Šest srečanj po dve uri na štirinajst dni

Trimesečni program za žalujoče starše po izgubi otroka zaradi samomora deluje na podlagi knjige Pot žalovanja Patricka O’Malleya (Založba Družina) in izkušenj staršev, ki so že bili v podobnem programu in poteka že peto leto. Več o njem na: https://žalovanje.si/

Razlogi za takšen program

  1. Starši, ki so doživeli tovrstno izgubo, se soočajo z edinstvenimi občutki krivde, nemoči in vprašanj o vzrokih, zato se v takšni skupini lažje odprejo, saj jih drugi resnično razumejo.
  2. Žalovanje za otrokom, ki je umrl zaradi samomora, ima drugačne značilnosti kot žalovanje za otrokom, ki je umrl zaradi bolezni ali nesreče. Prav zato jim je lahko taka skupina v boljšo oporo.
  3. Ko so vsi v podobni situaciji, ne more priti do nepotrebnih primerjav z drugimi vrstami izgub, saj bi te lahko povzročile dodatno bolečino ali občutek nerazumljenosti.
  4. Starši otrok, ki so naredili samomor, se večkrat soočajo z občutkom izključenosti iz družbe, saj jih ta pogosto stigmatizira, obsoja in jih gleda kot sokrivce. V zaprti skupini se počutijo bolj varne in sprejete, kar jim omogoča ozdravljajočo pot žalovanja in preobrazbo bolečine.
  5. Program je prilagojen specifičnim potrebam teh staršev in temelji na izkušnjah drugih, ki so že šli skozi ta proces, kar omogoča učinkovitejšo pomoč in oporo.
  6. V šestih srečanjih po dve uri, na vsaka dva tedna, v skupini največ petih oseb, lahko starši delijo svoje bolečine in vsa občutja ter svoje izkušnje z otrokom pred njegovo smrtjo. Tako se postopoma preobraža njihova bolečina zaradi izgube in se odkriva pot reintegracije in nove navzočnosti otroka v njihovem življenju.

Način delovanja

Vsak udeležen starš se zaveže, da bo delil in poslušal z odprtim srcem ter spoštoval zasebnost in zaupnost drugih v skupini. Prav tako se zaveže, da bo prišel na vseh šest srečanj, ki trajajo po dve uri, se pripravil nanje po prejetih navodilih ter spoštoval pravila delovanja skupine. V skupini je lahko največ pet žalujočih mam ali očetov, zato da ima vsakdo dovolj časa za podelitev svojih izkušenj in doživljanj. Pred vsakim srečanjem prejmejo navodila, ob katerih doma razmišljajo o zgodbi ljubezni, ki je bila med njimi in njihovim otrokom, pa se s smrtjo ni uničila, temveč se na nov način nadaljuje. Ker je pogosto težko najti besede, s katerimi bi ubesedili svojo zgodbo, bodo dobili različna vprašanja in tudi zapise nekaterih staršev otrok, ki so naredili samomor. Za dobro sodelovanje v skupini je potrebno, da je od otrokovega pogreba minilo vsaj šest mesecev.

Prijava: po e-pošti info@ignacijevdom.si ali ivan.platovnjak@rkc.si; po telefonu Ignacijev dom duhovnosti (051 613 374) ali p. Ivan Platovnjak (051 613 373).

Koordinator programa in skupine: p. Ivan Platovnjak, jezuit, član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti in profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Na Radiu Ognjišče lahko prisluhnite oddaji Bolečina, ko ohromiš in obnemiš! V njej so pričevanja mater, ki so doživele smrt svojega otroka zaradi samomora. Neizmerna bolečina ob tem dogodku je zelo težka preizkušnja za starše. Na koncu oddaje je še deset minutna razlaga novega trimesečnega program za žalujoče starše po izgubi otroka zaradi samomora.

Odmevi nekaterih staršev, ki so že bili na trimesečnem programu, in je bil odprt za vse žalujoče

»Veliko mi je pomenilo, da sem lahko govorila o svojem žalovanju, ki je postalo osrednja nota mojega življenja, a vendar o tem zares do sedaj nisem mogla govoriti nikjer. V nasprotju s splošnim družbenim mnenjem, da je po izgubi bližnjega treba čimprej odžalovati, pozabiti in iti naprej, smo na skupini govorili o tem, da je zgodba odnosa z našo umrlo osebo zgodba ljubezni, ki se je nekoč začela; ki je trajala na zemlji; ki še vedno traja v času, ko smo mi še tukaj, oni pa v duhovni dimenziji; … in ki se bo nekoč nadaljevala v večnosti.

Skupina me je okrepila in poglobila moje doživljanje skrivnosti žalovanja, saj sem ob trpljenju in svetih zgodbah ostalih članov skupine spoznavala, kako smo vsi krhki in ranljivi in kako vsak od nas nosi križ. To mi je dalo občutek, da nisem sama s svojo bolečino … ampak da podobno doživljajo tudi drugi ljudje. Občutek povezanosti z drugimi, ki trpijo, z Bogom in z našimi rajnimi pa v meni utrjuje upanje, da Bog z ljubeznijo bedi nad nami in da bo na koncu vse dobro.« (Mojca, izgubila sina zaradi samomora)

 

»Dobljena navodila in prebrana poglavja knjige, ki smo jih prejeli, so smerokaz, povezovalna nit naših srečanj, da ne bi zašla na neko stranpot. Nisem si prestavljala, da bo šlo v to smer, pravzaprav nisem imela nobene predstave, kako bo vse skupaj potekalo. Želela sem si samo, da povem, izrazim svojo bolečino. Edina in resnična želja mi je bila, da se otrok vrne v obliki, kot sem ga poznala. In vedela sem, da je to nemogoče. Upaš pa!

V skupini sem lahko delila veliko svojih pogledov, izkušenj ter se iskreno izrazila o svojih doživljanjih. Drugim, ki se želijo vključiti v skupino za žalovanje, svetujem: pojdi in hodi, doživel boš svoja občutenja.« (Jožica, izgubila sina zaradi samomora)

 

»Težko se zberem − moja težava, ki je to leto nikakor ne morem odpraviti. A s pomočjo skupine sem spoznala, da je to ena od posledic globokega žalovanja, enako kot občutki nemoči, razočaranja, jeze, zapuščenosti. Morda je zato, ker smo se brezpogojno odprli, tujci med sabo, laže živeti s tem, sprejeti svoje stanje. ‘Moj svet: top. V njem nič zares ne zveni − v njem se nič ne kristalizira’, je v Dnevniku žalovanja zapisal Roland Barthes. V beganju med živo, iskreno besedo sočutnega človeka in lepo oblikovanim izrazom umetnika ali filozofa moram dati priznanje tudi živi besedi. Gospe iz skupine me bodo vedno spremljale. Skupaj smo segle do bolečine, ki je sicer z besedami ne znamo vedno dobro izraziti, a smo jo skupaj začutile.« (Jana, izgubila hčerko zaradi samomora)

»Izredno pomembno je bilo navodilo, da ni ne pravih ne napačnih odgovorov! Tako smo lahko, kljub vsej bolečini, govorili brez zadržkov. In še, da vse izgovorjeno v skupini tudi ostane v skupini! Na nek način mi je bilo kar všeč, da se med sabo nismo pogovarjali, razpravljali, družili. Res je, da se nismo poznali, a smo si zmogli podeliti najbolj bolečo izkušnjo našega življenja.

Zelo pozitivno pa me je presenetilo, da nas je voditelj, p. Ivan, le modro usmerjal, brez komentarjev, z redkimi, a globokimi mislimi! Ter nam pravično odmerjal čas govorjenja! Tudi prebiranje določenih poglavji iz knjige ameriškega psihiatra mi je bilo v pomoč, saj mi je nekako širilo obzorja glede žalovanja. Pa seveda navodila voditelja za pripravo na naslednje srečanje, pisanje odgovorov in pisanje dnevnika (kar mi zaenkrat še ni postalo rutina) so mi bila v pomoč, da sem lahko ubesedila vso to žalost in se vsaj malo razbremenila.

V tistih tako težkih dneh, ko se je Tadej poslovil od nas, sem imela ogromno podpore. A že po kakšnem mesecu tega skorajda ni bilo več. In zdaj, tako čutim, se me nihče več ne upa niti vprašat, kako žalujem …! Zato sem tudi tako težko čakala na to skupino za žalovanje!« (Ana, izgubila sina zaradi samomora)

Več je na https://žalovanje.si/