Z Bogom se lahko veselimo, prepiramo in jokamo
Kaj je molitev, kako poglabljati odnos z Bogom in kaj storiti, ko naše molitve niso uslišane
Kristjani verujemo, da nas je Bog ustvaril kot bitja, ki smo z njim v dialogu. Bog se želi sporazumevati z nami in vsakega človeka kliče k srečanju z njim v molitvi. Sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, je v knjižici Duhovnih vaj zapisal, da človeka ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari (Dv 2). Želel je, da bi bili jezuiti možje molitve in bi s to držo pomagali tudi drugim, da spoznajo Kristusa in se zavedajo, da so ljubljeni, da niso osamljeni sredi tega sveta. Patri jezuiti, ki delujejo v Ignacijevem domu duhovnosti – p. Janez Poljanšek, p. Milan Bizant, p. Ivan Platovnjak in p. Mio Kekić –, spodbujajo posameznike k prepoznavanju njihovih duhovnih vzgibov prav v molitvi, ki je najlepša in najgloblja takrat, kadar gre neposredno iz človeškega v Božje srce in obrnjeno.
Preživljanje časa s prijateljem
»V ožjem pomenu je molitev pogovor z Bogom. V širšem pomenu je molitev vsaka vrsta komunikacije, izmenjave z njim. Je notranje okušanje njegove navzočnosti, vseprisotne ljubezni. Ko se veselim vseh dobrot življenja in sem zanje hvaležen, je to ena najbolj osrečujočih oblik molitve zame. Ko prosim za druge, ki so v stiski, je to ljubezen, ki jim jo izražam z molitvijo,« pravi o molitvi p. Mio Kekić.
Morda nam lahko način, kako razmišljamo o prijateljih in prijateljstvu, pomaga k razumevanju odnosa z Bogom v molitvi. Prijateljstvo je lepo in se poglablja, če s svojim prijateljem preživljamo čas, se z njim pogovarjamo. Tako je tudi z našim odnosom z Bogom. P. Ivan Platovnjak je prepričan, da ko se poslušamo in si medsebojno podelimo, kar nosimo v sebi, omogočimo drug drugemu izraziti sebe in biti hkrati slišani in sprejeti. »Tako postane molitev prostor, kjer se izraža ta globoki odnos spoštovanja, ljubezni do Boga. V molitvi si vzamem čas, da poslušam in slišim Boga, da sprejem, kar on pove o sebi, kar pove tudi o meni, pomeni njegov pogled na življenje. In potem jaz Bogu povem, kako to sprejemam in doživljam.
Najprej Bog želi moliti
Molitev je zaveza med Bogom in človekom in Bog jo vedno prvi vzpostavi in je zvest tej zavezi. Mi pa bolj odgovarjamo na to. »In prihaja in ni se nam treba stegovati po nebesih, ampak nebesa prihajajo k nam. Morda mora v kakšni drugi religiji človek ne vem, kaj vse narediti, da bi prišel do nekega stika z bogom. Pri nas pa je po razodetju Bog tisti, ki se je razodel – od Abrahama, Mojzesa, prerokov, ko je poslal Jezusa, da je govoril in nam še vedno govori po Božji besedi, po Cerkvi, po zakramentih.« Poleg tega je za p. Poljanška pomembno zavedanje, da najprej Bog želi moliti, biti v občestvu in bližini z nami. Božje hrepenenje je močnejše od našega hrepenenja, zato je najlepša smer molitve zaznavati te Božje želje za človeka. Ali kot pravi p. Mio: »V vseh pogledih nas Bog popolnoma prehiteva, saj nam vse daje. Brez njega ne moremo ničesar. Kot zrak, ki ga dihamo, je pred našim dihanjem.«
Negovanje odnosa je pot
Molitev doživljamo v različnih obdobjih različno. Kot se na poti osebnega zorenja v veri spreminja človekov odnos z Bogom, se spreminja tudi njegova molitev. P. Platovnjak verjame, da se že majhen otrok globoko zaveda navzočnosti Boga in lahko s svojimi besedami izrazi vse, kar nosi v sebi: hvaležnost, stisko, bolečino, jok, karkoli je. »Pomembno je učiti se biti vedno z Njim, deliti z Njim, kar me tare, za kaj sem hvaležen, mu povedati, kaj me radosti in kaj me spravlja v stisko. Z Bogom se lahko borimo, se prepiramo, se veselimo, jokamo in on je vedno z nami.«
Molitvena pot je proces, je iskanje. »Molitev kot način zavedanja Božje prisotnosti, kot duhovno hranjenje, kot iskanje Božjega pogleda z očmi vere. Molitev je tudi ohranjanje Božjih dotikov, še posebej kakšnih stavkov Božje besede, ki so se dotaknili mojega srca. Če to negujem v srcu, potem me to hrani,« razloži p. Milan Bizant.
Bogopodobnost kot izvir molitve
Izvor molitve je v človekovi bogopodobnosti. »Če nas je Bog ustvaril po svoji podobi, nas je ustvaril po podobi občestva, Svete Trojice. In če Sveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, živijo neke lepe odnose, po človeško gledano harmonijo, globoko ljubezen, potem človek, ki je ustvarjen po tej podobi, po tem hrepeni. In človeško srce, ali kakor imenujemo središče našega bitja, je ustvarjeno za ta odnos s presežnim, z absolutnim, z Bogom,« o izvoru molitve pove p. Poljanšek in spomni, da je že sveti Avguštin zapisal, da nas je Bog ustvaril zase in je »nemirno naše srce, dokler se ne spočije v njem«.
Za p. Mia se molitev začne z vero, ki pomeni odločitev, da zaupam nekomu, ki ga sicer ne vidim. »Razum vidi, da je to smiselno. Potem se prebudi srce. Od srca k Srcu, pa tudi nazaj, od Srca k srcu. Končno gre za ljubezen, ki se pretaka.«
»Toliko sem molil, pa nisem bil uslišan!«
Večkrat slišimo koga potarnati: toliko sem molil, pa me Bog ni uslišal. P. Poljanšek ob tem razloži, da mora biti pred željo pravi namen. »Da bi bilo vse, kar delam, vsi moji nameni, vse moje dejavnosti, da bi bilo vse naravnano v Božjo slavo. Prosim za prečiščen namen. Tudi če ne bom dobil tega, kar sem prosil, ali ne bom dobil tako, kot si želim, ne bom žalosten, ampak bom hvaležen za vse. Bog najbolj ve, kaj je dobro zame. Ko v molitvi prosim, je pomembno, da nisem navezan, neurejeno navezan na sadove, kakšni bi morali biti. Bog ve, kaj nam daje. In vedno na koncu vsake molitve rečemo AMEN. Amen pomeni: ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi. Pomeni, da sem predan, da zaupam.«
A vseeno je potrebna vztrajnost v molitvi in v tej perspektivi je količina tudi pomembna. Prav tako je potrebno, da verujem, da bom uslišan. Predvsem pa je pomemben pravi namen srca. Da dajem prednost tistemu, kar me bolj vodi k cilju, za katerega sem ustvarjen. Bog vidi v srce. In on najbolje ve, kaj, kdaj, koliko in na kakšen način človek potrebuje, je prepričan p. Mio. »Izid je torej vedno najbolj odvisen od Njega. Bolj postajam povezan z njim, po njegovem Srcu, bolj prosim to, kar je njemu všeč, hitreje to tudi prejemam. Molitev ne spreminja Boga, vedno pa naj bi mene delala boljšega, bolj podobnega njemu. In tudi drugim naj bi pomagala k temu. Nikoli ne drži popolnoma, da me Bog ni uslišal. Lahko, da me ni uslišal tako, kot sem si jaz želel. Uslišal pa me je vedno tako, kot je najboljše zame.
Pravijo, da Bog lahko odgovori na naše prošnje na tri načine. Lahko reče: Da. Lahko reče: Ne, ne še. Lahko reče: Ne, imam nekaj boljšega zate.
Iz niza člankov o molitvi (1. del), ki so v letu 2024 izhajali v Družini – avtorica Tatjana Hudomalj