V hitrem tempu življenja proces žalovanja nima pravega mesta. P. Ivan Platovnjak pa poudarja, da je resnično, boleče in potrebno. Žalujoče vodi skozi bogat trimesečni program – več na spletni strani Ignacijevega doma duhovnosti.

V naši kulturi okolica žalujočega hitro preneha podpirati v procesu žalovanja, vi pa ponujate trimesečni program. Komu je namenjen?
Družba, v kateri živimo, ne spoštuje časa, ki bi si ga človek lahko vzel, ko žaluje. Res je, da se mnogi po smrti ljubljene osebe želijo čimprej vrniti v vrvež življenja, saj tako pozabijo in gredo naprej. Toda mnogi potrebujejo več časa, predvsem pa varen prostor, kjer lahko govorijo o vsem, kar doživljajo. Pogosto manjka nekdo, ki bi jih spoštljivo in čuteče poslušal in jih sprejel z vsem, kar nosijo v sebi. Spominjanje in pripovedovanje drugim o tem, kaj vse lepega in dobrega jim je bilo dano po umrlem, je zelo dragoceno in ozdravljajoče. V žalujočih se okrepi zavest, kako velik dar je bilo življenje z umrlo osebo in kako bi bilo njihovo življenje brez nje prikrajšano za mnogo stvari. V trimesečnem programu za žalujoče nudimo prav ta varen prostor, kjer bodo lahko žalujoči govorili o umrli ljubljeni osebi in ob tem odkrili sredi svoje žalosti zgodbo ljubezni, ki ne bo nikoli minila.

Pred vključitvijo v program mora od izgube preteči vsaj šest mesecev …
Za podporo takoj po izgubi je precej poskrbljeno, z vsakim mesecem po slovesu pa je je vedno manj. Če kdo žaluje še po enem letu, se zdi, da potrebuje zdravniško pomoč. Tako je mnoge, ki žalujejo dlje, strah, da je z njimi nekaj narobe. Toda to ni res. Žalovanje je zelo resnično in boleče, je znamenje globoke ljubezni do umrle ljubljene osebe.
Tudi iz izkušenj vem, da je ta čas potreben, da se je žalujoči zmožen celostno vključiti v dinamiko programa in skupine. Prvih šest mesecev je žalujoči pogosto še preveč zajet v močna čustva in misli žalovanja, zato težje ubesedi zgodbo. Tudi je precej manj možnosti, da bo že imel dovolj moči sprejemati zgodbe drugih, kar pa je za dobro sodelovanje v programu in za njegove sadove nujno potrebno.

Program obsega šest srečanj po dve uri. Kako potekajo?
V skupini je največ pet žalujočih, da ima vsak dovolj časa za deljenje. Pred vsakim srečanjem dobijo udeleženci navodila, ki jim pomagajo, da vstopijo v posamezne dele svoje zgodbe ljubezni in si to tudi zapišejo. Pri skupini je vedno navzoč voditelj, ki skrbi, da se vsi držijo navodil delovanja skupine in da vsak dobi svoj čas. Srečanja se pričnejo in končajo z molitvijo. Na koncu je vsak povabljen, da na kratko deli z drugimi, kar mu je bilo dano v času srečanja. Pred srečanjem in po njem je tudi čas, ko se žalujoči med seboj bolj osebno povežejo, če želijo.

Program temelji na izkušnjah terapevta Patricka O’Malleya in njegovi knjigi Getting Grief Right. Katere vsebine prinaša?
Njegov pristop k žalovanju me je zelo nagovoril in me potrdil v tistem, kar sem slutil, toda nisem našel nikjer tako jasno napisanega. Žalovanje je nekaj normalnega in potrebnega, ko izgubimo ljubljeno osebo. 
Patrick je odkril, da je žalujočim v veliko pomoč, če se jim omogoči na celosten način izraziti zgodbo, ki razkriva lepoto, bolečino in prepletenost njihovih čustev in misli. Ta zgodba ljubezni obsega tri poglavja. Prvo govori o navezanosti in ljubezni do osebe, ki so jo izgubili, od prvega srečanja do smrti. Drugo poglavje vsebuje opis okoliščin smrti, poslavljanje, pogreb in druge rituale, ki so s tem povezani. Tretje pa opisuje življenje po izgubi in se nadaljuje do konca življenja žalujočega.

Je žalovanje v času epidemije (majhni pogrebi, ni toliko druženja, tolažbe) drugačno?
Vsako žalovanje je boleče, težko in naporno. V tem času je postalo še veliko težje. Zaradi različnih »karanten« so žalujoči še manj v stiku s člani širše družine in prijatelji. To povzroča še večji občutek osamljenosti in izoliranosti. Zato mora biti žalujoči še bolj blagohoten s samim seboj in drugi z njim. Nikakor ne sme pritrditi mislim in občutkom, ki govorijo, da je z njim nekaj narobe. Žalujočim je lahko v veliko pomoč pisanje »dnevnika hvaležnosti«, zahvalna molitev ali prebiranje svetopisemskih odlomkov, kar jim daje upanje in moč za življenje.

Udeleženka Anita, ki je izgubila očeta, o svoji izkušnji programa:
Srečanja v skupini za žalovanje bi priporočila vsakomur, ki želi na naraven, globok in duhovni način predelati izgubo svojega bližnjega. Srečanja potekajo po načrtu in sklopih, ki si zelo smiselno sledijo, saj se dotikajo življenja osebe, ki smo jo izgubili, trenutka smrti in dogajanja po njej. Meni osebno so bila srečanja v veliko pomoč pri prebolevanju izgube, saj sem na ta način ozavestila svojo praznino, žalost se je pretvorila v čudovit spomin. Veliko mi je pomenila tudi prošnja na začetku in zahvala na koncu srečanj, da je bil med nami Bog, ki nas je vodil in nam pomagal.

Patricija Kavčič

Objavljeno v Družini dne 7. marca 2021, https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/p-ivan-platovnjak:-%C2%BBpogosto-manjka-nekdo-ki-bi-spostljivo-in-cutece-poslusal%C2%AB?Open