Romarji pred jezuitsko cerkvijo “Al Gesù”

Ob priložnosti 100-letnice blagoslova prvega Doma duhovnih vaj smo organizirali jubilejno romanje v Rim in Vatikan. Ob tej priložnosti so bili z nami kar trije jezuiti. P. Milan Bizant DJ in p. Janez Poljanšek DJ sta nas vodila, p. Tomaž Podobnik DJ pa je s svojo navzočnostjo romarjem prinesel pridih veselja.

Duhovna pot nas je popeljala v 4 glavne bazilike: sv. Pavel izven obzidja, sv. Janez Lateranski, Marija Snežna in Sv. Peter. Na poti do sv. Petra smo molili, najmlajši člani naše skupine pa so izmenično nosili križ.

Obiskali smo še baziliko sv. Klemena, kjer je grob sv. Cirila. Od blizu smo spoznali tudi sv. Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitov, in predvsem njegovo življenjsko pot v Rimu. Obiskali smo namreč kar obe jezuitski cerkvi: to je cerkev “Al Gesù”, ko jo je načrtoval sam Ignacij in je v njej tudi pokopan; in cerkev sv. Ignacija, ki je bila zgrajena malce pozneje. Obe sta vrhunska primera baročne arhitekture. Cerkev “Al Gesù” je bila še posebej zanimiva; v eni njenih stranskih kapel je namreč papež Pij VII. leta 1814 ponovno vzpostavil jezuitski red. Kapela se imenuje “dei Nobili”, saj je bila v starih časih namenjena plemičem in je zaradi tega temu primerno okrašena. Iz iste cervene stavbe smo preko notranjega prehoda prišli tudi do sob sv. Ignacija. Ignacij je v teh sobah preživel svoja rimska leta ter v njih umrl. Na tem mestu smo tudi zmolili.

Zadnji dan smo se že navsezgodaj odpravili na trg sv. Petra – šli smo namreč na papeževo avdienco. Veselili smo se in pozdravljali, ko smo v pisani množici narodov in jezikov od blizu videli papeža Leona XIV., ki se je vozil med nami na “papamobilu”. Posebno ganljivi trenutki so bili, ko je vzel v naročje kakšnega dojenčka in ga blagoslovil.

Romarska pot je bila tako lepa tudi zaradi gostoljublja in domačnosti, ki smo ju bili deležni v Papeškem zavodu Slovenik (kjer smo bivali) s strani direktorja, salezijanskega duhovnika Franca Maršiča SDB in njegove ekipe. 

Na romanju Ignacijevega doma pa smo bili blagoslovljeni s še enim pozitivnim človeškim dejavnikom: romarji različnih starosti in poklicev smo se med sabo spoznali (ali bolje spoznali). Ugotovili smo, da smo med sabo dejansko povezani preko Ignacijevega doma/izkušnje duhovnih vaj/jezuitov, in to je bil najdragocenejši občutek hvaležnosti ob praznovanju 100-letnice blagoslova našega Doma.