Raziskovanje Božjih globin
Čeprav je eno življenje premalo, da bi izkusili vse bogastvo molitve, nam pri tem lahko pomagajo duhovne vaje
Bog se s človekom sporazumeva na njemu lasten način. »Ko človek odrašča, raste z njim tudi molitev. Če pogledamo otroka. Ima preproste molitve, z obrazci, ki se jih nauči od staršev ali pri verouku in jih sprva moli skupaj z drugimi. Že otrok pa lahko ima osebne molitve, na primer prošnje ali zahvale. Z njimi se obrača na Boga z otroško zaupljivostjo ali tudi z razočaranjem, ko se ne zgodi tisto, za kar prosi. Ko otrok zori v najstnika, se močno osredotoči na svoj notranji svet. In takrat lahko postane odnos z Bogom bolj oseben. Nekaterim ne zadoščajo več zgolj formalne molitve, obrazci, ampak se v njih prebujata želja in žeja po Bogu, po druženju z Bogom, po samoti, tišini in lahko opravi kakšne duhovne vaje v tišini,« pravi p. Janez Poljanšek.
A čeprav je pot drugačna, si nas v vsakem obdobju našega življenja Bog želi, želi biti z nami, ob nas in hoče, da si tudi mi želimo njega. Molitev je poseben čas, ko Božjo bližino doživljamo in slišimo najbolj razločno, z jasnostjo, ki nas lahko prevzame in tudi preseneti. Včasih med delom in vsakdanjimi opravki, na sprehodu, ob prebiranju Božje besede, na duhovnih vajah, v evharistiji. Zato ni dobro dajati prednosti enemu načinu obračanja na Boga pred drugim. Ali kot je zapisal sv. Ignacij Lojolski: »Nevarno je vsiljevati vsem, da hodijo naprej po isti cesti.«
Neizčrpane možnosti
Vsak, ki moli, ima osebno izkušnjo, kako se njegova molitev spreminja, da ima svoje vzpone in padce, da je v določenem obdobju navdušujoča, nagovarjajoča, spet drugič čutimo sušo, nazadovanje, rutino, dolgočasje. »Pride pa tudi kakšna kriza v človekovem življenju in takrat lahko molitev dobi neko novo kvaliteto. Nikoli ni poti, ki bi bila samo vzpenjajoča, ampak gre v valovih, tako gor in dol. Nikoli pa ni mogoče izčrpati možnosti našega vstopanja v odnos z Bogom. Božje globine so tako velike, da je premalo eno življenje, da bi vse izkusili ali do konca lahko odkrili bogastvo molitve,« je prepričan p. Poljanšek.
Potrebujemo »pomočnika«
Včasih nam je v pomoč, da na poti molitve nismo sami. »Že otrok ima prve spremljevalce, starše, katehete, duhovnike, ki otroka uvajajo v molitev. Pozneje je to lahko kakšna skupina ali duhovno gibanje, duhovne vaje, tudi branje knjig duhovnih avtorjev. Učitelji so različni svetopisemski avtorji. Potrebujemo pa tudi živega človeka, zato si nekateri, ki želijo poglobiti svoje duhovno življenje, izberejo duhovnega spremljevalca, ki je lahko duhovnik, redovnik, redovnica, laik. Kot pravi sv. Ignacij, naj bo to ‘duhovna oseba’, ki je že prehodila neko pot duhovnega zorenja in rasti in pozna potrebne zakonitosti, da lahko nekoga spremlja, posluša, mu svetuje,« razloži p. Poljanšek. Ob tem poudari, da je duhovni spremljevalec najprej poslušalec in ustvarja varen prostor zaupanja, da lahko človek odpre srce, spregovori o svojih željah, hrepenenju, težavah. Ob tem mora zelo upoštevati človeka, ki želi biti spremljan, njegovo starost, sposobnosti, poklic, družinski stan. »Da ne vleče trave iz zemlje, ker jo bo izpulil, pa tudi dušiti ne sme, ker potem trava ne more rasti. Mora spodbujati, lahko svetuje kakšen način molitve, izbere odlomke Svetega pisma ali predlaga duhovne vaje.«
V vsakdanjem življenju
Ena izmed možnosti so Duhovne vaje, ki jih je kot svoje darilo svetu dal Ignacij Lojolski. »Razdeljene so na 4 tedne. Vse se začne s temeljem, za kaj smo ustvarjeni. Človek vidi sebe, ustvarjenega od Boga, odkriva pravo Božjo podobo in se potem sooči s svojo revščino, s svojim grehom, gre skozi neko obdobje očiščevanja. Sledi pot razsvetljenja, kjer človek ob evangeliju moli, premišljuje, kontemplira evangeljske odlomke. V drugem tednu tudi lahko naredi večjo ali manjšo izbiro. Tretji in četrti teden sta pa molitev ob Jezusovem trpljenju in vstajenju, ko začuti še močnejše združenje z Bogom, večjo notranjo uglašenost in veselje ob Božjem delovanju ter sprejetju vseh sadov Jezusovega trpljenja in vstajenja. V tišini samostana ali doma duhovnih vaj gre tako posameznik skozi to dinamiko štirih tednov,« na kratko razloži p. Poljanšek. Ker pa si le redki lahko vzamejo toliko časa skupaj, je že sv. Ignacij zapisal, da se lahko duhovne vaje opravijo v daljšem obdobju. V Ignacijevem domu duhovnosti takšne Duhovne vaje v vsakdanjem življenju (DVŽ) vodi p. Poljanšek. »Imajo tri glavne elemente: vsak udeleženec je povabljen k vsakodnevni polurni molitvi ob odlomkih iz Svetega pisma; vsaka dva tedna se skupina sreča, udeleženci si podelijo, kako jim je šla molitev in kaj jih je nagovorilo. Vsak ima tudi duhovnega spremljevalca, s katerim se srečuje na 14 dni. Poleg te polurne molitve predlagamo tudi eksamen – izpraševanje vesti vsak večer. In ko gre nekdo skozi ta dveletni program poglobljenega osebnega življenja, postane vsakdanja osebna molitev že potreba.«
Molitev nam Gospod podarja kot dragocen dar, ki nam pomaga, da se vsak dan znova znebimo nepotrebne navlake. Tako nam prinaša mir v srce in nam odkriva, kdo smo. Ljubljeni Božji otroci.
Odlična pot za napredovanje
Z duhovnimi vajami v vsakdanjem življenju sem se prvič srečala pred trinajstimi leti ob zaključku študija na Teološki fakulteti. Kmalu sem se navdušila nad takšnim načinom duhovnih vaj, ker sem spoznala, da so odlična pot za napredovanje v duhovni rasti. Omogočajo namreč osebno poglobitev ob Božji besedi, pogovor v manjši skupini ter z duhovnim spremljevalcem kakor tudi pripadnost večjemu občestvu vseh udeležencev. V naslednjih letih sem se še večkrat udeležila postnih in adventnih DVŽ ter tudi daljših – triletnih DVŽ, ki so bile zelo močna izkušnja Božjega delovanja v mojem življenju. Vesela sem, da sem mnogim približala takšen način duhovnih vaj in da se redno srečujemo v različnih oblikah DVŽ. (Marika Mikolič)
Ignacijanskih duhovnih vaj v tišini sem se prvič udeležil, ko sem bil že v zrelih letih. Na duhovne vaje sem šel brez pričakovanj ali želje po razreševanju življenjskih vprašanj, šel sem samo na bližnje srečanje z Gospodom. Spomnim se vzhičenja ob zaključku, toda pred odhodom domov so nas opozorili, da to ni pravi sad duhovnih vaj, saj bo v nekaj dnevih ali največ nekaj tednih minilo. Pravi sad bo počasi rasel in zorel več mesecev. Po desetletjih rednih duhovnih vaj se je vzhičenje ob zaključku zelo zmanjšalo, odhajam pa zdaj z duhovnih vaj z zavedanjem, da je bilo vame vsajeno novo duhovno seme, ki mu moram samo dovoliti rasti in ne skrbeti, kakšno je to seme in kaj bo iz njega zraslo. To, kar je do zdaj zraslo, se vidi predvsem v bolj odprtih in sočutnih odnosih z drugimi. (Brane Petek)
Iz niza člankov o molitvi (5. del), ki so v letu 2024 izhajali v Družini – avtorica Tatjana Hudomalj