Odmev: Duhovni vikend ob filmu A. Tarkovskega, Ivanovo otroštvo

Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, ki so nam jih snovalci programov Ignacijevega doma duhovnosti v Ljubljani ponudili v vabilu k udeležbi na Duhovnem vikendu ob filmu: Ivanovo otroštvo med 6. in 8. majem letos: »Se spominjamo svojih sanj iz otroštva? Tistih iz spanja in onih, v katerih smo sanjali o svoji bodočnosti, v katerih so bila skrita naša najgloblja hrepenenja, ideali, molitve – ko je bilo še vse mogoče. Kaj je nastalo iz teh sanj? So se uresničile? Morda drugače, kot smo si predstavljali?« In obljubili, da nas bo »Ivanovo otroštvo, film ruskega režiserja Andreja Tarkovskega,  popeljal v svet sanj, hrepenenja, bolečine, prijateljstva, lepote …«ivanovo_otrostvo
Šele ko smo v Ignacijevem domu duhovnosti pod večer začeli z duhovnim vikendom in sedli k ogledu filma ter mi je uspelo vsaj nekoliko preglasiti lasten um, ki še kako rad intenzivno odzvanja dnevnim dogodkom, sem se zavedla, da je pred več kot sedemdesetimi leti prav v teh dneh stopila v veljavo kapitulacija Nemčije. Da so bili to dnevi zloma nemškega nacionalsocializma in nastopa odrešenja trpljenja ter celjenja ran zaradi posledic II. svetovne vojne za večino evropskih narodov in milijone posameznikov, tako zmagovalcev kot poražencev, hrepenečih po miru, svobodi, materialnem in kulturnem napredku.
Tarkovskega je že v njegovem prvencu  zanimalo vprašanje, s katerim se je ukvarjal v celotnem opusu – kaj se je in kaj se bo dogajalo s človekom, raziskati, kaj pomeni biti človek. Tudi v tem  filmu, ki je sestav nepozabnih podob, obravnava metafizične teme in v njem se teme, kot so sanje, spomini, otroštvo, dež in razmišljanja večkrat ponavljajo. Andrej Tarkovski, ki v filmih pogosto slika svoje lastno življenje in doživljanje, posebej v filmu “Ivanovo otroštvo” izkorišča človeški spomin kot način, kako predstaviti svoje ideje.
Liričen film Ivanovo otroštvo, ki je prvi celovečerec Andreja Tarkovskega in po prepričanju številnih zgodovinarjev, kritikov in gledalcev največji film največjega režiserja vseh časov, je izredno ganljiv pogled na vojno in maščevanja, je poetično potovanje skozi črepinje in sence v vojni razdejane mladosti otroka – 12-letnega fanta. Je dejansko tragična zgodba dvanajstletnega Ivana, vojne sirote, ki nas opozori, da v vojni dejansko ni prizaneseno nikomur; je podoba žrtvovane generacije …, številnih posameznikov z neizbrisnimi brazgotinami na duševnosti, ki sta jih zarezali vojna in sovraštvo …, podoba prostora in časa, kjer je vedno manj otroštva in mladosti v človeškem življenju.  Ivan je otrok, a ta otrok Tarkovskega je drugačen. Živi, živi drugje, ne tam kjer se giblje. Kot izvidnik za sovjetske vojake izvaja tvegane pohode na sovražno ozemlje, ki so ga zavzeli Nemci in je odločen, da bo maščeval smrt svoje družine po rokah nacistov. Prikupi se dvema oficirjema, ki poskušata paziti nanj, vendar ga med eno izmed akcij izgubita izpred oči in njegovo ‘truplo’ najdejo med berlinskimi ruševinami ob koncu vojne …ivanovo_otrostvo3
S čudovito črno-belo fotografijo je prikazana Ivanova vojna v nizu nepozabnih sekvenc: od uvodnih posnetkov, ko se plazi skozi mrtvi in potopljen gozd; pa s pomočjo vrnitve v preteklost – na srečnejše dneve, preživete  na obali; pa uničena domača vas, do končne sekvence z dokumenti o umrlih posutih ruševinah  Berlina ob koncu vojne leta 1945. Gibanje naprej in nazaj med travmatičnimi realnostmi druge svetovne vojne in vedrimi trenutki družinskega življenja iz časov pred  začetkom tega silnega konflikta, ki se jih Ivan spominja v sanjah, ohranja ta film Tarkovskega še vedno kot enega izmed najbolj neskladnih in nepozabnih upodobitev, kako vojna vpliva na otroke (… in na vsakega med nami …) In ne pozabimo: ‘vojne’ niso samo tiste ‘svetovne’…
Tarkovski tematike vojne ne prikaže s splošnim navdušenjem in epskim poveličevanjem borbe (čeprav je s filmom prikazal in slavil junaštvo sovjetskih vojakov med vojno), ampak je tudi pri tem dosleden v iskanju duhovnih vrednot, a v svojem umetniškem izrazu izrazito lirski. Prav vojno katastrofo osvetli z za film neobičajnim občutkom za meditativno in večplastno razčlenitvijo vojne stiske in ranljivosti posameznika v njej ter posamezniku omogoči izraziti njegov duhovni svet s pomočjo pogosto krščanskih kategorij trpljenja, žrtvovanja, vere in ljubezni.
Film se začne in konča s prizorom iz sanj. Spanec vrača (vsaj za kratek čas) v težkih razmerah s sanjami o spominih iz srečnejšega življenja prezgodaj odraslemu dvanajstletniku, vojni siroti, ki je zaradi vojne nepreklicno izgubil svoje otroštvo, edino smiselno resničnost in mu vliva novo moč. Mati in sestra, ki sta ju pobili Nemci, se zdita kot lučki v temi trpljenja in krutosti, ki spremljata Ivana na poti vojne. In v nasprotju z mrtvim in zloveščim močvirjem – praktično neprehodno oviro, ki ločuje obe spopadajoči se strani in je usodno postavljena kot simbol jezera človeškega sovraštva, ki s svojo nerazumnostjo uničuje vse – je  vtisov prepolna, osupljiva podoba pokrajine – gozda brez, ki tukaj simbolizira neuničljivo lepoto (narave).
Ta celovečerec, prežet z globokim humanizmom in umetniškim samozavedanjem, je torej dragoceno pričevanje o prebujanju novega (dobrega) v človeku ter z duhovno občutljivostjo prikazuje človeško bitje v okolju usodnega vojnega trpljenja. Ko prikazuje neprijazen, žalosten in tesnoben portret izgubljene nedolžnosti Ivanovega otroštva, uporablja ostre, kontrastne prizore svetlobe in teme, ko hoče tudi vizualno razmejiti idealizacijo normalnega življenja od njegove navidezne neizbežnosti v brezupu vojne: svetlost sonca, belina in sivine ter črnina brezovega gozda, črnina jarkov in močvirja ter slabo razpoznavna bojišča. Vseprisoten občutek ujetosti in nemoči pa skuša režiser okrepiti tudi s posebej izbranimi prizori: pajkovo mrežo, vodnjakom, jarkom …tarkovski_ivanovo_otrostvo
Zdi se, kot da nam hoče Tarkovski pokazati, da junaki niso nujno srečni ljudje, ampak so to predvsem tisti, ki so dovolj pogumni, da se za srečo borijo … A vendar v filmu glavnega junaka ne žene predvsem želja po maščevanju, kot se zdi na prvi pogled, ampak si želi, kot Odisej, le priti ‘domov’… Da nam to pove, režiser ne uporabi (veliko) besed, govori predvsem slika: obrazi, srečanja, pokrajina in pa: Tarkovski je v prizorih tudi v tem filmu ‘mešal’ štiri osnovne elemente, vodo, zemljo, ogenj, zrak, in so dejansko prav ti glavni gibalci izbranih ‘podob’. O iskanju, spominu in sanjanju, … prijateljstvu, vojni, upanju, … Sveti Trojici, zemlji, nebu, ognju in vodi … To je način, kako od vidnega prispeti k nevidnemu, a obenem ostati na trdnih tleh. Zato je človekov dvig v nebo, v sanjanje, le način, kako s pogledom ugledati še več zemlje, torej kraja, kjer iščemo … Je kot način, kako kot v ogledalu zagledati nebo (spust kamere od neba, ki ga razsvetljujejo nemške rakete, k blatni vodi, kjer zagledamo Ivana, ki se plazi na ‘drugo stran’. Da bi torej videl nebo, a ob tem ostal na zemlji, Tarkovski prikaže gladke vodne površine. Spominjati se kot način, kako sanjati, a se obenem vračati k zemeljskemu iskanju. Otrok, ki išče, mati, ki se je spomni, dejanje, ki išče, čas, ki se spominja , prostor, ki sanja. Dež kot sporočilo z neba prši na zemljo … In vse to gledalcu pomaga, da spusti srce v tiste globine, kjer je mogoče to, kar je zaupala Ivanu mama ob vodnjaku: »Globoko je, kaj? Gotovo. Če je vodnjak zelo globok, lahko v njem celo najbolj sončnega dne vidiš zvezdo«. … Katero zvezdo, boste vprašali. Vzemite si čas in si film večkrat oglejte tudi sami. In ne pozabite na čas za razmislek o videnem …
Soglašam z mnenjem, da »je Tarkovski  (zame) največji režiser, tisti, ki je izumil nov jezik, pravo naravo filma, saj zajame življenje kot refleksijo, življenje kot sanje.« Zato, da bi torej videli nebo, a ob tem ostali na zemlji … Kljub temu namreč, da je od dogodkov, ki jih oživlja  film Ivanovo otroštvo, minilo že več kot 70 let, namreč zmaga nad številnimi oblikami ‘fašizma’ še vedno ni dosegla vseh, boj še traja. Način razmišljanja, zelo razširjen pred sedemdesetimi leti, še ni mrtev … Počasi in vztrajno se je ukoreninil v marsikatero glavo (… tudi v srce?), v misli in življenje naših vsakdanjikov, tako osebnih kot družbenih in političnih. Če ni tako, kam potem uvrstiti tisoče mrtvih, ki danes najdevajo svoje grobove na dnu Sredozemlja, pa se ob ‘njih’ ‘ustavijo’ le maloštevilni politiki in ‘ostali’… Nujno je, moramo sanjati in živeti na zemlji drugače!
Zato toliko večja hvala vsem, ki so duhovni vikend ob filmu Ivanovo otroštvo pripravili in nam omogočili okušati to bogastvo!
Nelka