Odmev: Ignacijanske duhovne vaje v decembru 2018 »Božja ljubezen nas prehiteva«

V dneh po božiču, ko je večina ljudi hitela s pripravami na novoletno praznovanje, so v Ignacijevem domu duhovnosti potekale štiridnevne ignacijanske duhovne vaje z naslovom Božja ljubezen nas »prehiteva«.

Razlogov, zaradi katerih smo se zbrali tukaj, je bilo toliko kot nas. Prišli smo z različnimi pričakovanji in hrepenenji, a vsi z željo po umiritvi v tišini. Domačnost Doma nam je hitro zlezla pod kožo: udobne sobe, nežna glasba na hodniku, okusna hrana za razvajanje brbončic ter prijaznost p. Ivana Platovnjaka in s. Irene Grandošek, ki sta duhovno skrbela za nas. Vstopili smo v molk in tišino, naslonjeni na besede evangelista Janeza »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn4,49).

Prvi dan smo odkrivali navzočnost Boga in njegove ljubezni v svojem življenju v letu, ki je drvelo proti izteku. Pozorni smo bili na dogodke, v katerih nas je Božja ljubezen našla, nas dvignila, nas grela … Ob kontemplaciji odlomkov iz Sv. pisma, ki jih je izbral p. Ivan, smo v drugem in tretjem dnevu duhovnih vaj opazovali Jezusov odnos do ljudi v dani pripovedi. Opazovali smo, kakšnega Boga razodeva Jezus in kako se različne podobe Boga, ki jih nosimo v sebi, skladajo s podobo, ki jo izrisuje dani odlomek. Povabljeni smo bili, da vsak zase pogledamo, kakšna podoba Boga se nam je razodela v teh dneh in kako smo ga doživljali ter ozaveščali.

Jutranji molitveni sprehodi, vodene meditacije, osebno delo, pogovori s spremljevalcem in adoracije v kapeli Našega Gospoda so napolnili naš čas. Med vsakodnevno sv. mašo smo izrekali Bogu naše prošnje in zahvale, Gospod pa nas je v teh nekaj dneh pregnetel v občestvo. Ob slovesu smo imeli občutek, da smo prijatelji, čeprav smo med seboj komunicirali le z govorico telesa.

Zahvala gre najprej Bogu, ki nas je poklical in zbral na teh duhovnih vajah, in vsakomur med nami podaril tisto, kar smo kot posamezniki najbolj potrebovali. Hvala p. Ivanu in s. Ireni, ki sta se razdajala za nas, nam podarila svoj čas in dopustila Bogu, da ju je uporabil kot orodje v svoji roki.

Ni pravo vprašanje, ali smo vredni Božje ljubezni, temveč, ali se ji pustimo ljubiti. On, ki ljubi prvi, ne more, da nas ne bi ljubil. Ljubi nas zastonjsko in brezpogojno, če se mu le pustimo najti, če mu dovolimo, da nas objame. Podarja se nam in se razdaja za nas, ne da bi karkoli pričakoval v zameno. Celo takrat, ko ga ne prepoznamo v svojem življenju, ko ga zatajimo ali izdamo, On ostaja zvest. Bog, ki preseneča … Bog, ki nas neprestano išče … Bog, ki je poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem.

(Irena)