Bolečina nas je povezala
Tri mesece in šest srečanj v programu za žalujoče je hitro minilo, a v tem času je bilo treba preiti vse doživljanje z našimi dragimi pokojnimi: čas pred smrtjo, sam odhod in žalovanje po njem. Zelo dobro so me skozi ta čas vodila vprašanja in zapisi o čutenjih, da sem zmogla spoznati, kaj je tisto, kar me zadržuje, da ne morem odžalovati, saj je od moževe smrti minilo že skoraj dve leti. Podeljevanje je bilo sicer težko, a to je bil edini možen in najbolj varen način, da izpovem bolečino, v katero sem se zaprla. Čutili smo medsebojno spoštovanje, iskrenost podeljevanja, brez sodb in komentarjev. In smeli smo jokati, ne da bi bilo zato komu neprijetno. Bolečina nas je povezala, bogatilo nas je spoznanje, da smo marsikaj enako doživljali in predvsem bili smo slišani in razumljeni.
Hvaležna sem, da sem se odločila za to obliko pomoči. Neprecenljivo. Hvala p. Ivanu, da nas je tako z občutkom vodil skozi naše stiske.
Anica, izgubila moža po dolgotrajni bolezni

Zdaj vem, kje iskati moč in vero
V program sem se vključila, ker sem pred šestimi meseci izgubila sina. Umrl je v treh mesecih po diagnosticirani bolezni: odpoved ledvic, rak … Zdravil se je na onkološkem inštitutu, kjer je zbolel še za korono, ki je bila zanj usodna. Ob prejeti kemoterapiji njegovo telo ni zmoglo. Po štirinajstdnevni komi se je poslovil od nas, sam, v svojem svetu.
Bolečina ob nenadni smrti je bila neznosna. Matjaž je imel komaj petintrideset let. Za seboj je pustil ženo, tri otroke, sestro, naju z možem. Zaradi korone smo imeli tudi pogreb na mrzel decembrski dan v najožjem družinskem krogu.
Tudi čas po smrti smo preživljali sami, vsi zlomljeni. Stikov z drugimi zaradi epidemije nismo imeli. Jaz sem se v svoji bolečini umaknila v svet tišine, obupa, bolečine, vprašanja ZAKAJ …
Izvedela sem za trimesečni program za žalujoče pod vodstvom p. Ivana. Poklicala sem ga za več informacij o samem poteku programa. Že ob prvem pogovoru z njim sem začutila malce miru. Hvaležna sem bila za njegovo čutenje, pojasnila, empatijo … Zdelo se mi je, da bom ob njegovem vodenju varna. Tako je tudi bilo.
Za prvo in tudi vsa nadaljnja srečanja smo dobili navodila za pripravo. Zelo sistematsko smo bili vodeni skozi vse faze žalovanja – bolezni, smrti, življenja potem. Ni bilo bližnjic. Včasih mi je bilo ob pripravah tako težko, da sem mislila, da ne bom zmogla. Težko je bilo vztrajati. A prav je bilo. Saj bolečina mora ven. A vprašanje ZAKAJ ostaja …
Na vsakem srečanju smo imeli vsi udeleženci dovolj časa, da povemo, kar smo ob vprašanjih in temi začutili. Bila sem slišana. Nihče me ni prekinjal. Počutila sem se varno, tako da sem povedala vse, kar sem čutila. Nihče me ni prepričeval, da moram pozabiti, da moram naprej, da moram živeti za druge …
Hvaležna sem za vse molitve, za žalujočo skupino, da smo bili povezani v Bogu. Hvaležna sem, da sem bila sprejeta v svoji žalosti in obupu.
Vem, da moram naprej. Zaradi družine, sebe, Boga …
P. Ivan program vodi nesebično. V najtežjem obdobju mojega življenja mi je pokazal luč, ki sveti tam daleč, tam nekje. Tudi zame.
Samo verjeti moram.
In vem, kje iskati moč in vero.
Lili, izgubila sina

Zelo pomaga vodeno premišljevanje o naši izgubi
Program za žalujoče je koristen “prostor”, v katerem se žalujoča oseba varno počuti in lahko mirno deli svojo izkušnjo, saj je nihče ne bo sodil ali obsodil. Ubesediti žalost, obup, jezo, osamljenost, zbeganost, pa tudi tolažbo, sočustvovanje … pomaga, da razumemo, s katerimi čustvi se soočamo, kaj nas duši, kaj nas krepi. Zelo pomaga vodeno premišljevanje o naši izgubi, saj se tako morda dotaknemo kakšne točke, ki bi sicer ostala v ozadju, saj o njej ne bi razmišljali.
Hvaležna sem, da sem lahko pristopila v ta program. Iskrena hvala voditelju in ostalim udeležencem, ki so sooblikovali srečanja.
Žalujoča žena