Pomembno spoznanje ali Božja beseda, ki mi je najbolj ostala:
Vsak od odlomkov je bil po svoje dragocen in bogat; posebej razbremenjujoč je gotovo stavek iz Matejevega evangelija: »Dovolj je dnevu lastna teža.« Mislim, da so svetopisemski odlomki ves čas opozarjali na Božjo dobroto, ljubezen, skrb in naklonjenost, ki smo je/jih deležni, to pa terja, da je Bog v središču našega življenja …
»Ne boj se, zaupaj!« Angel je prišel k Mariji in ji oznanil, da bo spočela od Svetega Duha. In Marija je zaupala. Sv. Jožef je zaupal. Jezus je zaupal. To je sporočilo, spoznanje, ki me vodi. In naj ne skrbim za jutrišnji dan , saj bo le-ta skrbel sam zase. Le zaupati moramo.

V letošnjih duhovnih vajah sem začutila sporočila psalmov:
Ps 71 – Gospodu se je potrebno vsak trenutek zahvaljevati, za vse kar pride dobro ali slabo.
Ps 34 – Uči nas kako živeti. Varuj se hudega, posebno kaj govoriš. Ne vpij, ne delaj hudega. Gospod te rešuje iz vseh stisk, če se obrneš nanj. 
Ps 72 – Zahvala vsem zdravstvenim delavcem, ki so v prvih bojnih vrstah na Covid oddelkih.
Ps 8 – Hvaležnost za leto 2020, ki je bilo enkratno.

Iz 13,3: Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja
2 Sam 7,11: Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo.

 Mislim in čutim, da mi je Gospod preko Besede in dogodkov, ki so me spremljali na različne načine opominjal, da je z mano, da me ima rad in me ne bo zapustil. Govoril mi je preko misli in na srce. Besede tolažbe (»Ne boj se…«), besede, ki so me opominjale na to, da On skrbi zame in je Odrešenik (»Dam vam novo srce…«). Mislim, da lahko svoje občutke teh duhovnih vaj dobro povzamem z besedami zadnjega tedna: »Ti si moj ljubljeni sin…«.

Najbolj sem zadovoljen (hvaležen) za…
Občutek, da je nekdo ‘tam’, da nekdo nekaj pripravlja (voditelj), da nekdo nekaj ‘dela’ (udeleženci), da se ljudje ‘ukvarjajo – ukvarjamo’ z Bogom, da smo zbrani okoli skupnega cilja.

Hvaležna sem za skrbno pripravljeno gradivo, ki mi je vsak teden pomagalo pri molitvi in mi bilo v spodbudo in oporo. Prav tako sem hvaležna za tedenska srečanja in skupinske podelitve, ki so obogatile in dale še večjo globino osebni molitvi. Vsi smo si na nek način podobni in imamo težave, ki so vsakemu zapakirane v njegov paket. 

Najbolj sem zadovoljna in hvaležna, da sem se posvetila sebi, brala Sveto pismo in se v tem času bolj povezala z Bogom.

Najbolj sem hvaležna:

  • za skupino, ki mi je pomagala vztrajati in me je bogatila s podelitvami.
  • za Božjo besedo, ki me je vodila skozi čas adventa in Božiča.
  • za veselje, ki je ostajalo v meni po molitvi.
  • za večjo bližino z Gospodom.

Kaj so mi ADVŽ dale v situaciji epidemije, stiske …? (Kaj mi pomeni srečevanje na daljavo ipd.?)
Te duhovne vaje so mi dale večje zaupanje do ljudi, sploh v naši skupini. Do ljudi nasploh, to potrebujem … Hvaležna Bogu … Glede srečevanja na daljavo, nimamo pripomb. Super je bilo!

Mislim, da je čudovito, da nam tehnologija omogoča srečevanja na daljavo. Še pred nekaj leti to ne bi bilo mogoče. Je pa tudi kriza pospešila razvoj komunikacijskih možnosti, tako da vidim veliko prednosti in obžalujem, ko slišim v naši družbi toliko jadikovanja na ta račun. Meni so ta srečanja prav v teh koronskih časih bila še posebej dragocena.
Vesela sem bila, da smo jih uspeli imeti kljub epidemiji. Pomagala nam je tehnika Zoom – in ugotovila sem, kako je to praktično. Iz dnevne sobe se prestaviš v kuhinjo. Si v domačem okolju, sproščeno se »priklopiš« (če ni tehničnih napak), lepo sodeluješ. Vendar sem pogrešala pristen stik udeležencev v skupini.

V tej situaciji so mi DVŽ dale tisto duhovno hrano, ki jo sicer začutim v cerkvi, po vajah sem bila pomirjena, zadovoljna. Dale se mi uvid oz. sem razmišljala kako malo je potrebno za življenje oz. zadovoljstvo. Predvsem sem spoznala, da je važno, da smo ljudje povezani med seboj, da se razumemo, se skupaj veselimo in jokamo. Da za srečo niso pomembne materialne stvari. Spoznala sem, da moram še veliko narediti na sebi, v marsičem spremeniti način razmišljanja …

Več časa doma v družinskem življenju v resnici pomeni manj časa zase. Imela sem še nekaj drugih prioritet, ki jih nisem želela puščati, tako da mi je zmanjkalo za ADVŽ. Sem pa imela nekaj, kamor sem se v kratkih trenutkih miru lahko obrnila in vsaj delno naredila kakšno vajo. ADVŽ so bile v ozadju, a tudi ta pomen ima v resnici neko težo na nek način…

Čeprav na daljavo, je molitev povezovalna. Zame je bilo to dragoceno! Negativno pa je pravzaprav to, da imam strah, odpor in neznanje pred tehniko, ampak bom pač morala bolj uporabljati ta orodja.

V času epidemije, ko smo bolj ali manj izolirani drug od drugega, je bilo lepo vsak teden pričakovati druženje z drugimi v skupini in se na tak način nekoliko vrniti med ljudi in v odnose, kar je v tem času vse prej kot samoumevno.

ADVŽ so mi dale predvsem določen red v molitvi (dobra vaja). Skupnost in redna srečanja me na svoj način podpirajo in mi pomagajo vztrajati takrat, ko sem v skušnjavi, da bi molitev preložila na pozneje (kar je pogosto potem nikoli). Veliko lažje bi sama rekla: bom pozneje, bom jutri …, tako pa me vprašanje, ‘kaj boš pa povedala’ tudi malo vzpodbudi k vztrajanju…
Bile so priložnost globokega srečevanja z Bogom preko Božje besede (sedaj, ko je obisk svete maše bolj izreden). Tedensko srečevanje mi je predstavljalo motivacijo za molitev, pomoč pri vztrajanju hkrati pa tudi bogastvo doživljanja Boga skozi druge oči.

To srečevanje na daljavo je v bistvu zelo “udobno” – odpade vožnja in tudi časovno je bolj dosegljivo. Za ta čas epidemije in negotovosti so bile ADVŽ prava oaza miru in poti vase; možnost, da dam besedo Bogu, da prisluhnem, prisluškujem Božji besedi.

Zame so bile nekaj dobrega, povezujočega. Ob rednem branju in premišljevanju, sem opazila, da prav ta rednost odpira nekaj zelo zdravilnega.
Čeprav na daljavo, je molitev povezovalna. Zame je bilo to dragoceno!
Negativno pa je pravzaprav to, da imam strah, odpor in neznanje pred tehniko, ampak bom pač morala bolj uporabljati ta orodja.
Vsekakor, HVALA! Vse dobro!