Bolj ali manj vsak od nas pozna boleče spomine na travmatične dogodke, ki ostajajo zapisani v naši podzavesti in tudi v naših telesih. Ob določenih okoliščinah, ki jih sprožijo, ti spomini, ta občutja, butajo na dan in nas preplavijo kot nenadna močna čustva, ki jih ne moremo obvladati in nas silijo v nerazumno vedenje. Včasih nam lahko povzročajo tudi določene telesne znake in celo bolezni. V takih primerih govorimo o psihosomatskih boleznih in o psihosomatiki. Nespečnost, glavoboli, bolečine v trebuhu in drugih delih telesa, alergije, dihalne težave in različna vnetja ter celo rakava obolenja so lahko posledice določenih psihičnih travm še iz otroštva. Medicina, psihologija in psihiatrija že v veliki meri pomagajo razumeti omenjene težave in so zelo dobre v diagnosticiranju. Vendar včasih več, včasih pa zelo malo lahko lajšajo in zdravijo te stiske.
Na duhovnih vajah za notranje ozdravljenje sprejemamo dognanja zdravstva in jim ne nasprotujemo. Poskušamo jih pa nadgraditi in dopolniti z duhovnimi sredstvi. Prosimo Jezusa, da s svojo ljubeznijo ozdravlja naša ranjena srca, naše notranje rane, boleče spomine iz naše preteklosti. Njegovo ozdravljajočo ljubezen lahko najprej izkusimo v temeljiti spovedi in v poglobljenem obhajanju evharistije. Prav tako že, ko sami odpuščamo drugim, osvobajamo najprej sami sebe in sami ozdravljamo. S pomočjo nagovorov, v molitvenem ozračju, v čaščenju pred Najsvetejšim, v premišljevanju v tišini ob Božji besedi, skozi pisanje osebne zgodbe skušamo odkriti korenine naših čustvenih, telesnih in socialnih težav. Te korenine potem prinašamo Jezusu v različnih osebnih in skupnih molitvah, v ponižni prošnji, da se jih dotakne in ozdravi. Prosimo ga tudi, naj nam pomaga izboljšati naš način mišljenja in življenja ter ohraniti pridobljeno ozdravljenje.
Vodi p. Mio Kekić DJ