KAJ JE DUHOVNO SPREMLJANJE?
Duhovna pot vsakogar je osebna in ima svojo osebno noto. Na duhovno pot se lahko človek odpravi tudi sam. A duhovno spremljanje je način, ki vsebuje nekaj bistvenega za krščanstvo: osebni odnos, kjer je dan prostor Svetemu Duhu. Dejanski protagonist duhovnega življenja in spremljanja je Sveti Duh.
Temeljni cilj duhovnega spremljanja je krepitev odnosa z Bogom. Spremljevalec pomaga drugim, da zaživijo osebni odnos z Gospodom, mu znajo prisluhniti in spoznati, kar jim ima Bog povedati ter mu odgovoriti.
Duhovno spremljanje krepi, spodbuja in pomaga narediti korak naprej na poti, kjer Sveti Duh vodi osebo do Kristusovega odrešenja. Spremljanje ni osredotočeno in omejeno na moralne vidike – kako nekdo živi ali ne živi v skladu s krščanskimi vrednotami – pač pa je vezano na prepoznavanje, kako Sveti Duh nagovarja osebo, da bi se odprla Kristusu, ki jo edini more odrešiti za večnost.

ZGODOVINA
V evangelijih beremo, da je Jezus učil množice, pogostoma posebej svoje učence, včasih pa se je posvetil posamezni osebi. Spomnimo se, kako je Jezus zelo osebno vzgajal apostola Petra.
Duhovno spremljanje je v zgodovini Cerkve stalno prisoten pastoralni način. Od puščavskih očetov, meniške tradicije krščanskega vzhoda in zahoda, ruskih starcev; potem so tu učitelji duhovnega življenja, ki so spremljali ljudi in tudi zapisali – sv. Janez od Križa, sv. Terezija Jezusova, sv. Ignacij Lojolski, sv. Frančišek Saleški, itd. Do pokoncilskega časa, ko je papež Janez Pavel II. zapisal: »Potrebno je znova odkriti veliko tradicijo osebnega duhovnega spremljanja, ki je v življenju Cerkve vedno prinašalo mnogo dragocenih sadov« (DVP 40). Tudi papež Frančišek mnogokrat jasno govori o tem.
Resnica pa je, da je bilo duhovno spremljanje v zgodovini Cerkve včasih potisnjeno v ozadje kot nepotrebno; v današnjem času pa je prisotno večje zavedanje, kako dragocen dar je to.
Včasih je prevladalo mišljenje, da so duhovni spremljevalci lahko le Bogu posvečene osebe; po II. vatikanskem koncilu pa je bolj in bolj prisotno zavedanje, da gre za dar Svetega Duha, ki izhaja iz krstne milosti. Torej dar, ki je ponujen krščenim, da so sami spremljani in da spremljajo druge na duhovni poti.

ZAKAJ JE POTREBNO DUHOVNO SPREMLJANJE?
Duhovno spremljanje ti je lahko v veliko pomoč, če želiš najti odgovor na najrazličnejše želje, ki so povezane s tvojim osebnostnim duhovnim razvojem.
Še posebej ti je lahko v pomoč v trenutku, ko si pred pomembno življenjsko izbiro ali odločitvijo glede življenjskega stanu ali česa drugega, kar zadeva tvoje življenje.
Človek ni otok. Potrebujemo drug drugega. V Jezusu smo drug drugemu bratje in sestre. On nas daruje drug drugemu, da bi si bili v pomoč na poti življenja. Duhovni spremljevalec, brat/sestra v Kristusu, ki že ima izkušnjo globokega osebnega odnosa z Bogom, odkrivanja Njegove navzočnosti v vsem ter razločevanja in izbire življenja v njem, ti je zato lahko resnično koristna pomoč.

KAKŠNO VLOGO IMA DUHOVNI SPREMLJEVALEC?
Pri duhovnem pogovoru ti bo spremljevalec pomagal predvsem s poslušanjem, pristnim in spoštljivim sprejemanjem ter z odmevom na tisto, kar boš podelil. Z obzirnimi vprašanji in povzetki tega, kar si povedal, ti bo omogočal, da boš lahko sam odkrival odgovore na vprašanja in želje, ki jih nosiš v sebi. Hkrati pa ti bo pomagal, da boš mogel z vsem, kar nosiš v sebi, vedno bolj pristno prihajati pred Boga in poglabljati svoj osebni odnos z njim, s seboj in s svetom.

KAJ JE DUHOVNI POGOVOR?
To ni klepet. Tudi ni razprava ali poučevanje. Je predvsem spoštljivo in pozorno poslušanje s strani spremljevalca, ki ti bo pomagalo, da boš mogel ubesediti tisto, kar sam doživljaš v odnosu do Boga, sebe in drugih. V tem pogovoru boš mogel slišati sam sebe in se naučiti razločevati, na kakšen način je Bog že navzoč v tvojem življenju, kaj si resnično želiš, kdo si v svoji globini, v čem je smisel tvojega življenja. V pogovor je tako vključeno vse tvoje življenje, saj želi biti Bog navzoč v vsem in ti po vsem govoriti o svoji ljubezni do tebe in polnosti življenja, v katerega te je poklical. Še posebej pa se pogovor usmerja v tvoje duhovne izkušnje in tisto, kar ti je darovano prek tvoje osebne molitve in molitvenega premišljevanja Božje besede in dogodkov v tvojem vsakdanjiku.

DUHOVNI POGOVOR: KAKO POGOSTO, KAKO DOLGO, KJE?
Glede pogostosti duhovnega pogovora se dogovoriš sam z duhovnim spremljevalcem. Najbolj je odvisno od tebe samega, tvojih želja. Si povsem svoboden. Ko prideš prvič na pogovor, to ne pomeni, da moraš priti še drugič. Lahko pa se svobodno odločiš in vstopiš v dinamiko rednega srečevanja enkrat na štirinajst dni ali na tri tedne ali na en mesec. Najbolj običajno je enkrat na mesec. V začetku je lahko bolj pogosto, potem redkeje, ko se že bolj poznata in vidita, kaj je najbolje za tvojo duhovno rast. Ko boš spoznal sam ali skupaj s spremljevalcem, da ne potrebuješ več rednega duhovnega pogovora ali pa da ti več ne pomaga pri tvoji rasti, lahko srečevanja povsem svobodno prekineš.
Pogovor traja od 45 minut do največ ene ure. S spremljevalcem se srečata v prostoru, ki je za takšen pogovor primerno pripravljen.

KAKO SE LAHKO PRIPRAVIŠ NA DUHOVNI POGOVOR?
Najbolje se pripraviš tako, da skrbiš za svoje vsakodnevno duhovno življenje in redno refleksijo (eksamen) tistega, kar si doživel skozi dan. Pred duhovnim pogovorom je dobro, da povzameš glavne misli, občutja in dogodke od zadnjega srečanja s spremljevalcem. Važno je, da se osredotočiš na tisto, kar te je najbolj zaznamovalo v preteklem obdobju. Pomembno je, da znaš ubesediti svoja duhovna hrepenenja in kam te Gospod nagiba. Zelo koristi, da moliš zase, da boš odprt in pristen na duhovnem pogovoru, in tudi za spremljevalca, da bo odprt za delovanje Svetega Duha in da ti bo resnično mogel pomagati poglabljati tvoj odnos z Bogom in ti pomagati razločevati Božjo navzočnost, delovanje in vodenje v tvojem življenju.