Čudeži se še dogajajo: Izkušnja mesečnih duhovnih vaj

   Na praznik vseh svetih 2018 se je od nas mirno poslovila naša draga mama. Skoraj dve leti je bivala pri meni. Bila je nepokretna, priklenjena na bolniško posteljo. Skrb za mamo je bila naporna, saj je večina skrbi in bremena zanjo ostala na meni. Veliko noči je bilo neprespanih ali slabo prespanih. Tudi podnevi je rabila stalno varstvo.

   Po slovesu od mame sem bila fizično in psihično popolnoma izčrpana, še bolj sestradana pa duhovno. Vse, kar sem si lahko »privoščila« v času skrbi za mamo, je bila nedeljska jutranja sveta maša. Dve leti se nisem mogla udeležiti duhovnih vaj.

   Ko sva z bratom uredila vse formalnosti in sem počasi, počasi prihajala k sebi, sem začela iskati možnosti duhovnih vaj. »Slučajno« sem pri pospravljanju papirjev na mizi zagledala zgibanko s programi Ignacijevega doma v Ljubljani. Iskala sem nekaj zase, a mi programi niso odgovarjali. Ko kar malo razočarana obrnem zgibanko na zadnjo stran, zagledam razpis za mesečne duhovne vaje (MDV). Odločitev je padla v trenutku: »Te pa ja!« Toda bila sta dva velika vprašaja: »So morda mesta že zasedena?« in: »Ali bom zmogla po treh mesecih od mamine smrti, izčrpana kot sem, delati tako zahtevne duhovne vaje?« Prvo vprašanje je bilo hitro razrešeno pri pogovoru s p. Jožetom, duhovnim spremljevalcem: »Si prva, še nihče se ni prijavil. Z veseljem, pridi!« Drugo vprašanje je bilo veliko težje in je ostalo odprto še januarja: »Si bom toliko opomogla, da bom zmogla?«

   Svojo željo in zdravje sem predala v Gospodove roke: Če je tvoja volja, mi boš pomagal, da se jih bom udeležila, če ni, pa sprejmem tudi to. Sama pa sem redno vsak dan hodila vsaj eno uro na sprehod, med hojo pa prosila Svetega Duha za notranjo odprtost in razpoložljivost. Potem pa je Gospod vzel ta načrt v svoje roke in ga skrbno organiziral: 26. 1. sem bila povabljena, da katehetom spregovorim o katehezi v Novem mestu, 27.-31. 1. sem se udeležila katehetskega simpozija na Mirenskem Gradu, kar je bila moja želja po več letih premora, 1. 2. pa začetek duhovnih vaj. Vmes pa je bila možnost še za obisk oseb, s katerimi smo duhovno povezani.

   Na MDV sem šla popolnoma odprta, pripravljena prepustiti se Gospodu in biti iskrena pred spremljevalcem. Edina želja je bila: biti z Gospodom in pred njim in v Njem izjokati vso grenkobo, vsa ponižanja, vsa nerazumevanja, razvrednotenja mene kot osebe in kot katehistinje …, ki so se kopičila in se nabirala v zadnjih letih. Toda namesto tega mi je Gospod podarjal dan za dnem jok veselja, hvaležnosti, zaupanja in blagodejen mir v Njem, ki je celil mojo ranjeno dušo in srce.

   Gospod me je ob Božji besedi vodil skozi mojo osebno zgodovino, katehetsko poslanstvo v Cerkvi, ga osvetljeval, razjasnjeval, razlagal … Prepoznavala sem in odkrivala, kako me je od mladosti naprej skrbno vodil, po ljudeh usmerjal osebne odločitve, me vzgajal in oblikoval molitveni odnos do življenja in predvsem do Njega. Občudovala sem, kako skrbno je vodil moje poslanstvo katehistinje, kako me je vzgajal po otrocih in starših, kakšno bogastvo sem od njih prejemala tudi sama. Hkrati pa, kako čudovito je bilo otrokom odkrivati Božjo besedo in jih vzgajati – voditi – v zaupen odnos z Gospodom. Spomini na lastno katehetsko poslanstvo so kot vulkan izbruhnili in kot lava tekli iz globokega brezna moje biti, se prelivali v hvalnico Gospodu za vse prejeto in v izročanje vseh, ki so mi bili poslani na življenjsko pot. Veličastno je bilo občudovati Njegovo delo! Kontemplacije so se čudovito nadaljevale in se zlivale z mašno daritvijo v celoto in v njej dosegale svoj vrhunec.

   Kontemplacije Svete Trojice, Svete družine in odkrivanje delovanja Svetega Duha so se me zelo globoko dotaknile. Kontemplacije pred Najsvetejšim v zgodnjih jutranjih urah so bile posebno doživetje. 

     P. Jože je skrbno bedel nad mano, pozorno poslušal, usmerjal, da se nisem izgubljala v malenkostih, mi odpiral oči za bistveno. On je prepoznal  Gospodovo željo zame po duhovnih vajah, ki sem jo zaznavala v sebi, a ne prepoznala kot Božjo željo.

   P. Jože, iskren »Bog povrni« za vse!

   Iskrena hvala tudi vsem, ki ste nudili primerno okolje, da sem smela okušati in doživeti lepoto ignacijanske duhovnosti in v Gospodovi luči gledati svoje življenje.

   Marija Sraka