Ko je znamenje križa že molitev
Kaj pomenita navpična in vodoravna gesta, ko se prekrižamo
Ko se v molitvi trudimo vstopati v odnos z Bogom, včasih spregledamo, da se Bog želi sporazumevati z nami prav v vsakem trenutku našega življenja. Sreča nas tam, kjer smo, in zato nobena oblika molitve ni boljša od druge. Je pa res, da ko se namenoma odpremo Božjemu glasu, ga lahko slišimo bolj jasno in razločno.
Odtis Ljubezni
V molitev vedno vstopamo z znamenjem križa. A kolikokrat se ob tem zavemo, da križ ni le priprava na molitev, temveč je že molitev sama? »Ko naredimo gesto križa, si ozaveščamo navzočnost Troedinega Boga, da smo v njem, da v njem živimo, se gibljemo in smo, da smo v Očetu, v Jezusu Kristusu, v Svetem Duhu. Ta veliki križ, če ga naredimo počasi, zavestno, je pot izpovedi vere, navzočnost Boga v nas, okoli nas, v celem svetu,« razloži jezuit p. Ivan Platovnjak.
Križ nosi odtis Božje ljubezni, Božje navzočnosti in daje zavedanje, da prav zaradi tega vse obstaja. Zato je po mnenju p. Platovnjaka tako pomembno, da te geste delamo zavestno. Zgovorna je osebna izkušnja molivca, ki se je vse življenje trudil za zbrano molitev. Najprej je naredil znamenje križa in se potem osredotočil na molitev. Potem pa, ko je bil povabljen, naj gesto križa dela zbrano nekaj minut, je odkril, kako lahko že ob znamenju križa zavestno vstopi v navzočnost Očeta, Sina in Svetega Duha ter s takšno izpovedjo vere Bogu svobodno dovoli, da je v njem navzoč.
Zavem se Očetovega pogleda
»On je v meni, mi pa pušča svobodo, da se lahko odločim biti z njim ali pa ne. Ko se pri znamenju križa prsti najprej dotaknejo čela in potem roka počasi potuje proti prsim, se skozi ta dotik zavem Očetovega po-
gleda, ki me gleda kot svojega sina, kot svojo hčer. Je kot dotik njegovega poljuba ljubezni. V tej vertikalni gesti zaznam, kako Bog Oče daje Jezusa Kristusa, ki se učloveči in želi biti v mojem središču, iz katerega potem jaz delujem in se odločam.
Potem z roko počasi začrtam horizontalno linijo z levega ramena na desno, ki zaznamuje Duha, vez med Očetom in Sinom ter izliva v moje srce Božjo ljubezen, ko skupaj z Jezusom Kristusom, ki je moje središče, kličem Aba, Oče. Kakšna milost je, ko začutim, da je on tudi moj Oče, kot je večni Oče Jezusa Kristusa, in smem z enakim zaupanjem prihajati k njemu, kot je prihajal Jezus.
In ko moja roka zariše to horizontalno linijo, je dobro, da ostane nekaj časa v tej drži, na ramenu, da v roki začutim napetost, znamenje bolečine in razklanosti ter se ob tem zavem, da nas Sveti Duh povezuje z brati in sestrami na levi in desni, mi pa smo poklicani živeti ljubezen v bratskem, sestrskem odnosu. To pa ni tako enostavno in velikokrat boli. Je kot rojevanje novega človeka, ko brez bolečine ne gre. Ljubezen v resnici boli ali pa je ni,« razloži p. Platovnjak v želji, da bi znamenje križa naredili tudi kot molitev.
Obdarovani z Božjo lepoto
Božjo ljubezen lahko na poseben način v molitvi izkusimo tudi med sprehodi v naravi. Medtem ko hodimo in občudujemo, kar je Bog v svoji vsemogočnosti ustvaril, prosimo Svetega Duha za dar ganjenosti, da se bomo znali pustiti objeti Božji ljubezni, ki sije skozi lepoto in dobroto stvarstva. Vstopimo v notranji molk, opustimo vse skrbi in dopustimo, da se v občudovanju stvarstva zgodi dotik Božje navzočnosti, dotik hvaležnosti. »Kako zelo smo obdarovani z Božjo lepoto, z Božjo dobroto, skrbjo, ljubeznijo, ki v resnici omogoča, da vse to obstaja. Vsem nam manjka več tega globljega pogleda na stvarstvo in zavedanja, da se pred našimi očmi dogaja čudež življenja, znamenje njegove stvariteljske ljubezni do nas. Naj nas ta pogled prenavlja in sprošča, da bomo postali bolj pretočni, da bomo bolj z Bogom.«
Ko sedemo k jedi
Tudi ko vsak dan sedemo k jedi, nas to lahko na poseben način poveže z Bogom, pravi p. Platovnjak. »Ne samo da naredimo križ in zmolimo pred jedjo in po jedi, ampak si med jedjo vzemimo čas za zavedanje Božje skrbi zame. Hrano lahko na hitro zmečemo vase, lahko pa jemo počasi, v zavedanju, da smo z Bogom tudi v tem hranjenju, in je to velik dar. Globlje doživljamo bližino Očeta, ki nam vse to podarja in nam tudi na ta način omogoča življenje.« Po besedah p. Platovnjaka lahko skozi to zavedanje podarjanja in umiranja na poseben način doživljamo čudež ljubezni, tiste podarjene Jezusove ljubezni na križu, ki je za nas umrl, da mi lahko živimo. V vse stvarstvo je vtisnjena ta ljubezen Očeta, Sina in Svetega Duha, to darovanje dati življenje za drugega, omogočiti življenje drugemu. Ko postanemo bolj pretočni za Božje, smo pripravljeni vsaj malo umirati sebi za druge, da bi drugi lažje živeli ob nas in z nami.
Klicati blagoslov
Eden izmed načinov, kako ozaveščati Božjo ljubezen, je tudi blagoslavljanje. Blagoslov je dar, ki ga Bog podarja vsakemu. Vsakega izmed nas blagoslavlja, blago govori o nas, nam razodeva svojo ljubezen, navzočnost, dobroto. In tudi mi smo poklicani blagoslavljati drug drugega. »Klicati blagoslov pomeni ozaveščati to Božjo ljubezen, da smo nošeni v tej ljubezni, spoštovani in cenjeni, da smo veselje našega Boga Očeta, da se nas on veseli,« pravi o blagoslavljanju p. Platovnjak.
Blagoslov nam odpira oči za resničnost življenja, ki jo večkrat spregledamo, za dostojanstvo življenja, ki ga nosimo, za zavedanje, da smo Božja podoba. Ko starši blagoslavljajo svoje otroke, jih v veri izročajo v Božje varstvo v zavedanju, da ne morejo biti ves čas z otrokom, je pa povsod in vedno z njimi Bog Oče. Hkrati pa se tudi otrok zave navzočnosti Boga, ki je v njem, in da sta po Bogu z njim tudi starša in ga spremljata, mu želita vse dobro, kot mu želi Bog. Da ni samo njun, ampak je tudi Božji.
Poklicani smo blagoslavljati drug drugega. Ko drugega pokrižamo, naredimo to v veri in z dobrim namenom.
Počitek v Bogu
Kot Božji blagoslov lahko sprejmemo tudi ta čas poletnih mesecev, ko življenje okoli nas in v nas utripa nekoliko drugače. Morda je prav ta čas tisti, ko lahko svoji duši privoščimo več počitka v Bogu in okusimo resničnost Jezusovega povabila: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Ujeti v ritem vsakdanjih obveznosti včasih kar težko odložimo vsa bremena, da bi se odpočili v njem. »Ampak če nimam tega izkustva počitka v Bogu, potem tudi moja molitev ne daje sadov molitve, kot so veselje, mir, bratoljubje,« je zelo jasen p. Ivan Platovnjak. Zato so počitnice čudovita priložnost za okušanje tega počitka v Bogu. Dopustimo in poiščimo si v tem času priložnosti, ko bomo lahko malo izklopili, se malo ustavili, spremenili ritem in si dovolili nahraniti se z Božjo dobroto, Božjo ljubeznijo in Božjim veseljem.
Iz niza člankov o molitvi (4. del), ki so v letu 2024 izhajali v Družini – avtorica Tatjana Hudomalj