Odmev na duhovni vikend z Dostojevskim

Tokratno druženje (od 11. do 13. maja) z Dostojevskim je imelo naslov Galilejska Kana. Devet udeležencev programa, željnih lepote in globine velikega ruskega romanopisca, se je ustavilo ob sedmi knjigi Bratov Karamazovih, ki v glavnem govori o Aljoši, najmlajšem izmed bratov. On je ob smrti svojega ljubljenega starca Zosima padel v globoko duševno krizo. V svoji bolečini ni mogel sprejeti, da se je Bog v trenutku največje preizkušnje skril, da ni pokazal prsta svoje Božje previdnosti. Aljoša je zagodrnjal nad svojim Bogom, iz tega stanja obupa in razočaranja pa ga je rešila “javna deklina” Grušenka, ki se ga je usmilila in “mu dala eno čebulico”. O tej čebulici govori prilika, ki jo je povedala Grušenka: Nekoč je živela neka babnica, hudobna, da ji ni bilo para, in je umrla. V svojem življenju ni naredila niti enega dobrega dela. Zgrabili so jo hudiči in jo vrgli v ognjeno jezero. Njen angel varuh je stal zraven in razmišljal: “Ko bi se le spomnil kakšnega njenega dobrega dela in ga povedal Bogu.” Spomnil se ga je in rekel Bogu: “Na vrtu je izpulila čebulico in jo dala beračici.” In Bog mu je odgovoril: “Potem pa vzemi to čebulico in jo pomoli babi v jezero. Naj se je oprime in se izvleče. Če jo izvlečeš iz jezera, naj pride v raj, če se bo pa čebulica pretrgala, naj ostane tam, kjer je.” Angel je stekel k babnici, ji pomolil čebulico in rekel: “Na, baba, primi se in se potegni ven.” Začel jo je previdno vleči in jo je že skoraj vso izvlekel, toda ko so drugi grešniki v jezeru videli, da jo vlečejo ven, so se je začeli vsi oprijemati, da bi z njo vred izvlekli tudi njih. Ampak babnica je bila sila hudobna in jih je začela brcati z nogami: “Mene vleče ven, ne pa vas, to je moja čebulica in ne vaša.” In takoj ko je to rekla, se je čebulica utrgala. Babnica je padla v jezero in gori tam še dandanes. Angel pa je zajokal in odšel.
     Babnica iz prilike se ni mogla veseliti, da bi se še kdo drug rešil, ni jim privoščila. “To je moja čebulica in ne vaša,” je vpila. Moja, moja – to je pekel. “V pekel gre vsakdo sam, v nebesa pa samo vsi skupaj,” je zapisal neki ruski mislec. Po srečanju z Grušenko se je Aljoša, v katerem se je začelo rojevati nekaj novega, vrnil v samostan, h krsti blagopokojnika. Ko je med molitvijo rahlo zadremal – ravno takrat so brali odlomek o galilejski Kani -, je imel videnje nebeške svatbe, na kateri je bil tudi njegov pokojni starec Zosima. Pristopil je k Aljoši in ga potolažil: “Tudi, dragec, tudi jaz sem povabljen in poklican … Veselimo se, pijemo novo vino, vino nove, velike radosti … Čebulico sem dal, zato sem tudi jaz tukaj. In mnogi tukaj so dali samo čebulico, eno samo majhno čebulico … Kaj pa so naša dela? …” To močno doživetje vstajenja in nebeške radosti je Aljošo utrdilo, iz slabotnega mladeniča je naredilo bojevnika, utrjenega za vse življenje.
     V ozračju tišine in poglobljenega branja so si udeleženci tudi podelili nekaj od tega, kar jih je nagovarjalo. Tako so tudi oni podarili drug drugemu eno čebulico. Lepo, bogato, tolažeče izkustvo.

p. Janez Poljanšek, DJ