Odnosi so ena najlepših, pa tudi najtežjih dimenzij človekovega življenja. Kadar se v njih dobro počutimo, so vir sreče tako za nas kot za našo okolico. Žal pa smo prav v odnosih mnogokrat ranjeni. Takšne rane, še zlasti, če so globoke, potrebujejo posebno skrb in nego, saj zaznamujejo celotno naše bitje. Vplivajo na osebno počutje in zdravje ter s tem na vsa področja našega življenja.

 Zaznamujejo odnos do človeka, ki nas je ranil, kakor tudi naš odnos do sebe, drugih ljudi, do sveta na splošno in do Boga. Takšne rane more pozdraviti le odpuščanje. Čeprav je odpuščanje Božja milost, pa vendar zahteva sodelovanje človeka. Je proces, ki se ne more začeti, če vanj zavestno in svobodno ne vstopimo.

V Šoli odnosov in odpuščanja se skupaj učimo prepoznavati, razločevati, sprejemati, postavljati meje, izraziti svoja čutenja, zaupati, upati, ljubiti, sočustvovati in odpuščati. Pri tem spoznavamo, da nič od tega ne zmoremo storiti sami, brez vsepresegajoče Božje milosti, ki nas ljubeče podpira, sprejema, nagovarja, opominja, spreminja, oblikuje, pa tudi kara in brusi po naših bratih in sestrah.

Šola odnosov in odpuščanja je namenjena vsem, ki bi radi izboljšali svoje odnose in vstopili v proces odpuščanja. Izvaja se od oktobra do junija in obsega dva duhovna vikenda in 13 triurnih srečanj približno vsake tri tedne. Vsak udeleženec v vsakdanji molitvi, premišljevanjih ob pripravljenih gradivih ter izvajanju določenih vaj hodi samostojno pot, po kateri ga vodi Gospod. Na srečanjih udeleženci svoje izkušnje delijo drug z drugim. Voditelja programa p. Ivan Platovnjak in Sonja Pungertnik pa vsakega udeleženca na tej poti tudi osebno spremljata.

 

Nekaj vtisov udeležencev:

V tem krogu dobrih ljudi sem se naučila spoznavati samo sebe, sprejemati različnosti drugih, prepustiti Bogu stvari, ki jim sama nisem kos, v milosti Božji odpustiti svojemu žaljivcu in ga tudi sprejeti. Učila sem se zaupanja v Božjo pomoč, v Jezusa Kristusa, ki nam s svojo milostjo omogoča, da sploh lahko iskreno odpustimo.

Prvi koraki so mi bili jasni in sem jim prav lepo sledila. Upam, da sem se otresla svoje kritičnosti, sarkazma, vsevednosti, oholosti… O ponižnosti sem šele dobro začela razmišljati. Se mi le počasi jasni, da je prevzetnost bolezen razuma… Prvič v življenju sem odkrila svojo ranjenost, ki me je šokirala. Šele zdaj počasi postajam blaga do sebe, in ozaveščam, da me ima Bog rad tako kot sem. Do vsega, kar se mi je zgodilo od plenic naprej, čutim zdaj hvaležnost in ljubezen. Odpustim si VSE, tudi zablode, ker vem, da je bilo vse to le iskanje, ki pa ga je Bog dopustil. Trudim se za odpuščanje in za to, da bi znala dogodke, ki mi niso prijetni, sprejeti in dati, PREDATI BOGU. Včasih se je odpreti milosti odpuščanja lahko, včasih težko. Sem na poti in HODIM… Moja letošnja prehojena pot je ena sama radost, odprtost življenju.

Osebni napor, ki sem ga vložila v ŠOO, je stotero poplačan. Naj naštejem glavne sadove, ki mi jih je Ljubezen podarila: odpustila sem osebama, ki sta me prizadeli, bolečih spominov ni več. V srcu je nekaj lepega, novega, kar prej nisem poznala. V meni je več miru, potrpežljivosti, hvaležnosti, nežnosti, blagosti, blagoslavljanja, ljubezni do Boga, sebe in drugih. Lažje se vživljam v drugega. Spoznala sem svoje meje, bolj se cenim in spoštujem. Priznala sem svojo globoko čustveno ranjenost, ki jo lahko ozdravlja le Jezus. Sedaj je manj samogovorov, ki ne vodijo k razrešitvi problemov. V ŠOO sem se učila (to učenje še vedno zelo potrebujem!), da vse zadeve, čutenja in misli, izročam Gospodu, saj me lahko le On, ko vzame nase, kar mu izročim, osvobodi in izročeno preobraža v novo življenje. Spoznala sem, da misli in čutenja drugega (osebe, ki me je prizadela) niso moje misli in čutenja, tako se učim sprejemanja drugega v njegovi drugačnosti. Moj odnos do Boga je sedaj bolj globok, zaupen in hvaležen. Ljubeči Oče mi je bližji, Jezus postaja vedno bolj moj Gospod in moj Bog – moja trdna opora v življenju. K Njemu se obračam in vedno znova hrepenim po ljubečem Očetovem pogledu in objemu. Ob novi Lepoti, ki je sedaj v mojem srcu, jasneje prepoznavam in poimenujem zlo v svojem srcu, zlasti tisto, ki si je rado nadevalo angelska oblačila dobrote, velikodušnosti in drugih človeških vrlin.