Od 14. do 16. maja smo se s pomočjo spleta, na daljavo, ustavili ob Ponižanih in razžaljenih, enem izmed zgodnejših romanov Dostojevskega. Pisatelj nas je uvedel v temo zahtevnega odpuščanja in sprave. Dogajajo se krivice, žalitve, spori, prihaja do zamer, užaljenega ponosa, bolečine ob nesposobnosti odpuščanja… Dolga in naporna je pot, da ponižani in razžaljeni oče ali mati postaneta podobna tistemu usmiljenemu očetu iz prilike o izgubljenem sinu. A Bog nikoli ne izgubi upanja, prihaja nam naproti s svojo besedo, pošilja nam ljudi, ki nam pomagajo do skesanosti in odpuščanja. Nekaj odmevov udeležencev, ki bi si seveda želeli, da bi se srečali v živo (upamo, da bo kmalu mogoče tudi to):
- Ljubezen se mora pokazati bolj v dejanjih, manj v besedah.
- Geste so pomembne, potrebujemo nežnost.
- Potrebno je gojiti otroški odnos – otrok vleče v odnos, v edinost …
- Kako živeti v skupnosti, ki je zastrupljena z egoizmom? Stalna borba z zlom obremenjuje. Bolje je boriti se za dobroto, za lepo, ne proti zlu. Ne varovati zla v sebi.
- Dediščina (materialna ali duhovna) je vir konfliktov – odgovornost mojega roda do naslednjega … Kaj zapuščamo svojim zanamcem?
- Smo “posvojeni” Božji otroci.
- Tema je del našega življenja, s tem se srečujemo (zamere …), v sebi nosimo del tega. Eni se rešijo tega bremena, drugi ne …
- Kdor ne izkusi ljubezni, je ne more dajati naprej.
- Treba je ločiti med ljubeznijo in zasvojenostjo z odnosi.
- Roman Dostojevskega je sporočilo ljubezni; vsi smo na preizkušnji. Sporočilo knjige je to, kar piše sv. Pavel v Rim 12 (pravila krščanskega življenja): ljubezen, usmiljenje, odpuščanje…