1. Kako bi opisal/a svojo pot skozi program – kaj je bilo težko in kaj osvobajajoče?

Hvaležnost za program, za skupno pot, delitev med nami…vztrajanje, razne vaje, besede. Želela bi delati bolj intenzivno. Vesela, da sem vztrajala!
V začetku so mi sicer dejstva, po kom oblikujemo podobo Boga, povzročila pravo zmešnjavo. Težko je bilo “ grebenje” po preteklosti, a je pomembno o tem govoriti na glas, v skupini – da začutiš sprejetost.
Ubesedenje odvzame uničujočo moč skritih popačenih podob in misli. Težko je bilo soočanje s preteklimi travmami; občutek, da imam samo jaz te težave, da ne pašem v to skupino…
Med programom sem se včasih zgubila; spet podoživljanje bolečine; ponovno branje vsebine in svetopisemska “KONTRA BESEDA” je postala močnejša! Blaži rane.
Težko je soočanje s tem, kako so starši pustili težke sledove v mojem dojemanju Boga in sebe. Boleče je pomisliti, kaj sem kot mama predala svojim otrokom. Zavedanje svojih pomankljivosti in negativnosti – obsojanje sebe, krivda. A opogumlja me upanje, da me Usmiljeni Oče išče in pričakuje… da lahko okrevam in rastem v Ljubezni.

2. Odmev po udeležbi

Udeležba na programu OPPB je Pot bližje k Bogu in bližje k sebi – k temu, kar Bog misli o meni! Da sem dragocena! Bolj zaupam, ker je Bog na moji strani; bolj sem se začela prepuščat Bogu. Bolj opazim božje delovanje in posege. Boga bolj čutim!
Sčasoma pa se je podoba Boga poglobila in odnos z Bogom se je spremenil v smislu večje varnosti. Zdaj lažje prinesem k Njemu svoje strahove.
Dotaknili so se me žarki Božje Besede:
Modrost se razodene tistim, ki si jo želijo.
Zaupajte v Gospoda na veke, kajti Gospod sam je večna skala.
Ne boj se!
In ti zapisani in tudi nezapisani žarki Božje Besede mi bodo vedno v oporo.
Hvaležna sem, da sem bila skupaj s sopotnicami in Božjo navzočnostjo na tej poti spoznavanja Boga. Tega duhovnega programa sem se že udeležila, ko je potekal pri Svetem Jožefu, v kombinaciji v živo in preko zooma, vendar je bila moja želja po poglobitvi Vere tako močna, da sem se ponovno odločila za to pot. Življenjske situacije, v katerih me je zli duh nagovarjal, da je Bog daleč, je zahteven in kaznovalen, sem poskušala ozavestiti in sprejeti, in začela stopati na pot spoznavanja in dojemanja, da je Bog blizu, je moj Oče, ki me ljubeznivo vabi, da se mu lahko izročam vsak dan posebej.

Rada bi se zahvalila vsem, ki ste prispevali k temu, da je ta delavnica Okrevanje od popačenih podob Boga (OPPB) zaživela v slovenskem prostoru. Meni je zelo koristila: Sedaj se čutim bližje Bogu, bolj mu zaupam, manj se mu upiram, manj hočem uveljavljati svojo voljo. Boga sprejemam predvsem kot usmiljenega Očeta in zato mu laže zaupam, da On vodi vse moje življenje. Vabi me, da se zatečem k njemu v zavetje, ko se počutim zlomljena in prazna, in potrebujem njegov dotik, ki zdravi.