V času duhovnih vaj smo iskali načine, kako smo lahko z Bogom in mu dopustimo, da bi lahko bil vedno bolj z nami. Naj vam refleksiji udeleženk duhovnih vaj pomagajo odkriti, kako so potekale in kaj so želele omogočiti.

»Naslov duhovnih vaj na daljavo je bil Biti z Bogom. On je tako vedno z nami, mi se oddaljujemo. Začela sem s ponižno prošnjo k Svetemu Duhu, da bi mogla verovati, da je vedno z menoj in mi želi spregovoriti, da me najde. Predvsem je bil to čas bivanja z Njim in ne premišljevanja o Njem. Srečevala sva se v meditaciji ob jedi (Ti skrbiš zame, v tej hrani in pijači se mi podarjaš, delo tolikih rok je, blagoslovi jih. Tudi to je odraz tvoje ljubezni do mene.); pri hoji na sprehodu – največkrat molim, a tokrat je bilo drugače (Hodiva skupaj, ljubi Oče, ti mi daješ korak, prožnost, gledam tvoje ustvarjanine, se jih veselim in se ti iz srca zahvaljujem.). Zahvaljevala sem se mu ob vsakem utripu srca (Vsak utrip srca je tvoj dar, da živim, bije neodvisno od mene, ti mu daješ moč in ritem. Hvala, da me poživljaš.). V samoti iščem družbo v Očetu, Sinu in Duhu s prekrižanjem, a tokrat z meditacijo (Troedini Bog, zaznamuj moje življenje s svojo prisotnostjo, ljubeznijo, nežnostjo. Oče, vodi me, Sin, živiš v meni in me spreminjaš, Sveti Duh, povezuj me z njima.). Kako lepa je bila izkušnja moliti s Svetim Duhom v meni: Aba-Oče. Samo to, pol ure (Ti se mi podarjaš, ker si moj Oče, hvala, da me ljubiš bruto, tvoja hči sem, zate dragocena, ti zame Vseljubeči.) Najlepše pa je bilo, kako se je vsaka meditacija, vsaka molitev, vsi dnevi zlili v eno misel: “V tebi živim, se gibljem in sem.” S tem čutenjem, Bližino troedinega in naravnanostjo stopam v novo leto. Hvala za te temelje naše duhovnosti. Brez njih je kot zidanje gradov v oblake. »
(Anica H.)

 

»Že skoraj dve desetletji iščem obliko molitve, ki bi me pritegnila, me odžejala in po kateri bi hrepenela. Molitev, ki je ne bi doživljala kot nekaj, kar moram storiti, temveč kot privilegij, ki mi je dan. Iščem obliko molitve, ki bi jo lahko izrekla brez besed, in v kateri bi bilo zajeto vse moje bistvo. Prav zato so vodene molitve, ki so nam bile dane tudi v obliki zvočnih posnetkov, zame osebno največje darilo teh duhovnih vaj. Molitev, v kateri moli celotno telo, vključno z gledanjem, poslušanjem, vonjanjem, okušanjem in dotikanjem, me ohranja v sedanjem trenutku. Veliko manj je raztresenosti in trenutkov, v katerih me misli odpeljejo daleč stran od bližine Boga, česar se običajno ne zavem prav kmalu. Morda je to oblika molitve, ki sem jo tako dolgo iskala. Morda je to biser, ki mi je bil podarjen na teh ignacijanskih duhovnih vajah preko spleta. Skok v neznano, v neobičajno, se je izplačal. Vabim te, da tvegaš tudi ti, draga sestra, dragi brat v Kristusu.” (Irena)

»Te duhovne vaje so imele zelo konkretno vsebino. Prvi dan začnem z zaznavanjem božjih darov v svoji bližnji preteklosti. Nato nadaljujem z občutenjem ganjenosti ob tem, da sem, da obstajam, da mi srce utripa, da diham, hodim, jem,… da sem del čudovitega Božjega stvarstva. Poglobim se v znamenje križa in se s sv. Pavlom učim biti z Bogom v vsakdanjem življenju. Zavem se, da je Sveti Duh že v meni, le da se moram odločiti, da se mu bom pustila voditi. Seveda mi je to v času duhovnih vaj dokaj preprosto, saj posvetim dovolj časa in zbranosti, spodbudam v obliki nagovorov, svetopisemskih odlomkov, vodenih meditacij, osebnega pogovora in svete maše. Drugače pa je ohranjati ta občutja in zaznave ter zvestobo odločitvam, ko vstopam nazaj v družinske in službene obveznosti. Zato v meni po zaključenih duhovnih vajah ostaja želja in prošnja, da bi se v izzivih in preizkušnjah vsakdana pustila voditi Svetemu Duhu in  neomajno zaupala v Boga in njegovo varstvo.«
(Katja)

Zbral p. Ivan Platovnjak