Tri podobe ali besede, ki mi prihajajo v zvezi s časom epidemije, so: zaprtost, velik razpon, nove možnosti.
Zaprtost
Glede na to, da sem dokaj navajen na mobilnost, biti na različnih krajih – za duhovne vaje, duhovne obnove ter razne druge dogodke – je sedaj krepko drugače. Občutim, kot da sem privezan, zaprt, ujet. Malo možnosti je za normalno srečevanje z ljudmi; naj si bo za pastoralno delovanje kot za prijateljske stiske. Možnost ‘na daljavo’ tega nikakor ne more nadomestiti. Vsaj meni ne.
Velik razpon
Večkrat sem presenečen nad velikim razponom, kako različno ljudje doživljamo ta čas. Srečam ljudi, ki jim ni težkega, tako da se celo čutijo krive, ker je tolikim zelo težko. Srečam pa tudi ljudi, ki gredo skozi zelo hude stiske; bodisi zaradi zdravja, ker so zboleli oni sami ali kateri od domačih, bližnjih; ali zaradi psihične stiske ob napornosti te situacije.
Tudi velik razpon pri obolelih: eni imajo tako malo težav, da če ne bi bili testirani, sploh ne bi vedeli, da so zboleli; ter drugi, ki so po več tednov na respiratorju.
Nenazadnje velik razpon, kako in koliko se ljudje držimo ukrepov proti širjenju: od strašansko zaskrbljenih, pa do tistih, ki vidijo v vsem tem le zaroto.
Nove možnosti
Kot sem že rekel, ‘na daljavo’ mi ni všeč. Obenem sem hvaležen Bogu za to možnost, ker vendarle odpre kakšno možnost: ‘na daljavo’ duhovni pogovor, duhovne vaje, duhovne obnove, predavanja, itd. Vsega tega je v IDD kar precej v tem času. Opažam tudi, da na ta način morejo biti vključeni nekateri, ki bi na običajen način fizične prisotnosti sploh ne mogli biti udeleženi. Iz tega sklepam, da bodo po koncu epidemije ostale nekatere možnosti in načini, ki so se sedaj pokazali dobri; ki torej niso veljavni le za ta čas epidemije, ampak tudi za prihodnje običajno stanje.
p. Milan Bizant
Žena, 4 otroci, pes, 2 hišna zajca in jaz. To so duše, ki bivamo pod našo streho (zajca sta zunaj v zajčniku). Poleg hranjenja in opravljanja vseh vitalnih funkcij življenja, imamo veliko opraviti s šolanjem na daljavo. Zoom, Skype, e-pošta, sms-ji, telefonski klici, skeniranje so postala vsakodnevna opravila, razen ob nedeljah.
Trenutno je moja zadolžitev iskanje možnosti za nakup dodatnega računalnika, tablice in pametnega telefona (najbolje bi bilo dodati 2-kratnik pri vsaki opciji). Ne, ne zase. Tudi žena tega trenutno ne potrebuje. Aja, če to naročim Miklavžu? Do sedaj nisem pomislil na to, saj bi to potrebovali že zdavnaj, pa… Skratka, malo za hec, malo za res. Ko bo konec tega napornega obdobja, bom vso to mašinerijo prestavil v spodnji prostor hiše in na vrata namestil napis Studio-pisarna. Skupaj z otroki bomo začeli snemati filmčke z naslovom Koronačas I. in Koronačas II. (navodila za preživetje).
Kaj se pa dogaja v meni?
Letni čas zima mi je zaradi snega všeč. Nikakor pa ne zaradi predolgih obdobij teme, premalo sončnih dni in mraza. Ta čas korone pa je očitno vse skupaj še bolj okrepil. Tako se v meni pogosto naseli občutek praznine, na trenutke obupa, naveličanosti, pogosto jeze z občutkom nemoči, da ne morem nič spremeniti. Plašiti me začno misli ob dejstvu končnosti, minljivosti, smrti. Kar strašljivo, srhljivo. Saj zima na nek način je predstavnica konca, umiranja, končanja obstoja v tej obliki življenja, ki ga živimo na tej krogli. Potem se pa nenadoma spomnim na božjo besedo pretekle nedelje, ali pa prejšnjega dne. Hmm, ne zveni zimsko, končno. Diši po večni pomladi, obeta neskončno veselje, slika odnose brez ovir… ni da ni.
Virus, dobri virus Stvarnika – očeta, atija, očka…, pridi in okuži nas, da pridemo, ko bo čas, domov – Domov. Pred tem pa še za pogum v tem življenju poslanstva.
Marko
Epidemija nam je popolnoma spremenila način življenja ter nas prisilila, da postavimo drugačne prioritete v našem življenju, delovanju in služenju. Ta čas preživljam oklepajoč se Božjih obljub, ki so zapisane v Svetem Pismu »toda niti las z vaše glave se ne izgubi«, Lk 21,18 in drugih spodbudnih misli. Večino časa posvečam posredniški molitvi za vse potrebe. Globoko v sebi čutim velike stiske, tesnobe, strahove ljudi, obenem pa čutim ujetost veliko ljudi v neki pasivni, malodušni drži. Vse to prinašam Gospodu, da odreši in spremeni na bolje. Snežne razmere so me spodbudile, da na nov način slavim Boga. Med molitvijo in slavljenjem sem naredila sneženega moža. Ko je bil dokončan sem rekla »Tudi ta sneženi mož naj te slavi Gospod in razveseljuje vse, ki ga bodo gledali.« Upam, da tudi vas.
Slavica
Le nekaj dni po zaprtju javnega življenja se je virus konkretno dotaknil tudi naše družine. Mož se je okužil na delovnem mestu. Vse skupaj se je začelo z močnimi bolečinami v sklepih, kosteh in mišicah, ter s temperaturo, ki je vztrajala kar devetnajst dni. Nemočno spremljanje trpljenja, nadzorovanje temperature, ki raste in raste, poslušanje dihanja, kuhanje čajčkov, zračenje prostorov in druga vsakdanja družinska opravila, ki kdo ve zakaj v takšni situaciji postanejo mnogo bolj naporna, so bile stvari, ki so dokončno ovrgle moje upanje, da je Covid 19 morda le samo kot »navadna gripa«. Poleg mučnega čakanja, ali se bo virus dotaknil tudi naju s sinom ter strašnega občutka, da smo morda okužbo prenesli še na koga, pa je bolezen prinesla še čisto logistične izzive kot npr.: kako bo mož sploh prišel do mesta za testiranje ali do zdravnika, ko pa v družini nihče ne vozi avtomobila? Kdo nam bo prinesel najnujnejše iz trgovine in lekarne? Kako ohraniti naju zdrava in odporna, ko pa vendar moža ne moremo kar nekam zapreti? In nenazadnje: Kako ohraniti notranji mir, trezno glavo in svoje skrbi preložiti Nanj?
Priznam, da mi je to slednje delalo največ težav. Zdelo se mi je, kot bi mi nekdo ukradel vso »duhovno zalogo«, ki sem si jo nabrala skozi življenje. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem dojela, kako močno držim stvari v svojih rokah in se sama borim s preizkušnjo, namesto da bi se naslonila na Gospoda, ki mi je že tolikokrat dokazal, da lahko On poprime stvari le, če jih jaz prostovoljno prepustim. Ozavestila sem, da ne morem spremeniti poteka bolezni, lahko pa spremenim svoj odnos do vsega, kar se dogaja. Zbrala sem vso voljo, ki mi je še ostala, in podvojila molitev. Začela sem trd boj s skušnjavami in zavestno zavračala vsako temno misel, ki se je prikradla. Namesto premetavanja po postelji, ko ponoči nisem mogla spati, sem vstala, molila rožni venec ali pa prebirala opogumljajoče duhovno branje. Začela sem filtrirati informacije, ki so kot bombe letele iz medijev in ugasnila radio ali televizijo vselej, ko je kakšen novinar začel stresati svoj žolč. In tako sem počasi ugledala luč na koncu tunela.
Kot iz vsake preizkušnje sem tudi iz te izšla bogatejša. Bolezen nas je kot družino še bolj povezala, poglobil se je moj odnos z Gospodom, povečalo sočutje do vseh, ki se borijo z boleznijo ter hvaležnost do tistih, ki v teh težkih časih skrbijo za bolnike ali imajo nehvaležno vlogo voditeljev in odločevalcev.
Sonja
Za razliko od pomladnega nas jesenski val epidemije ni toliko presenetil in šokiral. Hitreje smo se vključili v pastoralo družbenih omrežij; imeli smo nekaj vaje z uporabo Zooma in podobne tehnologije, tako da po svojih močeh nadaljujemo svoje poslanstvo. Znotraj ekipe našega doma smo celo našli čas za globlje strokovno usposabljanje in medsebojno povezanost, česar smo zelo veseli. Osebno pa imam več želje in moči za večjo zvestobo v molitvi, kar tudi prinaša tolažbo. V zadnjem času se največ ustavljam ob modrem izreku puščavnika, ki pravi: “Dvajset let se že borim in skušam uresničiti željo, da bi vse ljudi videl kot enega samega.” Nekaj skrivnostno privlačnega slutim v tej misli. Morda kaj več o njej čez dvajset let… Pozdrav vsem v Gospodu, ljubitelju človeka!
Oktobra sem z veseljem začel s predavanji na Teološki fakulteti in s programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Toda po treh tednih predavanj v živo se je to veselje končalo. Naenkrat so se vsa moja predavanja preselila na ZOOM aplikacijo, prav tako tudi duhovni programi. Strah me je bilo, kako bodo to sprejeli tisti, ki so se prijavili na različne duhovne programe in na študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Toda odziv je bil kar dober. Večina je začela odkrivati nove razsežnosti povezanosti med nami in tudi z Bogom, v katerem živimo, se gibljemo in smo, kot zelo nazorno pove apostol Pavel (Apd 17,28). Bog ni vezan na prostor in čas. V njem je večni sedaj in on je povsod z nami. Kristusov Duh veje, kjer hoče in nič mu ne more preprečiti njegovo vetje. To lahko naredi samo naša nevera vanj in naša svobodna odločitev, da nočemo sodelovati z njim in mu dopustiti, da bi nas spominjal, učil, tolažil in vodil (Jn 14-16).
Bogu sem zato hvaležen, da je s tem, ko je dopustil pandemijo (ki nikakor ni njegova kazen), nam dal priložnost, da nas najde oz. se nam razodene na nov način.
Zelo me je nagovorila duhovna izkušnja večine slušateljev, ki so imeli sredi oktobra duhovni vikend na daljavo. Vse je bilo pripravljeno za odhod v Olimje, kjer bi izvedli pripravljene vodene molitve ob simbolih (vodi, kruhu, križu, kosmiču bombaža). Toda zaradi prepovedi druženja smo morali ostati doma. Predlagal sem jim, da bi molitve kljub temu izvedli preko ZOOM aplikacije. Nekateri so bili takoj za, drugi so bili zelo v dvomih, ali je to sploh mogoče. K sreči je bila večina za in štirje izmed njih so bili pripravljeni voditi te molitve na daljavo.
Bog je uporabil to njihovo pripravljenost in odprtost za novo. Bogato je blagoslovil te njihove molitve. Ko sem poslušal delitve njihovih duhovnih doživetij in spoznanj, sem v globini čutil moč delovanja Svetega Duha. Vsi smo bili prežeti z njegovo navzočnostjo in tolažbo. Vsi so doživljali neizmerno povezanost in bližino, čeprav smo bili tako daleč vsaksebi in nas je povezoval le internet. Toda v resnici smo bili eno v Očetovem in Kristusovem Duhu. Nekateri izmed njih so še na poseben način doživeli, kako se je preko te skupne molitve posvetil njihov dom. Začutili so, da je Bog resnično dejavno navzoč tam, kjer so.
Eden izmed udeležencev je že hotel prodati svoje stanovanje, ker se je v njem zgodilo toliko težkih stvari in je bilo preveč bolečih spominov. Po tej duhovni izkušnji se je odločil, da bo ostal v njem, saj je odkril, da ga prav tam čaka Bog in mu želi razodeti svoje neizmerno in zastonjsko ljubezen.
To je samo ena izmed mnogih in lepih duhovnih izkušenj, ki sem jih bil deležen v tem času. V njem doživljam mnoge milostne trenutke ob mnogih ljudeh, ki so sprejeli to kot priložnost, da se na novo razodene Božja milost (Tit 2,11). Seveda tudi mene občasno stisneta strah in negotovost, kam vse to vodi in kako bo z zdravjem mnogih, ki jih poznam in so zboleli, toda hkrati zaupam, da smo vsi v Očetovih rokah. On bo naredil vse, da bi nas preko vseh teh stisk privedel k sebi in nam še bolj nazorno razodel svojo ljubezen. Če se mu prepuščam in predenj razgrnem vse svoje strahove in temo, ki se pojavi v meni, tudi ta tema ni več temna, temveč zasije kakor dan, kot je zapisal starozavezni molivec v 139. psalmu.
Uf, kaj naj napišem? Izredne razmere so preizkus za sposobnost pripovedovanja, nujnost praktičnih rešitev ruši vse načrte in ideje… No, vendarle pride kak bolj miren dan in tak je danes, ko imam čas reflektirati in zapisati.
Je drugače kot ob 1. valu? Boljše je gotovo to, da se ne bojim več srečati človeka zunaj na cesti ali se usesti poleg njega za mizo doma; spomladi sem se počutil, kot da sem samomorilski terorist na sprehodu, z bombo namesto nasmeha. Marsikaj je bilo »zadnjič«, kot da nekaj umira: oktobra sva z Milanom skočila na Kamniški vrh in se celo sončila, zadnji teden sem še ujel frizerja in si zadnji večer ogledal razstavo v muzeju… Po zaprtju pa ugotavljal, da se v ljubljanski občini da voziti 15 minut izven centra in potem pešačiti na Janče, od koder vidiš pol Slovenije. Ja, o izletih ven je lažje pisati, to je olajšanje v fikciji, jih pa seveda pogrešam, tako kot srečanja v živo z različnimi ljudmi. Imeli smo srečanje neke skupine v živo, še oktobra, šli smo na sprehod po Ljubljani, vmes v tišini meditirali, četica eden po eden z razmakom 3 m, namesto nasmehov sprehajalcev pa strogo preverjanje: imaš masko, jo nosiš zares ali za okras… ja, disciplina ni hec.
Vesel sem, da sem novembra uspel urediti park IDD, podobno kot ob 1. valu spomladi – kakšen grm je presajen na boljše mesto, listje pograbljeno… Druga gospodinjska ustvarjalnost pa je bilo kuhanje kosil, npr. na Miklavževo. Za nas 11 odraslih dedcev, od katerih jih ima 7 diete, ni lahko zastaviti kaj prazničnega. Rešil me je mamin trik, peči puranovo pečenko v plastični vrečki, dodal sem malo sadja in zelenjave, mmm, sočno. Pa še dva druga pekača v pečici, s krompirjem in zelenjavo, lonec za juho in drugi za čičeriko, sadna in običajna solata, pa je bilo tri ure nedeljskega švicanja v domačem fitnesu mimo.
Dnevni ritem še kar gre. Čeprav je kak dan bolj miren, dela ni manj, e-pošta dežuje (ampak dež očisti zrak!), določeni decembrski roki spet grabijo za vrat. Dva tedna že ne poslušam poročil, ne pogrešam jih kaj dosti, ampak bom moral spet začeti.. Z veseljem poslušam pogovore ljudi, čeprav kdaj potožijo o kakšni stiski, to je ja normalno. Tudi pri sebi, ko mi sodbe o kom iz domače hiše začnejo delati gnečo v glavi in je vidljivost zmanjšana, tožim usmiljenemu Gospodu, pa je bolje. V sočutju z drugimi vedno bolj razmišljam, kako z moje strani pametovati manj, npr. tistim, ki imajo veliko majhnih otrok in zato (in zaradi službe) naporne dneve. Eden od adventnih delavniških evangelijev je bil preprosto kratek, tri vrstice: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite… jaz vas bom poživil.« (Mt 11,28-30).
P. Rok Bečan