Odmev Marjetke in Francija na Duhovni vikend za zakonce Obljubim, da te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja – november 2021
Vsako leto se z možem udeleživa duhovne obnove za zakonce. To je eno od orodij za negovanje najinega odnosa. Odločila sva se za duhovni vikend v Ignacijevem domu duhovnosti, ki je potekal od 19. do 21. novembra 2021 pod vodstvom p. Ivana Platovnjaka. Naslov »Obljubim, da te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja« se ni zdel zame ravno privlačen, morda malo »obrabljen« zaradi dolgega staleža (38 let) v zakonu in zakonski skupini ob vsakoletnih duhovnih vikendih, a izkušnja preteklih let je govorila, da je to dobra izbira. Zato sva z zaupanjem in veseljem povabila zraven še prijatelje iz zakonske skupine. Ob koncu smo bili vsi zadovoljni in hvaležni za prejeto, za vse milosti in blagoslove.
Duhovni vikend smo začeli v petek z večerjo. Zbralo se nas je deset parov različnih starosti in dobe poročenosti, od dveh do štiridesetih let. Pisana druščina, kar je pripomoglo k bogastvu spoznanj ob podeljevanju refleksij v skupini. V vsebino duhovne obnove smo vstopili z odlomkom iz Janezovega evangelija o svatbi v Kani galilejski in obujanjem spominov o odločitvah za najino skupno pot, za cerkveno poroko, do priprav na izrek poročne obljube.
V sobotnem dopoldnevu smo premišljevali, kaj pomeni poročna obljuba ljubiti in spoštovati. Vsi smo se strinjali, da ob izreku te obljube na poročni dan nismo povsem vedeli, kaj dejansko pomeni biti poročen. V soočenju z izzivi, ki jih prinaša skupno življenje, skrb drug za drugega in družino, sva imela možnost, da se oblikujeva v potrpežljivosti, ponižnosti in nesebični ljubezni. Ob tem so se dogajale tudi ranjenosti. Ko sva se ozirala na prehojeno skupno pot, sva prepoznavala skrito, delujočo navzočnost Boga in njegove milosti v najini zvezi. Ni bilo namreč samoumevno sprejemati, spoštovati in ljubiti sozakonca takšnega, kakršen je, kot ga je ustvaril Bog, in ne kot osebo, kakršno si jaz želim, da bi bila. To je duhovna naloga, ki zahteva ponižnost, potrpežljivost in brezpogojno ljubezen. V molitvi in premišljevanju ob odlomku iz Pavlovega pisma Efežanom (Ef 5,21-33) ter podani razlagi sva dojemala pomen spoštovanja, ki si ga vsak človek zasluži kot Božja stvaritev, Božja podoba. Prikloniti se drug drugemu, kot se benediktinski menihi pred skupno molitvijo priklonijo drug drugemu potem, ko so se priklonili Najvišjemu. Čast in medsebojno spoštovanje sta temelj kakršnega koli partnerstva, zlasti še partnerstva ljubezni in življenja. V tem izzivu nismo sami.
V poročnem obredu smo prejeli posebni blagoslov. O tem smo premišljevali v sobotnem popoldnevu. Kot zakonca sva združena v edinosti telesa in duha. Sklenila sva zavezo, in najina medsebojna ljubezen je podoba zaveze, ki jo je Oče sklenil s svojim ljudstvom. Sva zakrament, drug drugemu znamenje Božje navzočnosti in njegove brezpogojne ljubezni. Zaveza, o kateri smo premišljevali v nedeljo, se izraža v dveh oblikah, v posvetitvi, ko se iz notranjega stanja predanosti in prepričanja darujeva drug drugemu, in v prisili, ko se ob zavedanju posledic nepravih dejanj odločava za dobro.
Odločitev za to duhovno obnovo je bila gotovo odločitev za dobro. V pogovorih po osebnem premišljevanju in v molitvi sva drug drugega najprej poslušala in si podelila najine misli, spoznanja, doživetja in čustva. V drugem krogu sva odmevala to, kar se je ob poslušanju drugega dotaknilo naju. In v tretjem krogu sva podelila tisto, kar sva zaznala, da nama po zaupanem želi povedati Bog . To je bil kamenček v izgradnji najine intimnosti.
Sadove teh duhovnih vaj zaznavava v večjem medsebojnem sočutju, večji dobrotljivosti in pozornosti. Bogu hvala. Tako upava, da ne bova postala sitna stara zakonca ampak pričevalca lepote zakonskega življenja.