Že Ignacij Lojolski je videl, da nima vsakdo časa in možnosti za zaprte 30-dnevne duhovne vaje. V 19. opombi Dv je opisal način, kako naj bi se opravile duhovne vaje v popolnem obsegu v vsakdanjem življenju (DVŽ).
Prednosti DVŽ: Okrepi se navada redne molitve; udeleženec vedno znova dobi spodbudo, da v vsakdanjih dogodkih in srečanjih išče in najde Boga; to je vaja za razločevanje duha; tako se bolje dopolnjujeta delo in molitev; izogne se občutku “tople grede”, ki ga lahko dajo zaprte d.v., saj ostane sredi svojega stvarnega življenja.
Težave DVŽ: Težko si je vzeti vsak dan čas, ki ga tak način zahteva; pritisk zahtev dela je za nekoga lahko ovira, da bi se posvetil Bogu, sebi in drugim; za take duhovne vaje je zelo važna resna odločitev.
Uporaba časa: Kako pomembna je za nas kaka stvar, se kaže v tem, koliko časa si vzamem zanjo. DVŽ imajo namen, da bi ves dan živeli z Bogom, kljub temu zahtevajo določen čas za vaje, ki nam pomagajo, da bi se Bogu približali in zavestno živeli v njegovi navzočnosti. Prav tako pomembno je tudi to, kateri čas si za to določim. Čas mi bo dragocen, če od n
jega pričakujem nekaj dobrega. To pričakovanje me lahko motivira, da si za to določim ugoden čas, ko bom lahko buden, pozoren in zbran. Zdi se, da so posebej pomembni trenutki predvsem tile: zadnje minute pred spanjem; prvi trenutki, ko se zbudimo; trenutki pred kakim delom ali srečanjem; čas neposredno za tem; začetek prostega ali praznega časa, tudi če je kratek. Ta čas se določa individualno. Tako si mora vsakdo sam, glede na izkušnje s samim seboj, svojim delom in njegovim ritmom, določiti obseg in čas za vaje. Časi molitve DVŽ želijo, da postane ves dan z vsemi svojimi srečanji, opravki, dogodki, napori in radostmi kraj in pripomoček za srečanje z Bogom. Te priložnosti, ko lahko za trenutek obrnemo pogled k Bogu ali se notranje zberemo, pogosto uporabimo kot priložnost za beg v drugo zaposlitev, delo, televizijo ali kaj drugega. Premalo vidimo priložnost, da bi bili pozorni na skrite želje ali odpor in se tako česa zase naučili. Premalo vidimo tudi priložnost, da bi se preverili pred Bogom in se pripravili na to, kar pride za tem. V knjižici Duhovne vaje najdemo različne napotke za take trenutke: Dv 73-92; 13O, 160, 206, 229 itd.
Sv. Ignaciju gre za to, da bi našli Boga v vseh stvareh, zato ga ne iščemo le v za to določenih molitvenih vajah, temveč prav v teh omenjenih določenih trenutkih dneva.
Nekaj praktičnih navodil. Vsak teden je na voljo nekaj praktične pomoči za pripravo vaj, da bi jih kar se da dobro opravili.
Najpomembneje na tem potovanju je, da smo z Bogom res zaupljivi in domači. Bog se nikoli ne naveliča biti velikodušen. Vsak naš trud, da bi vztrajali v zvestobi, je korak več v pripravljenosti za to, da od Gospoda prejmemo milosti, ki nam jih namenja. Že vsakodnevna kratka molitev, ki mu jo namenimo vsak dan ob istem času: ko iščem copate, ko vstanem iz postelje, ali ko si umivam zobe, ali ko srkam svojo prvo skodelico kave – »Vem, da si danes z menoj, Gospod!«, mi pomaga, da se zavem njegove ljubeče navzočnosti.
Vsak izmed nas ima svoj vsakodnevni ritem in na razpolago različno količino časa. Pomembno je, da se tega časa zavedamo. Naš dnevni red nam je lahko v veliko pomoč pri iskanju Boga. Dan, ki je napolnjen z iskanjem Boga, postane neprenehna liturgija, tudi s pomočjo neke sposobnosti, ki jo imamo vsi, a se je večinoma ne zavedamo. Naše miselno ozadje vedno zapolnjujejo različne stvari; na primer pesem, ki jo neprestano ponavljamo. Duhovne vaje nas spodbujajo, da izkoristimo to sposobnost, ki jo imajo naši možgani. Namesto da bi imeli prostor zapolnjen s stvarmi, ki spontano in nekontrolirano prihajajo v ospredje, se zavestno osredotočimo na eno samo stvar. Naše miselno ozadje lahko zapolnimo s tem, kar dobimo v dar v duhovnih vajah. Ko se bomo ukvarjali z vsemi običajnimi stvarmi, bomo uporabljali miselno ozadje, tako da bo dajalo našemu tednu določen ton. To nas ne bo prav nič oviralo pri delu, niti nam ne bo odvzelo kaj več časa, temveč bo celo pripomoglo k temu, da se bomo zavedali odnosa, ki ga imamo do dela, ki ga opravljamo. Potrebna bo samo vaja.
Ko opravljamo te vaje, moramo biti pozorni na notranje vzgibe, ki bodo prihajali na dan v različnih oblikah. Skozi vse tedne se učimo razločevati te vzgibe, da bi vedno bolj zmogli odkrivati vse tiste, ki prihajajo od Boga in bi se tako mogli zanje odločati in jim slediti.
DVŽ trajajo 30 tednov (lahko tudi manj ali več, tudi do dve leti, odvisno od programa). Pomikamo se počasi. Vse, kar moramo narediti, je, da damo Gospodu nekaj več prostora v našem vsakdanjem življenju. Kitajski pregovor pravi, da se vsaka pot začne s prvim korakom.