Odmev: Postna duhovna obnova

‘Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika! … ‘Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mojega brata in ga reši!’ … ‘Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine…’

Kar nekaj idej se mi je utrnilo ob novici v Napovedniku Ignacijevega doma, da bomo v dneh duhovne obnove v postnem času (med 2. in 4. marcem letos) vstopali v molitev ob filmu Otok, ruskega režiserja Pavla Lungina. Filma in njegove vsebine nisem poznala in sem ob besedi ‘otok’ najprej pomislila na verz, ki ga je svetovni kulturni dediščini izvorno prispeval angleški metafizični pesnik in duhovnik John Donne (16.stoletje) v ‘Meditaciji XVII’: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Vendar je ostali del vabila napovedal, da se bomo ustavljali ob starodavni ponavljalni molitvi vzhodnega meništva, ‘Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!’, ki je že nekaj časa priljubljena tudi na zahodu. Ko smo ob koncu tedna, ki se je iztekel, v Ignacijevem domu vsi zbrani vstopali v to molitev skesanega grešnika, ki zaupa v Božje usmiljenje, sem vedno bolj ugotavljala, kako se obe misli prepletata oziroma kako obe predpostavljata, da je človeku, ki želi na obalah Večnosti uzreti čisto Gospodovo obličje s srcem, polnim miru in pristnega veselja ter hvaležnosti, v življenju potrebno prehoditi poti do preprostosti, ponižnosti, skesanosti, v neprestani molitvi ‘prahu’ pred Stvarnikom, poti v ‘norosti’ za Kristusa – kar je le nekaj tem, ki nam jih je film približal.
Zgodba v filmu govori o človeku, ki že več let živi z bremenom vesti, da je nekoga ubil in se ga neprestano spominja v molitvi. Po spletu okoliščin ta človek postane menih, v nekem samostanu na samotnem otoku. Živi silno preprosto, odrekanj polno, a notranje bogato življenje kot kurjač v samostanu in kot zdravitelj. Zdaj je zelo poduhovljen in nekoliko čudaški človek, ki mu pripisujejo nadnaravne zdravilne sposobnosti in zmožnosti izjemno koristnih »svetovanj«, ki jih podarja ljudem, ki ga obiščejo. Celo menihi, ki živijo na otoku, verjamejo v njegove nenavadne sposobnosti. Ker se je ‘glas’ o njegovih močeh, razširil po obsežni regiji, očeta Anatolija (to je zdaj njegovo meniško ime) skoraj dnevno obiskujejo ljudje, ki v različnih stiskah in težavah potrebujejo njegovo pomoč. Tisti, ki obiščejo otok, verjamejo, da ima ta človek moč, da ozdravlja, lahko uniči demone in napoveduje prihodnost… Pa tudi menihi, ki živijo manj preprosto kot on, pogosto potrkajo na njegova vrata oziroma pridejo v njegovo ‘življenjsko kurilnico’ odlagat svoja bremena. Kljub svojem dobrodelništvu in vedrini, ki jo podarja z nemalo smisla za preprostost in humor svojim obiskovalcem, pa Anatolij ne more pozabiti dogodka izpred toliko let in tovariša, ki ga je moral ustreliti. V vsej svoji ponižnosti meni, da vse to ne odtehta greha, ki ga je storil v svoji mladosti. Neumorno in vztrajno prosi: ‘Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!’ In išče mir svoji duši.
Zgodba se zaključi ‘s srečnim koncem’…, tudi in predvsem zato, ker Anatolij pomirjen s svetom in z Bogom mirno umre oz. prestopi na obalo Večnosti, za seboj pa pusti mnoge odrešene, ki so mu sposobni slediti oziroma sprejeti križ svojega življenja na poti k Vstajenju.
Film in zgodba/e v njem je vse, ki smo se duhovne obnove udeležili, močno nagovorila in vsakega zaznamovala na svoj način. Nekatere vrednote, ki smo jih ob gledanju filma in molitvah v tišini svojih src uzrli ter prepoznali kot vredne nadaljnje nege in posnemanja, smo si na kratkih pogovornih srečanjih tudi podarili.
Morda nekatere nagovorijo tudi vas:
– Velika stvar je biti poklican. Včasih dolgo traja, da spoznaš, kaj s teboj hoče Bog (ne ti sam)…
– Milina razumevanja brez velikih besed.
– Vztrajati v vsakdanjem življenju kljub teži in trpljenju ter se ne zapirati… pa ohranjati čut za bližnjega…
– Trdnost zaupanja v Božje usmiljenje je dar, pa tudi sad lastnega truda…
– Lepota zorenja mladega človeka ob starejšem, kako z občutkom starejši svojo bolečo izkušnjo polaga v mlajšega…
– Ob vsem sem spočila telo in duha in se naužila tišine…
– »Brat, ti si moj zadnji up. Prosi Boga, naj mi olajša dušo tega bremena« …. Kako velik dar nam je dan s Cerkvijo, občestvom… in naloga: moliti drug za drugega… Ko molim/prosim za drugega, dejansko odrešujem sebe…
– »Gospod, pomagaj nam, ki nič ne moremo«…. Biti ponižen!
– Posebej nagovarjajo rozinice humorja, s katerimi je posut ta trd kruh življenja protagonista …
– Ob primernem trenutku in na primeren način znati citirati Sv. pismo – zelo pomembno. Da v odločilnih situacijah slišiš Besedo Boga. Potem znaš v pravem trenutku prav reagirat.
– Velika dinamika odnosov… na primer: nemir, ki ga je Anatolij vnesel med sobrate, se je po molitvi obračal oz. rastel v mir in spreobrnjenje …
– Vprašanje: »Mi želiš dobro?« je v življenju zelo pomembno… Dvigati duha v molitvi iz strtosti v veselje…
– Rad bi se spovedal … pojdi v miru… Z Bogom (lepota, bogastvo besede)…
– Bogu hvala!

Vsekakor: vredno ogleda, še bolj razmisleka in najbolj: posnemanja. Samo Bog in srečanje z njim lahko v resnici olajša dušo vseh bremen. Vzemite si čas. Tudi vam ne bo žal.

Nelka Vertot