Kako vse lahko postane molitev
Vse življenje lahko zorimo v iskanju in najdevanju Boga
Samo še nekaj dni romanja nam ostaja do sklepa leta molitve, ko smo skupaj in vsak zase iskali poti in načine, kako moliti. »Zelo težko je moliti, če ne vemo, kako moliti,« je zapisala mati Terezija. In je vendar tako preprosto, če le v zaupanju odpremo Gospodu svoje srce v prošnji, zahvaljevanju, slavljenju. In čeprav se bo leto molitve sklenilo, se bo naše osebno romanje po poti molitve končalo šele takrat, ko bo zastal utrip našega srca, v katero je Bog položil svojo navzočnost in bližino.
Zakaj več ne prosiš?
Zato se oprimimo besede sv. Terezije Deteta Jezusa: »Silna je moč molitve«, kajti molitev je dragocen dar. »In bodimo hvaležni – ne le za ta dar, ampak tudi Darovalcu, saj to pomeni krepitev odnosa zaupanja in povezanosti z Bogom,« pravi jezuit p. Milan Bizant. »Vstopati v odnos z Bogom pod vidikoma zahvale in prošnje je nekaj res dragocenega. Zase vidim, posebej v letnih duhovnih vajah, kako mi znova in znova Gospod reče: ‘Milan, zakaj več ne prosiš?’ Ljudje smo bolj naravnani na tiste vsakdanje, sprotne prošnje, naj mi Bog pomaga v tem in tem. A res pomembne so tiste globinske prošnje za vero, upanje, ljubezen. Da prosim z vsem srcem, močno in z zaupa-
njem. V tem so nam lahko v pomoč psalmi, saj imajo veliko prošenj, ki gredo včasih tudi do tarnanja, ampak do tarnanja Bogu, kar je tudi lahko odrešenjsko – v smislu: Gospod, ali boš kaj naredil ali ne boš nič … Prošnja je del odnosa z Bogom in ni najpomembnejše, ali bo uslišana jutri ali čez eno leto. Pomembno je zaupanje, da bo Gospod dal, da bo uslišal.«
Vedno navzoč s svojo milostjo
Za jezuita p. Janeza Poljanška je prav vse lahko molitev. »Zame najgloblji pomen imajo Ignacijeve besede ‘Iskati in najti Boga v vsem’. V vseh stvareh, v vseh dogodkih, v naravi, zgodovini, človeških zgodbah, odnosih doživljati hvaležnost za vse milosti v življenju, ki smo jih prejeli, za darove odrešenja. Bog vsemu daje, da obstaja, da diha, da živi in potem tudi meni daje, da živim, da razmišljam. Vse prihaja od Boga kot žarki od sonca in kot voda iz izvira. In če jaz kaj dobrega naredim, je tudi to Božje delo. Tudi mi, tako kot sv. Ignacij, lahko vse svoje življenje rastemo v tem iskanju in najdevanju Boga.«
Ob tem se p. Janez spomni besed starca Zosima iz knjige Bratje Karamazovi pisatelja Dostojevskega, ki razmišlja o tem, da je od majhnega občudoval sončne vzhode, a na stara leta ima raje sončne zahode. Ko je vse nekako že dozorelo in se ob zahajanju sonca sveti kot zlato. Prečiščeno skozi preizkušnje, trpljenje, skozi vse, kar je šlo. »Tako se mi zdi, da lahko ob koncu leta gledamo – ni vzhoda, ampak je bolj zahod, ko zimsko sonce osvetli gore, da žareče zasijejo kot v zlatu. Nekaj je dozorelo, ko je šlo kot zlato skozi ogenj in se izčistilo. Tako je tudi v življenju. Ob koncu leta smo lahko hvaležni za preizkušnje, za težke in lepe stvari, dogodke, trenutke. Bog nam vedno daje to, za kar prosimo. Ali pa še kaj boljšega.«
Zato se nikoli ne naveličajmo moliti – v popolnem zaupanju, da je Bog vedno navzoč s svojo milostjo.
Tatjana Hudomalj
Hvaležnost je magnet za čudeže
»In bodite hvaležni« (Kol 3,15) je čisto kratek stavek, ki ima zelo globok pomen. Hvaležnost mi pomaga v veselju, da se zavedam, da nisem lastnik tega veselja, v žalosti pa me potegne iz obupa in mi kaže svetle plati. Z držo hvaležnosti lahko moje veselje postane še večje in moja žalost manj boleča. Ne upam si predvidevati, kakšne molitve so všeč Bogu; lahko pa z gotovostjo rečem, da je zahvalna molitev zagotovo tista, ki je všeč moji duši in mi pomaga na poti življenja. Takrat, ko zmorem s hvaležnostjo pogledati na dan, se zahvaliti za lepe in težke trenutke, lažje tudi zaupam in verujem. (Polona Kemperle)
Sad molitve je notranji mir, zaupanje in gotovost, da Bog vodi vse in bo dal potrebnih milosti in moči ob pravem času, tudi če se na zunaj zdi, da gre vse narobe. Sadove molitve prepoznavajo tudi drugi. Odražajo se v odnosih s tistimi, s katerimi živim, v odnosu do dela, do dogodkov. Me preplavlja strah ali pa zmorem v resnični povezanosti z Bogom ob grozotah vojn in naravnih nesreč reči: »Bog, Ti veš, zakaj to dopuščaš.« Ne iz obupa, pač pa v izročanju in rotenju Boga, naj bo usmiljen z nami. To je Božji dar, ne sad mojih prizadevanj. Da bi ga znala prepoznavati in se zanj zahvaljevati! (Martina Radež)
Sadove molitve poskušam prepoznavati vsak dan s pomočjo hvaležnosti, ki je magnet za čudeže, ki se mi dogajajo; da so mi na pot poslani ljudje, ki jih potrebujem, da zdravljenje dobro prenašam; ko na mrazu opazim čudovit cvet, ko mi nekdo mimogrede pove, da moli zame, ko me pred vrati čaka presenečenje …
Čeprav mi je sedaj naložen težji križ bolezni, ga skupaj z Jezusom laže prenašam, zato vedno dan začnem s prošnjo, da ga preživim z Njegovo ljubeznijo in milostjo matere Marije, zvečer pa sklenem z zahvalo. Bolezen pa se učim sprejemati kot dar, iz katerega se moram še veliko naučiti. (Romana Kolenc)
Iz niza člankov o molitvi (8. del), ki so v letu 2024 izhajali v Družini – avtorica Tatjana Hudomalj