PRVI SLOVENSKI DOM DUHOVNIH VAJ
Jezuiti na Poljanah v Ljubljani so leta 1896/97 uredili ‘rezidenco’ (večnamensko stavbo), v letih 1912-1914 pa še cerkev sv. Jožefa. Že od vsega začetka so vodili duhovne vaje za najrazličnejše stanove po samostanih in cerkvah. Na 5. katoliškem shodu leta 1923 v Ljubljani so se zavzeli za odprtje prvega slovenskega Doma duhovnih vaj, za katerega je arhitekt Jože Plečnik že naredil načrte. 9. avgusta 1924 je škof dr. Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil temeljni kamen. Leto kasneje na praznik sv. Ignacija Lojolskega so Dom slovesno blagoslovili. V prvem polletju je potekalo v njem 12 tečajev duhovnih vaj s 175 udeleženci.
Duhovne vaje so običajno trajale od ponedeljka zvečer do petka dopoldan. Leta 1930 so organizirali že 39 tečajev duhovnih vaj s skupaj 601 udeleženci, pri čemer jih je 11 med njimi opravilo tudi osebno vodene duhovne vaje. Med drugimi je novembra 1927 v Domu opravljal tridnevne duhovne vaje tudi nadškof in apostolski nuncij za Bolgarijo msgr. Angelo Roncalli, ki je pozneje postal papež Janez XXIII.
Do konca 2. svetovne vojne so v Dom na duhovne vaje prihajali le moški: polovica je bilo mladih fantov (večina s podeželja), petina duhovnikov, šestina gimnazijcev, maturantov in študentov, ostali pa so bili izobraženci (univerzitetni profesorji, učitelji, organisti…). Dekleta in žene so na duhovne vaje prihajale v Marijino ‘kongregacijsko’ kapelo pri cerkvi sv. Jožefa.
MRK PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Začetki Doma so bili zelo obetavni. Leta so tekla. Pričela se je druga svetovna vojna. Med njo in po njej so do konca leta 1947 v Domu prebivali mariborski bogoslovci. V tem času je bilo dajanje duhovnih vaj okrnjeno, a ni zamrlo. Tudi po vojni so imeli jezuiti še dovoljenje za dajanje duhovnih vaj v Domu. A že novembra leta 1947 je Dom najela Medicinska fakulteta v Ljubljani in ga začela preurejati v otroško kliniko.
Leta 1948/9 so oblasti zaprle večino jezuitov iz skupnosti. Aprila 1949, po veliki noči, so oblasti zasegle rezidenco, Dom in cerkev, preostale prebivalce (jezuite, pa tudi nekaj v njem prebivajočih lazaristov in knobleharjevcev) pa so izgnali na grad Bogenšperk pri Litiji.
Dom so leta 1956 preuredili v Mestno porodnišnico. Leta 1960 so dozidali na južni strani kletno-pritlični prizidek za administrativne namene in sprejem; leta 1963 pa so nad njim zgradili še bolniško dvigalo s predprostori in balkoni. Leta 1972 je bil Dom preimenovan v Inštitut za načrtovanje družine in upravno pripojen Kliničnim bolnicam. V Domu-porodnišnici je bilo med drugimi rojenih tudi precej bodočih slovenskih jezuitov. Žal pa je bilo v njej storjenih tudi veliko splavov. V marcu 1990 je Gradbeno podjetje Grosuplje (GPG) z Univerzitetno ginekološko kliniko v Ljubljani sklenilo pogodbo o nakupu stavbe. Prostori so se začeli uporabljati v pisarniške namene. Julija 1990 so Ljubljanske lekarne kupile od GPG zgornja tri nadstropja in jih prenovile, pritličje in klet pa je GPG oddajal oz. prodal raznim strankam.
NOVO UPANJE
Leta 1990 smo se jezuiti zavzeli za vrnitev stavb in parcel. Zahtevku za denacionalizacijo, ki ga je ljubljanska nadškofija vložila leta 1992, je bilo delno ugodeno leta 1996 z vrnitvijo rezidence in cerkve sv. Jožefa. Leta 2005 sta bili vrnjena pritličje in klet Doma. Leta 2005 smo jezuiti pod provincialom p. Janezom Poljanškom ustanovili Zavod sv. Ignacija, ki ga je vodil p. Silvo Šinkovec in je dobil svoje prve prostore v vrnjenem pritličju stavbe. Leta 2007 je postala pravnomočna tudi odločba o vrnitvi tistega dela Doma, ki so ga uporabljale Ljubljanske lekarne (nadstropni del). Te so se izselile šele 1. 2. 2009.
OBNOVA
Že jeseni 2008 smo pričeli s pripravo načrtov za obnovo Doma duhovnih vaj, ki smo ga preimenovali v Ignacijev dom duhovnosti. Julija 2009 so se s pomočjo prostovoljcev začela prva pripravljalna dela. Septembra 2009 smo začeli obnovo po navodilih Zavoda za varovanje kulturne dediščine.
Vse napeljave je bilo potrebno narediti na novo, v zgornjih dveh nadstropjih pa smo uredili 16 sob s kopalnicami, posteljo in pomožnim ležiščem ter druge potrebne prostore za seminarje in duhovno pomoč. V prvem nadstropju in pritličju smo prenovili pisarne, naredili predavalnico in sobe za osebne pogovore. V prizidku deluje danes moderna kuhinja z jedilnico. V pritličju pri vhodu desno smo prenovili, skupaj z Združenjem Nazaret, kapelo Božjega usmiljenja, kjer se opravlja celodnevno češčenje evharistije. Kapela je odprta za javnost. V mansardi smo za udeležence duhovnih programov uredili kapelo Našega Gospoda, ki jo je oblikoval arhitekt Robert Dolinar. Namestili smo novo dvigalo, ki stoji med Ignacijevim domom in jezuitsko rezidenco. Obnovili smo fasado in bližnjo okolico.
Obnovo lupine stavbe sta sofinancirali Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo. Obnovitvena dela je v imenu takratnega provinciala p. Milana Bizanta vodil direktor Zavoda sv. Ignacija p. Ivan Platovnjak. Pomemben delež pri obnovi so imeli prostovoljci in dobrotniki s svojim delom in darovi.
V nedeljo, 26. septembra 2010, je apostolski nuncij v Sloveniji msgr. ddr. Santos Abril y Castello blagoslovil Ignacijev dom v njegovi sedanji podobi.