Duhovni vikend za zakonce: Ko pridejo preizkušnje….
25.-27. november 2022

»Zelo sem se veselila duhovnega vikenda, ko bova skupaj in sama pred Bogom. Hvaležna sem za svojega moža, za najino vero in možnost, da sva si v teh dneh izmenjala veliko ljubezenskih pisem, se o njih mirno pogovorila, brez očitkov, obtoževanj, polna razumevanja in spoštovanja. Spomnila sem se najinih začetkov, ki so bili čudoviti. Hkrati pa sem se zavedala tistega občutka, ko je ta zaljubljenost minila. Takrat sem se počutila osamljeno, kot da se nimava več rada. Na tem vikendu sva si ta čustva mirno povedala, si jih dovolila in bila enotna v misli, da naju je združil sam Bog, da bova negovala najin odnos in odnos z njim in da sva srečna drug z drugim.«

»Dragoceno mi je bilo, da sva se pogovarjala in da sem lahko govorila o sebi, kaj občutim in doživljam ob lepih trenutkih in v trenutkih preizkušenj in da sem slišala to tudi od moža. Mislim, da spet malo bolje poznava drug drugega. K temu so veliko pripomogla pisanja in prejemanja pisem. Pomirja me občutek, da sem bila slišana. Skozi pogovor sem močneje začutila bližino in povezanost med nama. To sem zelo potrebovala. Če sem prihajala sem z nekim strahom, kako nama bo šlo, odhajam sedaj notranje pomirjena, s hvaležnostjo, da sva si toliko stvari iskreno podelila. V ozadju tega sem lahko zaznala Božjo skrb za naju. Odhajam potrjena v zaupanju, da sva drug drugemu pomembna in da je za naju oba zakon velika vrednota.«

»To so bile moje tretje duhovne vaje. Nikoli nisem šel nanje samoiniciativno in z veseljem. Tudi tokrat je bilo tako. Zanimivo pa je, da sem se od tod vedno prihajal poln navdušenja, veselja, pozitivne energije. In tudi tokrat je tako. V tem miru, Božji navzočnosti, se počutim vznemirjeno in hkrati prijetno. Lahko sem jaz jaz. Čutim prisotnost Svetega Duha. Brez težav govorim o ‘težkih’ stvareh. Vem, da bom slišan na pravi način. V takem okolju duhovno rastem in za to so ‘duhovne vaje’.«

»Čas teh duhovnih vaj lahko primerjam s svetim tridnevjem. Je čas trpljenja in bolečine, ko kopljem po sebi in si dovolim priznati nemoč, odtujenost, ujetost v tatove pozornosti in brezbrižnosti do žene. Je čas umiritve v sebi, ko ‘odmrem’ v grobu svoje nemoči. In je čas vstajenjskega jutra, ko v ljubezni Očeta po Sinu in Svetem Duhu v obljubi zaveze prenovim odnos v radost življenja za naju z ženo.«

»V duhovnem vikendu sem poglobila zavedanje, da sva drug drugemu resničen dar. Bog naju je poklical na skupno pot, da drug drugega odrešiva raznih ran, ujetosti. Preizkušnje, konflikti so dar. Če jih ne bi bilo, bi bila ves čas na istem. So priložnost za rast v spoštovanju in ljubezni. Potrebna je zavestna odločitev mene kot zakonca, da se odpovem vsemu, kar naju ločuje. Sama sem izvedela, da jeza ni ne slaba ne dobra, je pa pomembno, kako jo izrazim, in sicer  na način, da ne ranim ali rušim najinega odnosa. To pa je možno le z Božjo pomočjo in upoštevanjem temeljnih pravil pogovora.«

»Dotaknila sva se težkih tem, ki se jih sama ne bi znala na tako spoštljiv in ljubeč način. Spoznala sva, da z Božjo pomočjo zmoreva premagati tudi te izzive. Pomembno je, da želiva vztrajati in da v težke situacije kličeva Svetega Duha ter da drug drugemu dopuščava drugačne misli in čustva.«

»Na duhovni vikend sem prišel brez pričakovanj, celo z malo treme. Že prvi dan mi je bilo v veselje, da sem se odločil za ta korak. Na dan so prišla čustva veselja in prebudila se je spet zaljubljenost do žene, s časom pa tudi ljubezen. Bogu sem hvaležen za zelo močna čustva, ki sem jih doživljal, ko se me je dotaknil na poseben način na vodenem molitvenem sprehodu. Močno sem čutil njegovo navzočnost. Orosilo se mi je oko in počutil sem se blaženega. Ko sem po tistem pisal pismo svoji ženi, se mi je porodilo enako močno čustvo in zaznavanje navzočnosti Boga. Z veseljem bom priporočil takšen vikend tudi drugim.«

Zbral p. Ivan Platovnjak