ADVŽ – Adventne duhovne vaje v vsakdanjem življenju

Ko pogledam nazaj na ADVŽ, je v meni velika hvaležnost za prehojeno pot. Odlomki iz SP so mi pomagali pri reševanju vsakodnevnih skrbi, hkrati pa sem se s časom lahko lažje odmaknila od vrtinca vsakdana. Neverjetno mi je, kako me že večkrat prebrani odlomek vedno znova nagovori.

Hvaležen sem za vse majhne skrivne in tudi jasne milosti, ki so se vtisnile vame ob poslušanju drugih. Kako je človek po eni strani krhek v tem, kar je, hkrati pa zaupamo v Božje obljube in Njegovo zaščito in tolažbo. Tudi po praznikih čutim eno povabilo Boga za naprej – vabilo, da ga spoznavam, da sem v odnosu z Njim.

Meni te duhovne vaje pomagajo duhovno rasti. Skupaj v molitvi smo močnejši, dobimo še več milosti, si podelimo dotike, se spočijemo, izročamo, prosimo za vse svojce in trpeče, se priporočamo in naberemo novih moči.

Meni osebno prinašajo res en tak mir v dušo in zavedanje, da me ima Bog ne glede na vse rad. Vidim kako sem mirnejša, ko me otroci ne ubogajo ali kdo prizadene. 

Pravzaprav se s temi duhovnimi vajami počasi spreminja moj pogled na življenje in vrednote. Upanje, hvaležnost in veselje ko se zavedam, da me Jezus kliče in mi daje še možnost spreobrnjenja me je bogatila za praznike. Tudi prebiranje božjih besed in psalmov je bogatejša, če jih lahko razumem s tako preprosto razlago. 

Hvaležna sem za veliko milosti, ki sem jih prejela. Milost je spoznanje – ali se  vrtim okoli sebe in zahtevam od sebe popolnost, ali pa dam več prostora Bogu, da dela. Veliko so mi pomenila naša srečanja, ker rabim tudi eno zunanjo spodbudo, da zberem svoje misli in molitve, da zmorem ubesediti, ker ko sam sebe slišiš, je to en drug pogled. Čeprav je včasih težko povedati, je pa potem milost, ko lahko ubesedim.

Skupina je dragocena; nisi sam na poti; skupnost ustvarja bližino; red je v pomoč pri molitvi!

Dragocena podelitev milosti in izkušenj; tudi, če sem sama bila v potrtosti, so me milosti drugih dvignile!

Postopoma se je ustalil ritem molitve, tudi zaradi spodbud, naj se ne »krivdarim«!

Skupina mi je bila izziv in spodbuda za poglobljeno osebno delo, da sem pred srečanjem zbrala svoje misli in se odločila, kaj bom delila.

Te duhovne vaje so mi predstavile nov način molitve. Biti z Jezusom v tišini, miru, brez motečih dejavnikov, vsak dan. Na začetku mi je največ težav delala ravno tišina in hkrati glasnost mojih lastnih misli. Ko sem se jih v drugem tednu naučila brzdati, sem začela v tišini uživati. Spoznala sem, da si moram v dnevu vzeti čas zanjo, ker mi le tako Jezus lahko spregovori, le tako ga lahko slišim. Le tako se lahko moje življenje počasi spreminja na bolje. Tekom tega adventa sem predelala nekaj pomembnih vprašanj, nekaj svojih strahov glede prihodnosti in se predvsem trenirala v izročanju svojih pričakovanj Jezusu. Lahko rečem, da sem s temi duhovnimi vajami ohranjala mir v sebi, ki so ga zunanje okoliščine vselej hotele podreti. K vztrajanju so me spodbujala tudi vsakotedenska srečanja skupine; od njih sem vsakič odšla zelo obogatena.

Te ADVŽ so bile zame drugačne od prejšnjih. Vmes je prišla bolezen v družini. Božja beseda mi je bila med ADVŽ in mi je tudi sedaj v veliko oporo. Daje mi veselje, upanje, moč; me drži pokonci. Hvaležna sem Odrešeniku, da vedno znova prihaja v moje srce, v naša srca! V meni ostaja hvaležnost za ADVŽ, me je lepo uvedlo v adventni in božični čas, pripravit v srcu prostor za Gospoda, prepoznavat njegove vzgibe, trkanje.

Moral sem se znebiti predsodka do zooma in video povezav. V tem našem primeru vidim to kot zelo koristno. Jezus je trkal na moja vrata in odprl sem. Prijetno je deliti duhovna izkustva in poslušati druge. DV so mi pomagale preseči napuh, ki se mi je pojavil, češ, da jaz ne potrebujem duhovnih vaj, ker se itak v vsakdanjem življenju dovolj trudim za vero. Zdaj sem spoznal, da DV potrebujem. Želim si biti podoben Janezu in pričevati o Jezusu. Nekaj vsebine se mi zdi preprosto pretežke in sem jo pustil ob strani. Ni vsako življenje pravo življenje. Samo življenje v Jezusu je pravo.

Ostaja mi, da se me Bog dotika po ljudeh, njihovih besedah, srečanjih… Tudi povezanost skupine je dragocena. Četudi nisem mogla moliti vsak dan tako intenzivno, sem pa na srečanjih toliko več dobila.

Hvala Bogu za evangelista Janeza, ki je znal tako globoko ubesediti to skrivnost. DV so mi pomagale vračati se k Bogu. Spoznal sem, da moje srce zaseda veliko zunanjih stvari, a v teh tednih sem večkrat zaslutil tudi Božji mir.

Besede angela: “Ne boj se”, tudi jaz zdaj drugače slišim. Bolj resnične so.

Na takih DV sem prvič. Ko človek razmišlja o Bogu, preprosto vstopi v drugo dimenzijo. Ta Božja prisotnost se je čutila tudi v naši skupini. Zapisala sem si nekaj misli, ki me bodo spremljale: spreobrniti se, Bogu ni nič nemogoče, stojim in trkam, milost in resnica je prišla po Jezusu…

Ta čas sem doživljala drugače kot druga leta. Vame je prišlo veselje, ki ga že dolgo nisem občutila.

Najbolj me je nagovoril stavek: »Ne boj se!« Sama sem večkrat prestrašena, si delam scenarije. Ta stavek mi predstavlja tolažbo.

Izkušnje voditeljev skupin:
Nekateri so ugotovili, da se celo veselijo teh srečanj, ki da jim je edina priložnost, kjer se umirijo in slišijo ljudi s podobnimi potrebami, upanji in tegobami. Predvsem pa, da čutijo božji dotik preko bližnjega človeka.

Čeprav so se udeleženci srečevali na daljavo in se med seboj večinoma niso poznali, so močno doživljali vrednost skupnosti. Podelitev izkušenj so nekateri doživljali kot bi se Božja Beseda »množila« in dotikala vsakega na oseben način. Skupina je bila prepoznana kot nosilka Luči in dragocen vir moči, zlasti v dneh, ko posameznik to Luč težje zaznava.

Marsikateri so bili zelo hvaležni za izkušnjo Ignacijevih duhovnih vaj, ki jih prepoznavajo kot oporo za življenje tudi skozi vse leto. V udeležencih je odzvanjala velika hvaležnost tudi za pogum, da si delimo zgodbe. Mnoge je nagovarjala podelitev, saj so skozi to čutili občestvenost in moč Cerkve in jim je velika spodbuda. Nekateri tako majhne skupine vidijo kot prihodnost Cerkve in pravijo ali bomo goreči ali pa nas ne bo. In duhovne vaje so oblika, ki nas lahko pripravljajo na to, da ostajamo goreči. Smer Cerkve vidijo, da je vsak poln Besede, Sv. Duha.