Vesela sem, da sem bila del Šole odnosov in odpuščanja. Program mi je prišel naproti, ko sem ravno to potrebovala. Ne glede na moj konkreten oreh, ki ga skušam streti,  je Šola prinesla širino. Predvsem do Boga. Moje temeljno spoznanje je spoznanje Boga, drugačnega, tistega, ki se mu lahko približaš, tistega, ki ozdravlja. Nikoli se nisem približala Njemu, kot sem se skozi tale učni proces.  Nikoli nisem vedela, da se mu lahko izročam, tudi svojo bolečino, in da ima lahko trpljenje smisel, še posebej, če ga daruješ na oltar za kakršenkoli namen. Spoznanje, da je Bog tu, ob nas, da nismo sami/nisem sama, je bilo zame blagoslov. Vzklik  “Jezus živi “, je zame dobil poln pomen. Hvaležna sem, da sem iz golega zavedanja da Bog samo “je”, stopila v odnos z Njim, da lahko poglobljeno zrem v svet, na ljudi in na sebe, skozi  čuječnost, ki se je v tej šoli učimo vzpostavljati. Program lepo vodi udeležence skozi korake s premišljevanjem o nas, naših situacijah, ki nas najbolj ranijo, o naših izkustvih in čutenju ter z vprašanji usmerja v globino premišljevanja. Zame je bilo pomembno, da sem se naučila sprejeti situacijo in v trenutek povabiti Boga za usmerjanje in pomoč. Da znam izročiti in – počakati. Tu se torej učiš potrpežljivosti in zaupanja. Čeprav pridem v stare vzorce, ki so še kako prisotni, jih uspem, sicer ne vedno pravi čas, prepoznati. Spoznanje blagoslavljanja je prav tako nekaj, kar mi je bilo neznano. Slabo misel ozavestiti in zamenjati z blagoslovom, potihoma blagoslavljati žalivca, mimoidočega, sogovornika… da če fizično ne zmoremo prositi odpuščanja ali ga podeliti, lahko to storimo v mislih, v molitvi z Jezusom. Nikoli prej nisem sama molila Rožnega venca, zdaj sem se ga podučila in ga zmolim za svoje ozdravljenje, za druge in rajne. Najbolj pri srcu pa mi je osebna molitev. V pomoč mi je bila literatura v posameznih korakih. In pa podelitve na skupnih  srečanjih! Hvaležna! Skratka,  šola ne uči le pristopa v odnos,  ampak da veliko več. Sploh, če si neveden in ne preveč veren iskalec, kot sem bila jaz. Odpirali smo vprašanja glede Boga, njega pravilno dojemanje, Svetega pisma, nasploh stanja v družbi in mesto vere v njej… Cel način podajanja snovi mi je bil všeč, skupinska srečanja so nas povezovala v naših podelitvah, osebna srečanja pa so bila tista, namenjena vsakemu posamezniku, da se bolj približa svojemu vprašanju oz. konkretni življenjski situaciji. Tu zelo podpre duhovni spremljevalec! Zame je bil vsak pogovor balzam. Tudi vikend srečanja so bila zame zelo intenzivna. Odklop od vsakdana, molitev v kapeli, umirjenost, tišina, so me znova približali h Bogu, če le me je vsakdan zmotil z obilico obveznosti. Pisanje pisma Očetu, pisanje osebne molitve, pisanje osebnega razmišljanja, vse to je delovalo nekako očiščevalno, osebna izpoved je zdravilo dušice.  Vesela sem, da sem bila del te šole, priporočala bi jo vsakomur, kajti to je šola za življenje. Tu odpadejo marsikateri stereotipi pri neverujočih in če le imaš odprto srce, odkriješ, da Jezus Živi.
K.

Šola odnosov in odpuščanja je šola, ki te spremeni na bolje, te usmeri v nadaljnjo rast. Moje temeljno spoznanje je, da: ”Nič ni nujno, da se zgodi” in da se je v življenju najbolje prepustiti Božjemu načrtu. Kadar se predam in zaupam, da Bog najbolje ve, kaj je dobro zame, se stvari odvijejo v pravo smer.
Moja sprememba glede odnosov je ta, da razumem, da drugih ne morem spremeniti. Lahko jim odpustim, jih poskušam razumeti in jih preprosto cenim take, kot so. Sprememba pa mora prihajati od njih samih, ne od mene. Jaz nisem odgovorna za ravnanja drugih in tega bremena ne smem nositi. Spoznanja so včasih težka in veliko solz preteče v procesu… ampak ta proces je resnično zdravilen. V odnosih je pomembno, da imaš tudi sam močne temelje, da poznaš svojo vrednost in svoje meje.
Tudi moj odnos do Boga se je v tem obdobju spremenil. Nič več ni nekdo, ki je nedosegljiv in nedostopen. Postal je nekdo, ki me vedno ljubi, ki mi je v oporo, ki z mano nosi moja bremena, ki me razume, jaz pa mu zaupam, ker vem, da ima zame najboljši možen načrt. In beseda »vedno sama« se kar naenkrat spremeni v »skupaj« (z Bogom) in nič ni več tako težko.
P.

Mojo pot je najbolj zaznamovalo spoznanje, da sem imela najslabši odnos prav sama s seboj. Da sem bila najbolj kritična sama do sebe in, da sem najtežje odpustila ravno sebi. O odnosu do sebe sem imela napačno predstavo. Če izhajam iz tega, lahko danes vidim tudi, kako je to vplivalo na moj odnos do drugih – do oseb, ki so mi bile najbližje, kot tudi do teh, s katerimi sem imela samo bežna srečanja.
O mojem odnosu do Boga se do naših srečanj nisem spraševala. Danes pa, ko vem, da lahko Nanj preložim vse svoje strahove, bolečine, skrbi, sem močno spremenila tudi odnos do Boga. Boga danes vidim v popolnoma drugi luči in veselim se, da sem to spoznala. Veselim se tudi, da si dovolim, da se odprem, bolj prepustim, in da lahko v popolnem miru sprejemam, kar mi je dano. Da lahko, ko je to potrebno, umirim svoje misli in se vprašam, kaj bi na mojem mestu storil Jezus. In vem, da mi bo s tem, ko se bom povsem odprla Njemu, dano vse, kar potrebujem.
Zavedam se, da še zdaleč ne vem vsega, hkrati pa se zavedam tudi tega, da sem s tem, kar sem se tukaj naučila, največ pomagala prav sebi. Zelo sem vesela, ko v vsakdanjem življenju opazim, da sem nekaj naredila. Drugače, boljše kot sem to naredila v preteklosti. Zdaj trdno verjamem, kar je bilo v šoli večkrat poudarjeno: kar delaš iz ljubezni in izključno samo iz ljubezni, ne more biti napačno ali slabo. Če se bomo vsi držali tega, bo naše življenje lepše.
I.

Mojo pot v Šoli odnosov in odpuščanja je najbolj zaznamovalo zavedanje ponižne hvaležnosti za vse dobro in slabo v mojem življenju, za odnos do sebe in meni bližnjih oseb. Začela sem bolj zavestno sprejemati vse, kar mi življenje prinese, sprejemati realnost takšno, kakršna je, brez olepševanja, sprejemati in tudi spuščati in odpuščati sebi in drugim. Zavedala sem se, da je prav, da imam želje, saj želje imajo posebno moč, da vztrajam in upam, da čutim, da je življenje res lepo, še posebej ko prebrodiš kakšno hujšo stisko, se tega bolj zaveš. Sedaj upam trditi, da me je v moji življenjski stiski sam Bog napotil na gospo Sonjo. Pri naključnem iskanju informacij o odpuščanju sem na spletu naletela na Šolo, se prvič slišala z gospo Sonjo, ki me je poslušala, pomirila, mi dala tolažbo in upanje. Zato sem se prijavila in iskreno, brez pretiravanja, lahko le pohvalim vse, kar sem doživela v tem obdobju. Vsebino programa, kot tudi samo organizacijo.
Neizmerno sem hvaležna voditeljicama Sonji in Tatjani, patru in tudi celi skupini, še posebej pa za skupni vikend, ki mi je dal poseben notranji mir.
N.

V program sem vstopila z iluzijo žrtve, v iskanju odrešenika izven sebe, ki bo namesto mene hodil mojo pot ter s premnogimi nadomestki, s katerimi sem se slepila, sanjala, da mi bodo enkrat v prihodnje pomagali k polnemu, osmišljenemu življenju. Zgodilo se je ogromno, marsikaj po naključju, ki morda to sploh ni. Padel je malik, za katerega sem mislila, da bo moj odrešenik in mi s tem pomagal, da sem uspela ugledati luč svobode. V tem procesu in z ogromno podporo Sonje, moje duhovne spremljevalke, sem uspela ohraniti vse lepe plati odnosa, brez primesi zamere, poimenovano z eno mislijo: »Ljubezen pa ostane«. Hvaležna sem za nov pogled na situacije, ki so me vezale in prvič sem zaznala, da ni moja drža več žrtev, ampak spoznanje, da sem se sama odrekla svobodi, sama zavzemala držo, ki me je vedno bolj zapirala v »zlato kletko«, kar je bil eden mojih najpogostejših občutkov. Poznam, vsaj delno, tudi odgovor, zakaj sem to lahko dopustila. Skriva se v ranjenostih in travmah iz otroštva – občutku zapuščenosti, občutku strahu, občutku, da bi vse naredila za varnost, občutek sprejetosti in ljubljenosti. Občutku, da bi naredila vse, vključno s tem, da žrtvujem sebe, moj pristni del sebe. Dolga pot je bila prehojena, da sedaj lahko napišem povzetek z mislijo, da me vsaj še tako dolga pot domov čaka. Zgodilo se je odpuščanje v meni. Vendar ne gre za občutek vzhičenosti, kot sem mogoče pričakovala, ampak za občutek praznine, žalovanja nad vsemi izgubljenimi iluzijami in negotovost, kam in kako naprej.
Na podlagi izkušnje Boga Očeta ne iščem več, ker vem, da je.
Zelo hvaležna sem, ker je program Šola odnosov in odpuščanja prišel na mojo pot v zelo pomembnem obdobju mojega življenja – rušenju malikov. Brez programa in osebnega duhovnega spremljanja, ki ga program nudi, bi verjetno to pot prečiščevanja hodila veliko težje.
A.

O sami sebi sem bolje prepoznala svoje šibke točke, predvsem pa razumevanje, zakaj le-te obstajajo. Ta spoznanja vplivajo na odnos do sebe, drugih in Boga. Ko bolje razumem sebe, so odnosi do drugih in Boga boljši. Vsebino, organizacijo, vodenje in izvedbo programa ocenjujem kot zelo dobro organizirano in poučno vodeno, hkrati smo bili deležni dobrega znanja v zahtevni temi odnosov do ljudi in Boga.
F.