij!

Ob tvojem posebnem prazniku, 500. obletnici spreobrnjenja, ti pišem pismo. Navdihnila so me tvoja številna pisma, ki si jih napisal v času svojega življenja. Z njimi si svojim prijateljem širom po svetu prinašal veselje, upanje in moč za delovanje v težkih razmerah.

Pišem ti pismo, da ti povem, kako zelo hvaležna sem za pot, ki si jo prehodil zame in po kateri med duhovnimi vajami hodimo skupaj s pomočjo jezuitov. Ko sem prvič v knjigarni vzela v roke tvojo knjižico Duhovne vaje, sem se resnično začudila. Vrnila sem jo na polico in si res nisem mogla predstavljati, kako jezuiti v tem pisanju najdejo navodila za duhovne vaje. Postalo pa mi je jasno, zakaj si jim omogočil tako dolgo izobraževanje – mislim, da bolj omogočil kot naložil. Postati voditelj duhovnih vaj, spremljevalec na njih – vse to, kar je tvoja glavna zapuščina Cerkvi – res ni preprosto poslanstvo. Bolj kot nekaj naučiti se je pomemben čas, da lahko nekaj prehodiš, potrebna je POT notranjega duhovnega življenja. Hvala ti, ker po tej poti hodiš skupaj ne le z jezuiti vseh časov, temveč tudi z vsemi, ki nam ta duhovnost pomaga na poti k Očetu.

S tvojimi duhovnimi vajami v tišini sem se srečala v času, ko je najstarejši sin ravno vstopil v gimnazijo. Vse bolj sem bila v stiski, kako se z odraščajočimi mladostniki pogovarjati o duhovnih rečeh. Imajo svoja mnenja, vprašanja, s frazami niso zadovoljni. Samo slutiti bogastvo duhovnega življenja je premalo. Z zgledom jim pokazati pot, biti jim blizu tudi kot oddaljenim, dvomečim, iskalcem. Zame pretrd oreh, pa mi je Gospod ob tvojem sodelovanju (upam, da te tvoj šef malo povpraša, kam poslati katerega od tvojih vojščakov) poslal jezuita, prijatelja iz študentskih let, ki me je povabil na duhovne vaje v tišini. Tam sem doživela pravo presenečenje, kako Sv. Duh drži moj svinčnik in piše, piše. Na enih od naslednjih vaj se je Kristus s križa sklonil in mi povedal: »Meta, rad te imam!« Premalo je prostora, da bi opisala vse božje dotike in svoje spreobračanje. (V začetku pa je bilo tvoje spreobračanje, Ignacij, in tvoja pot iskanja.) Pa mi tudi tišina kmalu ni več zadoščala. Hrepenenje v meni je iskalo način, da bi se zavedala, kako je Bog ves čas dejaven, kako je v meni in z menoj. Odgovor je prišel takoj, jezuiti so imeli utečene duhovne vaje v vsakdanjem življenju DVŽ. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo odločiti se in se vključiti. Ko takole razmišljam, si ne morem misliti, da je to mogoče. Že takrat si vedel, da vsi ljudje ne moremo kar za ves mesec oditi v tišino in da lahko odmik potem premalo in prekratko odmeva v življenju. Prek teh DVŽ je Bog v meni oživil svojo besedo »jaz sem z vami vse dni«. In res je, tudi v najtežjih trenutkih. Bil je, ko je umiral moj oče in smo na DVŽ molili, kako štirje skozi streho spustijo hromega (Mr 2,5). Štirje smo bili ob očetu, ki je umiral, in ko je Jezus videl našo vero, ga je sprejel z besedami »odpuščeni so ti grehi«. In sprejel ga je »na dan odprtih vrat«, kot je pogosto v šali in z malo ironije omenjal moj oče, neveren, dvomeč in s slabimi izkušnjami z institucijo Cerkve. Tudi po letošnjih postnih DVŽ je bil Gospod neverjetno blizu in me podprl v mojem poslanstvu po božji besedi »Sv. Duh bo prišel nadte« – in je prišel, še sama si nisem predstavljala, kako mu bo to uspelo. Pri Bogu je vse mogoče.

Zdaj pa moram končati, saj so mi tvoji strukturirani sopotniki namenili le eno stran. Mogoče pa ob naslednji obletnici napišem še kaj. Pošiljam ljubeče pozdrave in duhovni objem v nebesa.

Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (Jn 10,10)

Po vrnitvi s študija v Rimu 1977. leta sem iskala možnosti udeležbe na duhovnih vajah. Bila sem lačna in žejna poglobljene molitve. Katehistinje mariborske škofije smo na pobudo Angele Knaflič povabile p. Jožeta Robleka ob njegovem prihodu v Maribor, da je za nas vodil duhovne vaje, ki smo jih delale v jezuitski hiši v Zagrebu. To je bilo moje prvo srečanje z osebno vodenimi duhovnimi vajami. Ker sem po naravi nezaupljiv človek, sem bila do njih zadržana, a me je način molitve ob Svetem pismu vedno globlje nagovarjal in mi postajal domač. V tej obliki duhovnih vaj Sveto pismo ni bilo več samo študijska knjiga, ampak predvsem živa Gospodova beseda. Zato sem jim, kljub začetni zadržanosti, ostala zvesta vse do danes.

Ignacijanske duhovne vaje so mi pisane na kožo. Ob vsej množici otrok in odraslih, s katerimi sem delala, so bile letne duhovne vaje poleti in uvajanje v meditacijo ob državnem prazniku 29. novembra oaza poglobljene molitve, miru, refleksije življenja, učenja stalnega obračanja pogleda h Gospodu. To ni bilo »polnjenje baterij«, kot jih nekateri radi imenujejo. Ne. V njih sem se učila živeti in delovati iz odnosa z Gospodom, moliti z vsem svojim bitjem, z vsem, kar sem živela, prijetnim in težkim. Brez globokega osebnega odnosa z Gospodom ne bi zmogla sprejemati nerazumevanja, ki sem ga pogosto doživljala, in ne nositi udarcev, ki so padali po meni. Na duhovnih vajah sem se učila vse to prinašati pred Gospoda in polagati na njegov oltar in na križ. Bile so in so še vedno pot zorenja, čiščenja in očiščevanja.

Osebno spremljanje je bilo najprej del duhovnih vaj, sčasoma pa sem zmogla prositi in sprejeti tudi osebno in redno spremljanje ter se zaupati. Doživela sem brezpogojno sprejetost, brez moraliziranja in pritiskov name, kakšna naj bom ali bi morala biti. V začetku je bil pogovor zame težak, saj nisem bila navajena govoriti o sebi, o svojem notranjem doživljanju. Zaupanje je v meni raslo počasi in preraslo v prosojnost tudi pred voditeljem. 

Čeprav imam pri kontemplaciji težave s predstavami dogodkov in prizorov, me je v njih Gospod neštetokrat presenetil, me tolažil, mi dal uvide …, ki jih doživljam kot čisti nezaslužen zastonjski dar. Zaznamovali so me za vse življenje in jih ni mogoče pozabiti.

Razločevanje v pomembnih življenjskih odločitvah, pa tudi pri vsakdanjih, manjših, ko sem v dilemi, kako se odločiti, mi vedno pomaga uvideti tisto, kar je pomembnejše. Hkrati pa mi daje mir in zaupanje, da sem se pravilno odločila. 

Najpomembnejši sad duhovnih vaj pa se mi zdi to, da sem zmogla sprejeti krivice in obtožbe kot »zahvalo« za to, da sem vse življenje posvetila služenju Cerkvi. Prav ob teh udarcih sem bila deležna globokega Gospodovega miru, nepopisno opogumljajoče tolažbe z zagotovilom: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16). Vrhunec svoje duhovne poti pa sem doživela na mesečnih duhovnih vajah. Čeprav sem bila po mamini smrti izčrpana, utrujena, še bolj pa ranjena, me je Gospod ozdravil, dvignil, se mi razodeval … Težo solz, bolečine, udarcev … je spremenil v solze olajšanja, veselja, hvaležnosti, zaupanja. Podarjal mi je blaženi mir, spokojno počivanje v Njem, se razodeval … skratka, bilo je božansko lepo, še sonce je ves mesec sijalo … 

Jože Roblek, ki je poznal mojo pot zorenja, me je vabil in spodbujal k spremljanju drugih na duhovnih vajah. Sprva si tega izziva nisem upala sprejeti, saj se nisem čutila primerno in sposobno za to veliko odgovornost. Ker pa je vztrajal, sem povabilo sprejela. Tu so se odprle nove možnosti mojega apostolata. V mojem življenju se je neštetokrat uresničil rek: Če človek zapre vrata, Gospod odpre okno. Vedno bolj spoznavam, da je Gospod skrbno vodil korak za korakom vse moje življenje. Na duhovnih vajah sem se učila prepustiti se mu. On je »režiral« dogodke mnogo bolje, kot bi zmogla sama s še tako natančnim načrtovanjem, tako da sem samo strmela nad njegovim vodenjem. Ko so mi ljudje in institucije zaprli vrata, mi je Gospod pokazal pot in me usmeril k še pomembnejšemu delu apostolata. Ni pa bilo to enostavno, niti takoj vidno in prepoznavno. A me je On učil sprejemati to svojo logiko vodenja življenja.

Sad duhovnih vaj vidim tudi v tem, da me udarci, ki so padali po meni, niso zagrenili, ampak še bolj utrdili v hoji za Gospodom, me prečistili, očistili moj notranji pogled in me usmerjali k bistvenemu, da se čutim notranje svobodno.

Sad mesečnih duhovnih vaj je tudi to, da sta poleg že obstoječe meditativne skupine, ki živi od leta 1993, nastali še dve novi. To je bil pravi čudež! V njih meditiramo o božji besedi, jo povezujemo z življenjem.

Ignacijanska duhovnost, ki sem je bila deležna na duhovnih vajah, je omogočila moj osebni duhovni razvoj v prej nesluteni razsežnosti. Ni pa obogatila samo moje duhovne poti, ampak mnoge druge, ki jim pomagam na poti hoje za Gospodom, tako na duhovnih vajah kakor tudi v skupinah, in ki jim po vsej Sloveniji pošiljam gradivo v času adventa in posta kot pripravo na praznike. Pravijo, da jim gradivo pomaga globlje doživeti ne samo praznike, ampak ob vsakdanjih obveznostih rasti in ostati povezani z Gospodom. 

Sv. Ignacija sem na poseben način doživela v njegovi spominski sobi v Rimu, ko še nisem poznala njegove metode duhovnih vaj. Te so mojstrovina njegovega duha, potopljenega v skrivnost Svete trojice, za nas pa neizčrpen in dragocen zaklad duhovnosti, ki nam ga je zapustil. Zato hvala mu! Po njegovi metodi duhovnih vaj sta mi bila v obilju podarjena Gospodovo življenje in intimnost z Njim!

Odkrila sem, kako potrebujem tišino in molk, zato si svojega življenja brez ignacijanskih duhovnih vaj v tišini sploh ne znam več predstavljati.

Odpoved govorjenju in vstopanje v tišino mi omogočita, da začnem poslušati. Da zaslišim ptičje petje, piš vetra v krošnjah dreves in škrabljanje dežnih kapelj; da slišim zvoke, ki so tako prijetni mojim ušesom, a jih v hrupu življenja pogosto ne zaznam.

A tišina ni vedno topla in mehka, ne prinaša samo miru. Zna tudi presenetiti, pretresti in šokirati. Razkrije tisto, kar skrivam sama pred seboj in pred d(D)rugim. Sproži notranje boje in neugodje, zato je lahko tišina kdaj tudi naporna.

Soočenje s čistostjo Besede, v molku in tišini, razgali moj lažni jaz. Ker si svojih slabosti in nemoči ne prikrivam več s hrupom besed, zagledam sebe v svoji revščini in notranji bedi. Lažne predstave, ki jih imam o sebi, razpadajo. Postopno prepoznavam svoje samoprevare in se sprašujem, kdo dejansko sem. Soočenje z resnico o sebi ni nikoli preprosto, še manj prijetno, a je nujno. Kajti šele tedaj, ko sprejmem svojo resničnost (stvarnost) in slečem lažne predstave o sebi, me Resnica lahko očisti in osvobodi. V zavedanju svoje bede, a v zavesti, da me Oče ljubi in sprejema takšno kot sem, lahko svobodneje stopim na pot notranjega poslušanja.

Ko polglasno prebiram Besedo in poslušam zven izgovorjenih besed, pričnem poslušati tudi notranje. Prisluškujem vzgibom v  srcu, da bi prepoznala nežno povabilo Svetega Duha, ki vabi k rodovitnosti. On se nikoli ne vsiljuje, temveč le rahločutno vabi. Sveti Duh rad preseneča. Večkrat me usmeri  na pot, ki je polna ostrih ovinkov, saj bi mu, takšna trma kot sem, gotovo ne hotela slediti po ravni stezi z vidnim ciljem. In,  ko se bo Gospodu zdelo prav, bo Beseda, ki se je udomačila v meni,  obrodila  sad, saj je živa in dejavna.

Gospod me popelje v puščavo in mi spregovori na srce (Oz 3,16). Darovi, s katerimi napolni moje prazne dlani, so mnogokrat drugačni od želja, s katerimi sem vstopila v molk in tišino. A ko mine nekaj mesecev od zaključka ignacijanskih duhovnih vaj v tišini, šele spoznam, da mi je bilo dejansko podarjeno tisto, kar sem v danem trenutku najbolj potrebovala.

                                                    DUHOVNE VAJE PO IGNACIJU LOJOLSKEM

Najprej naj se vam predstavim. Sem Zlatka Opalički iz prelepe Dolenjske.

V letu 2007 sem doživela mogočno spreobrnjenje na seminarju karizmatične prenove v Duhu, ki je bil v mirnopeški župniji. Božji dotik je bil tako mogočen, da je moje srce nenehno iskalo njegovo bližino, besedo …, bila sem dobesedno lačna Boga, tistega Boga, ki se imenuje Ljubezen. Udeleževala sem se raznih predavanj, seminarjev, prebirala vse, kar je bilo povezano s katoliško vero. Nekega dne sem vstopila v Slomškovo knjigarno in segla po knjigi Spregovori mi na srce Branka Likarja. Požirala sem jo! Presenetilo me je, da je Bog tako blizu človeku! Zahrepenela sem po takih DV. Leta 2008 sem se nato res udeležila ignacijanskih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju (DVŽ) po programu Injigo, ki jih je duhovno vodil p. Marjan Šef, sodelovala pa je tudi dr. sc. Marica Čunčić iz Velike Gorice. Kasneje se je iz tega razvila skupina Romar.

V DVŽ sem vstopila z velikim hrepenenjem in tudi z velikim pričakovanjem. Nisem vedela, kaj me čaka na tej poti, a srčno sem si želela, da bi se moje življenje prepletlo in združilo z Bogom. Na prvem srečanju sem srečala ljudi, ki so že prehodili to pot, zato sem bila samo opazovalka in poslušalka njihovega pričevanja. Razveselila sem se duhovne voditeljice, ob njeni razlagi in navodilih sem dobila zaupanje,  da na tej poti ne bom sama, da bo nekdo prisluhnil moji zgodbi in me prav usmeril. Tako lahko danes z gotovostjo rečem, da imata duhovni voditelj in spremljevalec pomembno in hkrati odgovorno nalogo.

Spomnim se, kako je bilo, ko sem se morala pripraviti na svojo prvo molitveno uro: treba je bilo najti primeren čas in prostor, trenutek zbranosti …  Ja, Bog je bil z menoj! Že prvi dan mi je Jezus spregovoril: »Strma bo ta pot!« Vsa presenečena in vzhičena sem mu odvrnila: »Gospod, kaj naj storim in kje naj začnem?« Jezus mi je odgovoril: »Najprej se umiri, sprosti in  mi zaupaj!«  Tako sem spoznala, da sem res v odnosu z Jezusom in da me On vidi in sliši.

Na DV me je najbolj pritegovala tišina, treba je bilo ukrotiti svoje misli, da so molčale, in se potopiti vase, pogledati v svoje srce in le gledati oziroma opazovati situacijo, v katero sem bila povabljena.  Učila in trudila sem se zreti v božje milosti v svojem srcu.  Skozi vse DV me je Jezus nenehno spodbujal: »Ne boj se … zaupaj mi … veruj mi … s teboj sem … nikoli nisi sama!« S to ljubeznijo me je pritegoval k svojemu srcu, spoznavala sem, kaj je to sploh ljubezen. Čutila sem, kako vame vstopa izrazit MIR, spokojnost, moje življenje je začelo postajati svobodno in lahkotno. Nič me ni moglo iztrgati iz božje navzočnosti in tako se trudim živeti še danes. Bolj ko me Bog priteguje k sebi z vrvicami ljubezni, bolj prepoznavam svojo grešno preteklost, svoje slabosti in priznavam svoj greh, vsakič z večjim obžalovanjem. S tem so se pomnožile tudi moje spovedi. Jaz pa sem vse bolj in bolj povezana z Jezusom. Še danes imam to milost, ki mi je bila dana, da sem lahko ob njegovih nogah, kot je bila Marija Magdalena! Spraševala sem se, kako more imeti Bog vse in vsakogar pod kontrolo. V eni od molitvenih ur me Jezus poprime za roko in skupaj stopiva na cvetoč travnik vrh hriba, skoraj gore. Usede se na brežino, jaz pa sedem k njegovim nogam in ga opazujem. Mir in neverjetna spokojnost na njegovem obrazu, pogled mu seže čez ves svet, čutim v sebi ta njegov pogled, ki govori, da vse vidi, vse ve in je vse pod kontrolo … vidi vse misli, besede in dejanja tega sveta … Neverjetno in milostno.  V sebi slišim besedi: »Zaupaj mi!« In tako še danes sodelujem z Jezusom posebno v evharistiji in pri molitvi očenaša.

Skozi celotne DV mi je Jezus razlagal molitev očenaš, rožni venec in o globini RV božjega usmiljenja! Vabil me je v različne situacije, v katerih sem se učila razločevanja med dobrim in slabim. Vse bistvo teh DV je bilo spoznati Boga, ki je eno samo USMILJENJE.

Njegov klic je bil: »Bodi usmiljena, kot sem Jaz usmiljen!«

Proti koncu DV so bile Jezusove besede vse bolj jasne in zahtevne, ko me je prosil, da sodelujem z njim, in mi kazal, kakšna naj bo moja nadaljnja pot.

»Bodi usmiljena do vsakega reveža. Na oltar mi polagaj vse ljudi, v katerih vidiš uboštvo. To so vsi ljudje, ki so v duhu zapuščeni, zasramovani, bolni, ogoljufani, poteptani, zaslepljeni, prevarani, umazani, ranjeni, raztrgani, žejni, ponižani, napihnjeni, vzvišeni in celo vsemogočni. To so ubogi, ki jih mnogi zavračajo, popljuvajo, poteptajo, ubijajo, se jim posmehujejo …

Te duše ne znajo priti k meni, mnoge me ne poznajo ali so me zavrgle. Vse te duše potrebujejo zdravnika. Zato mi TI VSE TE DUŠE POLAGAJ NA OLTAR. Jaz jih bom poživil, jaz bom pomnožil dobra dela, da bodo prevladala nad slabimi. Zato te potrebujem …

Usmili se vsakega, tudi največjega reveža, ki bo v najgloblji revščini obsojal tebe – MENE.                                            

Odpusti in prosi zanj božje usmiljenje!«

To je bistvo teh DV: biti najprej sama potopljena v Njegovo usmiljenje, da ga okusim z vsemi svojimi čuti in čutili in šele nato lahko razumem, kakšen je Bog, kaj od mene želi in pričakuje. Če torej želimo sodelovati z Bogom, se moramo povsem prepustiti Njegovim rokam, da nas pregnete in oblikuje po svoji volji.

Te DV so bile zame začetek poti z Bogom in odskočna deska, da z njim pogumno živim vsak dan ter gradim svoje življenje na evangeliju, ki nam ga je izročil Bog.  Vse odtlej grem skoraj vsako leto na vsaj ene DV (včasih rečem, da je to moj najlepši dopust), saj čutim duhovno potrebo po zmožnosti razločevanja; vsako leto smo namreč starejši, srečujemo se z drugačnimi situacijami, okoljem … Pred vsako odločitvijo je dobro, da se o njej z nekom pogovoriš, da skupaj ugotovita, kaj je dobro in prav. Ko se človek znajde na razpotju, so DV zagotovo ena najboljših odločitev, obenem pa mu pomagajo, da se dobro vgradi tudi v družbo in Cerkev.

Ignacija Lojolskega zelo spoštujem. Bil je eden tistih, ki so vztrajali v takšni tišini in doživeli na tisoče izkušenj. Vidim ga kot tihega opazovalca, ki preliva vodo iz kozarca v kozarec, da se prečisti, izkristalizira. Pri tem si pomaga tudi z raznimi pripomočki. Vztraja, hoče čistino, ki jo prav zaradi vztrajnosti lahko doseže, kljub raznim naporom. Ignacij je videl, okušal in zaupal Bogu. Zato je tudi nam lahko pokazal to pot očiščevanja v tišini, v kateri so boji, bitke … Kdor mu sledi, bo prišel pred Boga, videl ga bo, ga okusil, se ga dotaknil, vsak na svoj način. Boga ni še nihče videl, dal pa se nam je spoznati toliko, kolikor smo sami tega zmožni. Največkrat nam je dovolj že, če slišimo njegov glas, saj nas že ta tako dvigne, da komaj prenesemo.

Bogu sem hvaležna za vse, vse, vse …

Odkar pomnim, sem imela vero, Gospoda. Odraščala sem v verni družini, kjer sem prejela in čutila povezanost. Bila sem in sem še deležna medčloveških odnosov, polnih razumevanja, podpore in ljubezni. In Gospod je bil vedno z mano – to sem najbolj čutila v obdobjih stisk in težav.

Morda me je zato ob prvih izkušnjah z ignacijanskimi duhovnimi vajami presenetilo, kako je sploh mogoče Gospoda še bolje spoznati, se mu še bolj prepustiti, se povezati z njim in iz tega prejeti toliko dobrega. Tega nisem pričakovala. Intenzivnost odnosa z Gospodom je neizmerna in me vsakič znova navduši in razveseljuje.

Prvič sem ignacijanske duhovne vaje opravljala, ko sem bila daljši čas v tujini, sama, daleč od družine. Lahko rečem, da so mi spremenile življenje. Takrat sem močno čutila Njegovo povabilo, pričakovanje, a tudi strah. Res sem hrepenela po še bolj osebnem srečanju z Njim in zdaj se mi zdi, da me je Gospod vso dotedanjo pot vodil in pripravljal na to.  Na tistih duhovnih vajah, čeprav sem prvič spoznala ignacijanski način molitve, sem ga res srečala, videla, slišala, čutila. Dal mi je, da sem se zavedela Njegove navzočnosti in ljubezni. Spoznala, da sem ljubljena in obdarovana. Da mu pripadam. Dal mi je prepoznati in se mu zahvaljevati, da je vse Njegova milost in delo.

Kmalu po vrnitvi domov sem prvič opravila ignacijanske duhovne vaje v tišini, kar je bila neprecenljiva in zelo bogata izkušnja. Čas molitve v tišini, čas samo z Gospodom, milost zahvaljevanja, vse to me je utrdilo v pripetosti Nanj in nekako tudi začrtalo mojo nadaljnjo duhovno, s tem pa tudi življenjsko pot. Po teh duhovnih vajah, v katerih sva si z Gospodom toliko povedala in se povezala, mi je dal še naprej prepoznavati, kako me ima rad in da ni treba ljubezni z ničimer prislužiti, da je preprosto dana, zame in za vsakogar. Najbolj dragoceno pa je bilo zavedanje Njegove ljubezni, bližine in varstva, ki je še bolj preplavilo vse moje bivanje in življenje, odnose, delo, dogodke in srečanja. In vse obogatilo in  izboljšalo.

Tako so mi ignacijanske duhovne vaje razkrile globino odnosa z Bogom, za katero si želim, da bi se odražala v vsakem mojem dnevu. V meni so vzbudile hrepenenje po tem, da negujem ta odnos in iz njega živim, da delim Njegovo ljubezen z ljudmi, ki so z mano, v družini in pri mojem delu. In da se mu za to vsak dan zahvalim. Čeprav pot ni vedno lahka in je polna nevarnosti za zdrs v človeški egoizem in padec v skušnjavo, mi je v velikansko pomoč vse, kar poleg duhovnih vaj in ignacijanskega načina molitve ponuja ignacijanska duhovnost: duhovno spremljanje, spraševanje vesti in razločevanje. Vse našteto dojemam kot še en izraz Gospodove ljubezni, kot dar. Neizmerno sem hvaležna, da je Gospod pripravil pot, moje srce, mi dal ljudi, po katerih sem deležna ignacijanske duhovnosti, duhovnega spremljevalca, da sem imela priložnost sprejeti oziroma da prejemam ta dar. Ignacijanske duhovne vaje so zame velika milost, ki pušča neizbrisen Gospodov pečat v mojem življenju.

Prvič sem se udeležila ignacijanskih duhovnih vaj v tišini kot študentka v letu 1968 v Nazarjah, ki jih je vodil p. Vider. Že takrat so me navdušile in so krepko oblikovale moje duhovno življenje še naslednjih šest let. Predvsem molitev, meditacije in vsakdanje bivanje z Bogom so bili tisti darovi, ki so dajali ton mojemu nadaljnjemu življenju. Nanje sem se spet vrnila po velikih pretresih v družini in takrat so utrjevale mojo pot, da sem zmogla živeti tudi v težkih preizkušnjah. Tudi sedaj so moja glavna opora.

Največji blagoslov je tišina, ki jo po zunanji tihoti ustvarim tudi v sebi in dopustim, da spregovorijo notranji glasovi. Ne obremenjujem se s količino posredovanega gradiva (manj je več!). Pustim, da me vodi Sveti Duh. V ta namen molim že vsaj 14 dni pred DV in vedno znova sem presenečena nad njegovim vodstvom. Tišina pri kosilu je moteča v toliko, kolikor si sedimo nasproti.

Zapisujem svoje občutke, spoznanja, navdihe, razmišljanja, meditacije, lepa in težka doživljanja, predvsem pa Besedo, ki mi je dana za na pot. Doma se večkrat vračam k napisanemu. Zato imam rada posredovane dnevne tekste napisane. Včasih se ustavim samo ob njih in me znova nagovorijo.

Polurni pogovori s spremljevalcem so zame zelo koristni, ker me primorajo, da ubesedim to, kar se dogaja v meni, da ne ostane kot neka fikcija. Utrjujejo doživeto in usmerjajo, razjasnijo dileme, vodijo, če je duhovni spremljevalec dovolj odprt, poslušen in tankočuten. Spoved ob koncu DV ni obvezna. Jaz jo opravim pred začetkom in prihajam že z blagoslovom.

Osebno ne maram podeljevanja ob koncu DV. Razbijajo to, kar se je dogajalo v meni, v tišini. Vsak ima svojo pot, Duh vsakega vodi na njemu lasten način. In ta podeljevanja osebnih izkustev lahko koga zafrustrirajo, ker sam ni tako doživljal. Ali se pa sprevržejo v klepet, malenkosti, smeh… Tudi zaključno glasno kosilo ne pripomore k hvaležnosti za vse prejeto. Zato rada odidem pred podeljevanjem, a zato žal tudi brez maše. Pustim, da vse prejeto odmeva v meni, se počasi usede in deluje.

Vsakoletne DV uredijo v meni vse, kar se je med letom raztreslo, uravnavajo mojo pot, poglabljajo duhovnost in me delajo bolj rodovitno za druge. Spodbujajo me k redni molitvi, urejenem življenju, dajejo pogum za čas preizkušenj, napeljujejo me k branju duhovne literature. Tako se bolj vidim, čutim kot mladika na Trti, obrezovana, zalivana, pognojena …

Še to: Bogu hvala za veliko možnosti izbire DV – tema, čas, voditelj, kraj. Izbiram po temah, zato je dobro, če sta naslov in kratka vsebina podana v razpisu.

Obilo blagoslova pri dajanju DV in naj vas vodi Sveti Duh. Molim za vas.

Utrinki z ignacijanskih duhovnih vaj

Življenje teče v določenih okvirih: družinskih, družbenih, službenih, prijateljskih …, ki jih preraščamo ali pa se porušijo. V nekem takšnem obdobju majavih in podrtih okvirov sem se prvič srečala z ignacijanskimi duhovnimi vajami v tišini. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, vedela pa sem, da iščem trdne temelje svojega življenja, odgovore na številne »zakaj« in še številnejše »kako« in »kam«. In prvo srečanje je bila tišina! Tišina za vse, ves čas, podnevi in ponoči, med jedjo in vsem, kar sem počela. Nobenih besed, le sveta maša, polurni pogovor in božja beseda iz Svetega pisma. Kljub vsem strahovom, ali bom to zmogla, me je na moje presenečenje prav tišina posrkala vase in me nosila, varno in blago in ljubeče in umirjajoče. Živo se spomnim svojega trmastega prepiranja z Bogom in Njegovega prizanesljivega očetovskega nasmeha, ki mi je dal vedeti, da sem otročja, kot neizmerno, nežno ljubljen nedorasel otrok v njegovem stvarstvu. Mislim, da se nisem nikoli več tako zlahka potopila v tišino kot takrat, a tišina ostaja najdragocenejši zaklad vsakih duhovnih vaj, saj odpira prostor srečanja.

Kdo sem in kje sem? Vsaj občasno se ta vprašanja prikradejo v moje misli in pogosto jih odložim, a ne za dolgo, vračajo se in grizejo! Toda v samogovorih ni odgovorov, potrebujem drugega in Drugega, da se lahko soočim s seboj. Samo molitev me lahko odpre za tak pogovor in ignacijanski način molitve me vedno znova zmore vrniti v ta pogovor z Njim, ki ga imenujem moj Gospod, Stvarnik in Odrešenik. Takšen pogovor pa vodi v preseganje lastne omejenosti in dobesedno zahteva ubesedenje mojih spoznanj z drugim, bratom/sestro, da zmorem zaživeti drugače. Hvaležna sem zato za vsak duhovni pogovor, duhovno spremljanje, ki sem ga deležna, in to ne samo v času duhovnih vaj, pač pa vse bolj tudi v vsakdanjem življenju, ko se trudim razumeti znamenja časa, dogodkov v svojem življenju.

Prebiranje Svetega pisma in predvsem evangelijev izziva, da pogledam na svoje življenje kot odrešenjsko zgodbo, kot sprejemanje in podarjanje, kot omejenost in presežnost, kot grešnost in svetost. Neprecenljive so pri tem ignacijanske duhovne vaje v tišini, kjer zmorem sprejeti svojo nemoč kot blagoslov, svojo grešnost kot vzrok odrešenja, skesanost kot moč za nove začetke z Gospodom, v katerem je moje življenje že odrešeno. Vsaka odločitev za malo daljše duhovne vaje je zame težka, saj vem, da me čaka trd duhovni boj, da me čakajo presenečenja in da nič ne bo tako, kot sama želim in pričakujem, a mir in veselje, ki se vzpostavita po tem, odtehtata napore. Spominjam se, kako mi je »boj« z nadležnimi komarji odprl oči za razumevanje mojega odnosa do raztresenosti. Kako blizu mi je Gospod v vsem svojem stvarstvu!

Prve duhovne vaje v vsakdanjem življenju, tiste dolge triletne, so se končale z besedami voditelja nekako takole: »Sv. Ignacij je po koncu duhovnih vaj, ki jih je dajal svojim prijateljem, le-te poslal, da jih zdaj oni dajejo naprej drugim; tako jih tudi vi zdaj dajajte drugim.« Mislila sem si: »Ta je danes na glavo padel; to je misija nemogoče.« Previdna, kot sem v svojih odzivih, sem dolgo razmišljala o tem in morda šele zdaj bolje razumem in vem, da pri vsem, kar poskušam delati »za večjo božjo slavo«, ne morem računati samo na svoje sposobnosti in usposobljenosti, pač pa le s tem, kar sem, odgovoriti na Njegove izzive, ki mi jih pošilja po ljudeh, ki jih srečujem. V tem me potrjuje tudi moje izkustvo duhovnega, molitvenega spremljanja, ki ni nič drugega kot sodelovanje pri sprejemanju in podarjanju tega, kar nam Bog daje – to je njegovo kraljestvo, njegovo življenje.

Moje prvo srečanje z ignacijanskimi duhovnimi vajami

Več kot deset let je moje versko življenje zaznamovalo večinoma zgolj bučno slavljenje, glasno »proklamiranje zmage, ki nam je zagotovljena v Jezusu Kristusu«, in poslušanje razlage Svetega pisma, kakor ga je razumel neki protestantski pastor. Tišine nič oziroma zelo malo.

Sčasoma sem začela opažati, da je tišine, ki bi bila blagodejna, pomirjujoča, nagovarjajoča, tudi v moji notranjosti čedalje manj, da je v resnici ne poznam. Bilo mi je težko, hrepenela sem po miru – ki ga niti v Bogu nisem več našla.

Toda On, ki je resničen, dober in zvest, me je po dobrohotnih ljudeh znova pripeljal do srečanja z Njim, ki je Knez miru. Pred 13 leti sem se prvič udeležila petdnevnih ignacijanskih duhovnih vaj v tišini. Spomnim se, kako viharni so bili prvi dnevi: notranji boji, prepiranje z Bogom glede Njegovih besed, ki da se v mojem življenju in v svetu nasploh ne izkazujejo za resnične, pogovori o vsem tem s prijateljico po telefonu (ki naj bi bil v teh dneh sicer izklopljen, a se je meni takrat to zdelo popolnoma nemogoče) pa vsakodnevno iskanje pojasnil pri duhovnem spremljevalcu, ki se je potrpežljivo, sočutno in z veliko modrostjo odzival na moja nešteta vprašanja in me vodil skozi moje begave, zelo zelo begave misli … »Bog, ti, ki praviš, da si Knez miru, ali lahko daš ta mir spoznati tudi meni?«

Nekega dne sem po enem takih pogovorov šla v kapelo. Gledala sem v tabernakelj, gledala kipe svetnikov v le narahlo osvetljenem prostoru … Nenadoma sem začutila, da se vame naseljuje nekakšna blagost, nekaj nežnega, toplega. Kot bi vse okoli mene oživelo, kot bi se na obraze svetih podob razlila svetloba in bi začeli z menoj tiho govoriti. Ne veliko in ne velikih besed – o miru so mi pričevali.

V tistem trenutku, preplavljenem s podarjenim mirom, hvaležnostjo in solzami olajšanja, sem vedela, da je to pot, ki je prava zame. Na vsakih nadaljnjih ignacijanskih duhovnih vajah, ki sem se jih od takrat udeležila, mi Gospod to samo še potrjuje. Hvala ti, Gospod!

Potrebna je tišina (najprej zunanja in nato, kar je mnogo težje, še notranja), da slišiš Glas rahlega šepeta.
Prvič sem bila na duhovnih vajah pri 28 letih, dve leti poročena, še brez otrok. Vzgojena v tradicionalni veri sem pri petnajstih odšla iskat po drugih duhovnih poteh. Na prvih duhovnih vajah se mi je razkrila dimenzija vere, kot je dotlej nisem poznala. Prispodoba iz socialističnih časov: kot bi črno-bel TV zamenjala za barvnega. 🙂
Težko je opisati z besedami, a v srcu se je zgodilo nekaj, kar traja že 34 let. Srce se je odprlo nežnosti, milini, ljubljenosti. Občutila sem, kot da je bila name razlita pristna narda iz razbite alabastrne posodice in hkrati je bila razbita moja alabastrna posodica strahov, idealov, predstav, pričakovanj, zapredenosti vase. Odprl se mi je nov svet. Takrat je bilo to bolj občuteno, ubesedila sem lahko šele kasneje.
Potem je dolga pot odnosa, odpiranja božji ljubezni. Vsako leto grem na duhovne vaje. To je tako kot v zakonu: ves čas smo skupaj, nekaj počnemo, si delimo življenje, ampak nekatere teme v odnosu pridejo na dan šele, ko se ustavimo, ko imamo res čas samo drug za drugega. Tako se tudi v odnosu z Gospodom odpirajo nekatera področja srca v vsakodnevnem življenju, nekatera bolj v času stiske, nekatera bolj v času zavedanja obdarovanosti in hvaležnosti, nekatera pa v tišini duhovnih vaj, kjer se odnos poglobi in prečisti in je potem tudi v vsakodnevnem življenju bolj pretočen. Večkrat mi je prišla podoba: kot glasbenik večkrat uglasi svoj inštrument, tako grem na duhovne vaje, da se moje srce spet uglasi na božje strune.
Razločevanje duhov je za moje življenje zelo pomembno. V preplet zelo različnih čustev in nasprotujočih si misli, v vseprežemajočo negotovost prinaša jasnost, usmerjenost, zaupanje v vsakodnevnem življenju, na poseben način pa še ob različnih večjih odločitvah. Je tesno povezano z duhovnim spremljanjem, ki mi je v neizmerno oporo. Da duhovno spremljanje obstaja in da si ga smem želeti, sem izvedela na prvih duhovnih vajah. Do takrat sem imela duhovno pot za bolj samotno. Naša vera je v vseh vidikih vera odnosov. To se mi je razstiralo postopoma. Prejmem lahko le, če tvegam in odprem srce. Sveti Duh spregovori drugemu ljubečo in modro besedo zame.
Razločevanje duhov mi je pomagalo tudi pri vzgoji otrok in pri delu z ljudmi v stiski. Vtkalo se je v moje razmišljanje in posredovanje.
Ko grem na duhovne vaje, ne grem le zase. Milost se razlije tudi na moje bližnje, tako kot se tudi name, ko gre bližnji na svoje duhovne vaje.
Med letom tudi večkrat vzamem v roke zapiske z duhovnih vaj, sploh če sem v stiski ali če se čutim oddaljeno od Izvira. Včasih prebiram točke, včasih zapiske svojih molitev in se čudim, kaj mi je Gospod že razodel, pa se mi zdi ta hip tako odmaknjeno. Včasih me gane bližina, ki je že bila med nama, in me opogumi in odpre srce.

Moje prvo srečanje z ignacijanskimi duhovnimi vajami

Razveselila sem se povabila, da napišem nekaj o svojem doživljanju ignacijanske duhovnosti, predvsem duhovnih vaj, saj se že več let zavedam, da mi prav življenje z Božjo besedo pomaga vztrajati na poti vere.

Prvič sem se z duhovnimi vajami srečala v letu 2000 na Mirnskem gradu. Prišla sem, ne da bi vedela, kaj me sploh čaka. Duhovne vaje je vodil španski jezuit, pater Emanuel, potekale so v tišini, bili smo razdeljeni v skupine. Razporejena sem bila v skupino p. Marijana Šefa. V tej manjši skupini sem prvič spregovorila o svoji preteklosti, o notranjih ranah, strahovih, zamerah in dobila občutek, da sem slišana, da me nekdo razume. Bilo me je strah, a sem vseeno spregovorila o sebi. Ves dan je bilo tudi izpostavljeno Najsvetejše, za tiho molitev in čaščenje. Do takrat nisem vedela, kaj ta bela hostija v resnici je, a zdelo se mi je, da mora biti nekaj velikega. Hodila sem pred Jezusa vsak prost trenutek in ga rotila, da mi to pokaže. Sredi duhovnih vaj, ki so trajale ves teden, se je z mano nekaj zgodilo. Prišlo je preprosto, tiho, spoznanje, da je v tem belem koščku kruha navzoč sam Jezus. In biti pred Njim, se sončiti v Njegovi prisotnosti, je zame postalo potreba in način molitve. Ob koncu duhovnih vaj, na katerih sem opravila življenjsko spoved, sem prvič prejela tudi zakrament bolniškega maziljenja in z njim spoznanje, da je moja duša čista, kot pri svetem krstu. Preplavila sta me veliko veselje in pogum. Prvič v življenju sem sproščeno pristopila k ljudem in se brez treme pogovarjala. Nadaljevanje teh duhovnih vaj je bila pot na Katehetsko-pastoralno šolo in nato poslanstvo katehistinje. Tudi v času obiskovanja šole so imele duhovne vaje zame pomembno vlogo, ker so mi približale Božjo besedo in me jo učile živeti v vsakdanjem življenju.

V minulih letih sem bila vseskozi povezana z duhovnostjo sv. Ignacija. Enkrat na leto sem se udeležila duhovnih vaj v tišini. Na njih sem se učila odpuščati, delati »inventuro« svojega življenja in delati majhne korake na poti vere ob Božji besedi. Udeležila sem se tudi triletnih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju (DVŽ), poromala sem s. patrom Vilijem po Ignacijevih poteh, imela p. Mia za duhovnega spremljevalca, priključila sem se Društvu katoliških pedagogov, ki ga prav jezuiti duhovno spremljajo.

S hvaležnostjo Bogu se oziram na prehojeno pot. Hvaležna sem za mnoge milosti, ki sem jih prejela ob spodbudi in molitvah duhovnikov in vseh ljudi, s katerimi sem se srečala na poti vere.

Duhovne vaje in sv. Ignacij v mojem življenju

Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo, je zapisal sv. Ignacij v knjižici Duhovne vaje. Pa res znam tako živeti? Kaj v meni povzročijo te besede? Jih jemljem za svoje ali so to le besede nekega svetnika, ki je živel pred 500 leti, v čisto drugem času, ko sta vera in Cerkev vodili in usmerjali svet? Ob teh vprašanjih sem čutila kar nekaj treme in zadrege. Prebrala sem dva Ignacijeva življenjepisa in si ogledala film o njegovem življenju. Prav film mi je odstrl še drugo podobo sv. Ignacija, toplejšo, kot sem jo poznala dotlej.

Z ignacijanskimi duhovnimi vajami sem se srečala dokaj pozno. Proti koncu svojih štiridesetih sem bila pripravljena na korak, ki vodi k bojevanju in razločevanju med dobrim in zlim. Vse to vodi človeka skozi mline premišljevanja, očiščevanja, kesanja in tolažbe. Težko je, ko spoznamo, da se v nas dogaja duhovni boj, če se tega zavedamo ali ne, da se boj poveča, ko se odločimo zapustiti staro življenje, ko smo se lahko odločali spontano, nepremišljeno in brez cilja. Velikokrat so nas pri tem vodili povsem posvetni užitki in koristi. Vse to je zelo človeško in s podobnimi izkušnjami se srečujejo tudi svetniki. Zgodba sv. Ignacija me je pritegnila zaradi njegove iskrenosti, da ni zamolčal nekaterih dejstev. Z resnico o sebi in s knjižico Duhovne vaje je dal upanje in pripomoček tudi nam, da se v še tako hudi grešnosti ali stiski znamo obrniti na Boga, ki nas vodi do novega življenja. 

V božje zavetje sem se po dolgih letih duhovne suše in slepote vrnila prek delavnic molitve in življenja, katerih ustanovitelj je Ignacio Larrañaga. Tudi on je bil Španec, a je pripadal kapucinskemu redu. Tu sem spoznala osnove, različne molitvene načine, ki so bili balzam za mojo dušo in srce. Pravzaprav sem se šolala za voditeljico, a so težke preizkušnje v družini prekinile to mojo nalogo. V tistem obdobju so me pri življenju ohranjali božje usmiljenje in molitve mnogih. Veliko sem se pogovarjala z različnimi ljudmi, ki so mi govorili tudi o duhovnih vajah v tišini. Po tem sem v preteklosti hrepenela sama, a nisem zmogla narediti tega koraka.

Moje prvo leto duhovnih vaj je bilo podprto z veliko milostmi. Na voljo sem imela dovolj časa, prav tako moja duhovna spremljevalka. Skozi delo sem spoznala, da imam Bogu veliko povedati, da pa mu težko prisluhnem in ne znam dobro razločevati, kaj mi govori in kdo mi govori. Dobro se spomnim veselja, s katerim sem delila svoja opažanja, pa tudi časa potrtosti, stiske in obupa. Veselila sem se božje navzočnosti in usmiljenja. V tem času je nastalo veliko zapisov, molitev, razmišljanja in pesmi. V veliko veselje mi je kontemplacija, saj sta mi domišljija in slikovna podoba blizu. Ob marsikateri nalogi sem spoznala, da počasi napredujem in spreminjam nekatere navade. Velikokrat se mi je zgodilo, da je moja jutranja molitev cvetela, zvečer pa sem vsa uvela zaspala.

Najbolj me je navdušilo, da so Duhovne vaje priročnik, poln nasvetov, pravil in napotkov, ki človeku pomagajo, da se reši neurejenih nagnjenj ter lažje in bolje izpolnjuje božjo voljo. Pri tem vsakdo najde svoj način in pot, ki ga vodi globlje v odnos z Bogom. Pri meni se sadovi najbolj kažejo v tem, da se Boga ne bojim več, da si ga upam poklicati v vsakem trenutku in se zavedam, da je v meni in ob meni ves čas. Vse to mi pomaga, da lažje vstopam v odnos z Njim, da lažje živim življenje, čeprav je polno preizkušenj in izzivov. V zadnjem času sem se na mnogih področjih znašla v preizkušnjah in prav navodila iz Duhovnih vaj so mi pomagala, da sem jih lažje prebrodila. Seveda mi še veliko manjka, vendar sem vesela vsakega koraka, vsake prave smeri in usmeritve.

Ko premišljujem, kako bi duhovne vaje pomagale posamezniku, Cerkvi, vidim veliko koristi. Je pa res, da ljudje marsikdaj raje živimo zaslepljeni, da začnemo iskati drugo pot šele takrat, ko se nam v življenju zalomi. Veliko lažje si je nadeti masko lažnega optimizma kot pa skupaj z Bogom iskreno pogledati vase, se pri tem tudi zjokati, osamiti, če je treba, da Bog najde čas in prostor, da lahko deluje. Zdi se mi, da bomo ljudje bolje in lažje živeli šele takrat, ko bomo odnose do Boga, sebe in drugih gradili zavestno.

Precej me je šokirala iskrena izpoved francoskega avtorja o tem, kako je sovražil sv. Ignacija iz Loyole. Pri tem sem se spomnila, da je tudi mene nekaj na njem odbijalo, po drugi strani pa ravno tako zelo privlačilo. Po vsem, kar sem prebrala in kar vem o sv. Ignaciju, občudujem njegovo vztrajnost, tudi dejanja, ko gre prek sebe. Prav zaradi tega so lahko nastale Duhovne vaje, saj je želel priti stvarem do dna. Tudi nas bi morala voditi misel, da bi prišli do dna svojega bistva, svojih korenin, do srečanja z Bogom. Potem je naša pot lahko povsem nova in drugačna. To velja za vsakega od nas.

Moja izkušnja ignacijanskih duhovnih vaj in duhovnega spremljanja

Z ignacijanskimi duhovnimi vajami sem se srečala leto kasneje, kot sem dobila diagnozo Parkinsonove bolezni. Od tedaj mineva sedemnajst let. Sveti krst, birmo in obhajilo pa sem prejela štiri leta prej. Danes vidim, kako dobra priprava sta bila moje spreobrnjenje in sprejem krščanske vere na vse, kar me je čakalo.

Pritegnile so me knjige p. Marka Rupnika. Čeprav marsičesa nisem razumela, me je nekaj nezadržno vleklo na to pot. In sem začela spraševati, ali ima p. Marko kakšne duhovne vaje. Takrat še nisem vedela, da gre za ignacijansko duhovnost. Povedali so mi, da daje ignacijanske duhovne vaje s. Marina, ki je p. Marku zelo blizu. Čeprav mi ta odgovor takrat še ni bil najbolj všeč, sem se prijavila.  Bog že ve, kam pokliče človeka.

Prve ignacijanske duhovne vaje so bile zame izkušnja presenečenja, čudenja, navdušenja in solza milosti, ki so mi neprestano tekle po licih. Takoj ko je Marina začela razlagati božjo besedo, sem začela jokati. Čutila sem, da je božja beseda prodrla v moje srce, ob stiku s s. Marino me je zajel občutek sprejetosti, topline in ljubezni, kakršne do tedaj nisem poznala.

Od tedaj se udeležim duhovnih vaj pri s. Marini vsako leto. Vsakič so bile drugačne, tudi če se je vsebina kdaj ponovila. Predvsem prva leta se je prečiščevalo moje zaupanje. Po začetnem navdušenju so me napadali dvomi in strahovi. Včasih sem se na duhovnih vajah spraševala, kaj sploh delam tukaj. Strah me je bilo manipulacije. Vedno sem bila zelo preplašena in ta strah se je prikradel tudi v odnose z duhovnimi spremljevalci. Hvaležna sem Bogu, da sem toliko odprta, da sem si upala povedati svoje strahove, in ti so sčasoma izgubili moč nad mano, ko sem vedno naletela na enak odziv, sprejetost in ljubezen. V nekaj letih se je moje zaupanje v jezuitsko skupnost močno okrepilo. Zdaj grem večkrat na leto na duhovne vaje, ki jih dajejo patri jezuiti.

Naj omenim tudi duhovne vaje v vsakdanjem življenju, ki so trajale tri leta. Sprva se mi je to zdelo zelo dolgo, a je minilo kot blisk. Ob tem sem začutila, kaj pomeni moliti ob božji besedi vsako jutro, kako mi to počasi, a zanesljivo spreminja življenje. V skupini smo se srečevali dvakrat na mesec, vmes pa smo imeli možnost pogovora z duhovnim spremljevalcem.

Danes lahko z veliko hvaležnostjo rečem, da je ignacijanska duhovnost moja življenjska pot. Da je to beseda, ki jo slišim in ima vedno odziv v mojem srcu. Zato sem se tudi odločila za Skupnost krščanskega življenja, v kateri drug drugemu pomagamo duhovnost tudi živeti, ne le sanjariti o njenih sadovih, ki naj bi nas dvignili v neko drugo duhovno resničnost. Učim se živeti tukaj in zdaj in se odzivati na konkretne življenjske situacije, saj verujem, da je večnost že tukaj, kar povsem spremeni pogled na življenje. Spremenjeni pogled na življenje pa spreminja odnose: odnos z Bogom, odnose med nami in odnos do stvarstva. Zavedam se, da je vse, kar naredim v ljubezni, že zapisano v večnost. In strah, ta moja življenjska stalnica, skoraj nima več prostora v mojem srcu.