ODMEVI UDELEŽENCEV

Spadam v starejšo generacijo in ne maram stikov prek računalnika. Duhovne vaje v tišini so mi vedno pomenile: veliko časa v kapeli, nič domačih obveznosti, pač počitnice z Jezusom.
Vendar so to le človeške ovire. Bog ne pozna ovir, če hoče kaj podariti. Potrebno mu je le dati prostor in čas. 
E.

Ignacijanske duhovne vaje v tišini na daljavo? Ta način je možen, saj je bistveno pri tem delo v globini (molitev, samota, branje Božje besede, premišljevanje) in to lahko počneš kjer koli. Srečanja na daljavo preko računalnika z nagovorom duhovnika ob branju Božje besede posredujejo gradivo, ob katerem lahko nadaljuješ pot poglabljanja. Ob delu doma, z otroki in drugimi sprotnimi dogodki, moraš biti zelo vztrajen in prežet z zaupanjem, da okusiš veselje odrešenja. Tudi če nisi vedno tiho.
»A vendar, ko na dlani se zasveti spet tisti droben kamenček iz sanj,
bi hotel vse še enkrat preživeti in do pekla se potopiti zanj.«
(L. Krakar, Med iskalci biserov)
M.

Moram priznati, da se pred to izkušnjo nikoli ne bi prijavila na DV na daljavo. Glede na to, da nas je 8 v ne ravno velikem stanovanju in se iz prostora v prostor vse sliši, bi bilo to res malo noro. Do predzadnjega dne sem upala, da bodo DV potekale v živo – nekoliko korona prilagojene seveda.
No, ko sem izvedela, da bodo na daljavo, je bil moj prvi odziv najprej: »Nemogoče,« potem pa sem si rekla, »ničesar nimaš izgubiti. Če Bog hoče, deluje  tudi v nemogočih razmerah. V nasprotnem primeru DV le odložim za nedoločen čas.«
In Bog je deloval: z zvrhano mero. Minus takega načina je gotovo vpetost v vsakdanje okolje, ki zlasti ženskam vselej nudi skušnjave, da bi kaj malega postorile, četudi so si sinovi poprej razdelili delo, recepte …
Plus pa je glas Gospoda in vse od njega prejete milosti. Vredno si je vzeti čas zanj – in morda imamo ravno v tem nenavadnem korona času tudi več časa in tudi več potrebe po Božji bližini.
Na koncu DV sem se počutila tako zelo v Gospodu, da se mi misel na smrt nikakor ni zdela zastrašujoča – le najmlajši, komaj 6-letni sin, je še malce »cukal« nazaj. Dragocena je ta svoboda, ki pomaga gledati iz Božje perspektive na življenje.
Upam, da se je s tem odprl tudi nov način, kako morejo DV doseči tudi tisti na bolniških posteljah oz. drugače odvisne od nege ipd., pa tiste v tujini …
M.

Kljub zelo lepi izkušnji običajnih ignacijanskih duhovnih vaj v tišini mi je bilo dragoceno, da sem se jih lahko udeležila tokrat malo drugače – na daljavo. Pravzaprav sva si jih prav zato lahko »privoščila« skupaj z možem. Gotovo to ni popolnoma isto: v domačem okolju je namreč težje ohranjati tišino; vendar je presenetljivo, da za Boga ni ovir – po Svetem Duhu veje, kjer hoče, in nagovarja v globine naših src tam, kjer smo. Izkušnja je bila zelo dragocena in bi jo z veseljem ponovila.
P.